Jedro

Revidentka s svojimi navedbami ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja. V reviziji je sicer navedla, da "gre za zadevo, ki je po vsebini pomembna za odločitev, saj gre za pomembno pravno vprašanje", pri čemer pa vprašanja, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, sploh ni izpostavila. Natančno in konkretno izpostavljeno pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v zadevi, je predpogoj tudi za presojo zatrjevanega odstopa od sodne prakse

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper 1. točko izreka odločbe Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad), št. 31212-171/2013-16 z dne 16. 3. 2016, s katero je Urad zavrnil revidentkino prijavo znamke „AA“ št. Z-201370171 z dne 13. 2. 2013 za v tej točki navedeno blago. S primerjavo znakov prijavljene znamke „AA“ in znamk vložnika ugovora B., d. d. (v postopku po tožbi stranka z interesom) št. 201171302 in figurativnega znaka I. št. 200171723, je z vizualno, fonetično in pomensko primerjavo ter ob upoštevanju dominantnega dela vseh znakov ugotovil, da je prijavljeni znak kot celota podoben znakoma vložnika ugovora.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. 3. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrženje revizije, podrejeno pa njeno zavrnitev.

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-11 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o njihovem izpolnjevanju na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.2

7. Revidentka s svojimi navedbami ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja. V reviziji je sicer navedla, da »gre za zadevo, ki je po vsebini pomembna za odločitev, saj gre za pomembno pravno vprašanje«, pri čemer pa vprašanja, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, sploh ni izpostavila. Vprašanja ni izpostavila niti v VI. točki revizije, v zvezi s katero navaja, da sodne prakse Vrhovnega sodišča ni. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revidentka zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja za dovoljenost revizije ne zadostuje.3 Vrhovno sodišče bi moralo v obravnavani zadevi na podlagi revizijskih navedb samo oblikovati pomembno pravno vprašanje, nato pa še nanj odgovoriti. Pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 bi torej revidentka morala izpostaviti v zvezi z izpodbijanimi materialnopravnimi stališči in zatrjevanimi kršitvami določb postopka v upravnem sporu.

8. Revidentka v reviziji zatrjuje tudi odstop od stališč Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 252/2013 z dne 9. 12. 2014,4 X Ips 281/2005 z dne 18. 12. 20075 in X Ips 420/2010 z dne 12. 9. 2012.6 Vendar pa tudi v zvezi s temi stališči ni izpostavila pomembnih pravnih vprašanj. Natančno in konkretno izpostavljeno pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v zadevi, pa je predpogoj tudi za presojo zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja. V citiranih odločbah tudi ne gre za enako dejansko stanje kot v obravnavani zadevi, saj so bile primerjane drugačne znamke, po presoji Vrhovnega sodišča pa želi revidentka z očitkom napačne analize upoštevnih dejavnikov za presojo podobnosti med znamkami (pomembnost barve, besednih elementov znakov, drugačnost slikovnega elementa ipd.) doseči, da Vrhovno sodišče s svojo presojo nadomesti dejansko presojo sodišča prve stopnje (enako npr. sklep X Ips 228/2012 z dne 12. 9. 2012). Le te pa ni mogoče izpodbijati v revizijskem postopku, saj gre za vprašanje dejanskega stanja, na katero je Vrhovno sodišče vezano.

9. Pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 glede na navedeno ni izpolnjen.

10. Revidentka dovoljenost revizije utemeljuje tudi z obstojem zanjo zelo hudih posledic izpodbijane odločbe. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

11. Revidentka zatrjuje, da ji odločitev v obravnavanem primeru onemogoča registracijo in pravico do izključne uporabe znaka, ki vsebuje njeno firmo, ki je bila registrirana v sodnem registru že od leta 1989. Pri presoji, ali je mogoče znak registrirati kot blagovno znamko, pa čas prijave in ustanovitve revidentke s firmo AA. v sodni register ni pravno relevantna okoliščina. Za pridobitev varstva za isti znak v Republiki Sloveniji je namreč upoštevno, kateri prijavitelj ima zgodnejši datum prijave (4. člen Zakona o industrijski lastnini), kar pa je v obravnavani zadevi vložnik ugovora (znamki sta registrirani 8. 5. 2002 in 27. 8. 2012, revidentka pa je znamko prijavila 13. 2. 2013). Navedeno zato samo po sebi, brez konkretizacije nastalih posledic, ne zadostuje za dovolitev revizije zaradi zelo hudih posledic po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Ker revidentka ni izkazala nobenega od pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

1 Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1. 2 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014. 3 Enako npr. sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011 in X Ips 287/2012 z dne 11. 7. 2012. 4 V zadevi X Ips 252/2013 z dne 9. 12. 2014 je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da besedni del kombinirane znamke ni nujno tudi najbolj dominanten del znamke in se analiza podobnosti ne more omejiti le na ta del. Vendar pa je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve, z upoštevanjem stališč iz sklepa Vrhovnega sodišča, sprejelo stališče, da gre za primer, ko slikovni oziroma figurativni del ni prevladujoč element. 5 Tudi v zadevi X Ips 281/2005 z dne 18. 12. 2007 ne gre za enak primer obravnavanemu, saj je Vrhovno sodišče v citirani zadevi presodilo, da so vizualne, fonetične in pomenske razlike med konkurenčnima znakoma tolikšne, da je morebitna podobnost znamk zaradi skupnega elementa (omega) nevtralizirana. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje presodilo, da so si znaki fonetično podobni, ne glede na dodano besedo Zaščite v prijavljenem znaku. 6 Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 420/2010 z dne 12. 9. 2012 sprejelo stališče, da se nadpovprečna pozornost kadilca izkaže kot ključen element pri preizkusu verjetnosti zmede v jasnosti. S tem je po mnenju revidentke treba upoštevati, da gre pri nabavi blaga v obravnavani zadevi za strokovno visoko usposobljen kader. Tudi to pa je sodišče prve stopnje presojalo in zaključilo, da revidentka ni konkretizirala, pri katerem blagu naj bi to veljalo, nedvomno pa to ne more veljati pri vsem blagu (55 izdelkov). Tudi tu je torej sodišče prve stopnje upoštevalo stališče iz sodbe X Ips 420/2010 z dne 12. 9. 2102.