Jedro

Načelo zaupanja, po katerem sme udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci ravnali v skladu s predpisi o pravilih cestnega prometa, je vedno omejeno z načelom prepovedi povzročanja škode. Ugotovljene cestne in prometne okoliščine so v obravnavanem primeru tudi od tožnika terjale večjo pozornost in skrbnost pri vožnji (vključno s počasnejšo vožnjo, s katero bi škodo - nesrečo lahko preprečil).

Glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov zavarovanke tožene stranke (sprememba smeri in premik z vozilom ter vožnja na križišču) in tožnika (prepoved prehitevanja vozila, ki je nakazalo spremembo smeri) ter njegove možnosti za preprečitev škode ob večji skrbnosti in pazljivosti pri vožnji, ter ob upoštevanju večje stopnje nevarnosti obratovanja motornega vozila zavarovanke tožene stranke (osebno vozilo) v primerjavi z motornim vozilom tožnika (motorno kolo), je sprejeta odločitev o porazdelitvi odgovornosti med oba imetnika motornih vozil (30 % za tožnika in 70 % za zavarovanko tožene stranke) pravilna.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točkah I in II izreka tako, da se znesek dosojene odškodnine: "19.250 EUR" zviša za 3.500 EUR, to je na: "22.750 EUR", in da zakonske zamudne obresti od 1. 5. 2018 tečejo od zvišanega zneska za nepremoženjsko škodo 20.300 EUR, - in v točki III tako, da se dosojeni znesek pravdnih stroškov: "1.640,60 EUR" zviša na: "3.148 EUR".

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 252 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka naprej.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške s pritožbo.

V. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo 19.250 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.450 EUR od 18. 10. 2017 naprej in od 16.800 EUR od 1. 5. 2018 (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.640 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka naprej.

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del (točka II in III) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s presojo o 30 % soprispevku k nastali prometni nesreči. Vztraja, da je zanjo v celoti odgovorna zavarovanka tožene stranke, tožnik pa ne. Ni mogoče pričakovati, da bi vozil še počasneje. Nesreče ne bi mogel z ničemer preprečiti, ker bi se sicer izpostavil še večji nevarnosti. Prispevek 30 % je pretiran. Prenizko je odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je odmerilo le 7 povprečnih plač, primerljivih primerov iz sodne prakse ni navedlo. V primeru iz sodne prakse, ki ga navaja, je bilo oškodovancu za srednje hud primer iz tega naslova prisojeno 15 plač. Ob 100 % temelju bi bila primerna odškodnina za to obliko škode 15.000 EUR. Predlaga zvišanje v navedeni višini. Odškodnine za telesne bolečine in za strah ne izpodbija. Zaradi nepravilne odločitve o temelju je treba zvišati celotno odškodnino in na novo ovrednotiti uspeh strank v pravdi pri odmeri pravdnih stroškov.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Predlaga zavrnitev in priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

5. Tožena stranka v pritožbi izpodbija le odločitev o temelju in zamudnih obrestih. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga ustrezno spremembo s stroškovnimi posledicami, tudi glede stroškov glede uspeha v pravdi. Na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja o mestu trčenja in tožnikovih kršitvah cestno-prometnih predpisov je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. Dokazna ocena o poteku prometne nezgode in mestu trčenja je nepravilna in nepopolna. Tožnikova izpovedba je bila nekonsistentna in neverodostojna. Vsi dokazi niso ocenjeni, napačno je ocenjen predpravdni odškodninski zahtevek in izpovedba zavarovanke tožene stranke, ki jo potrjujejo drugi dokazi. Vztraja, da je tožnik nepravilno vozil, ker se ni vračal na svoj vozni pas, je nepravilno prehiteval v križišču in nepravilno prehiteval kolono. Razmerje odgovornosti je kvečjemu 70 % na strani tožnika in 30 % na strani zavarovanke tožene stranke (zaradi načina zavijanja). Tožnik je kršil tudi drugi odstavek 45. člena ZPrCP2, po katerem bi moral kot voznik, ki se je približeval križišču, voziti posebno previdno. Upravičen je le do 30 % nastale škode. Napačno je odločeno o zakonskih zamudnih obrestih. Tožniku gredo kvečjemu od vložitve tožbe oziroma od 2. 10. 2019, ko se je tožena stranka seznanila z njo. Pritožuje se za zakonske zamudne obresti za premoženjsko škodo v času od 8. 10. 2017 do 2. 10. 2019 in za nepremoženjsko škodo od 1. 5. 2018 do 2. 10. 2019. Sodišče se na neobrazložen in nesklepčen odškodninski zahtevek z dne 29. 9. 2017 ne bi smelo opreti.

6. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev sodbe v izpodbijanih delih ter zahteva povrnitev stroškov z odgovorom na pritožbo.

7. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena (glede višine odškodnine). Pritožba tožene stranke je v celoti neutemeljena.

**O pritožbah obeh strank glede temelja odškodninske odgovornosti**

8. Tožnik z direktno tožbo (prvi odstavek 965. člena OZ3) vtožuje odškodnino za nematerialno in materialno škodo iz škodnega dogodka - prometne nesreče z dne 24. 8. 2017. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta bila v njej udeležena tožnik kot voznik motornega kolesa in zavarovanka tožene stranke kot voznica osebnega avtomobila Fiat Punto, ki je želela zaviti levo proti stranski cesti v trenutku, ko jo je tožnik poskušal prehiteti po njeni levi strani.

9. Pri odločanju je pravilno izhajalo iz 154. člena OZ, ki ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Slednja se presoja po krivdnem načelu: če je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 154. člena OZ). Če je krivda obojestranska, odgovarjata oba imetnika v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). Krivda je le eden od kriterijev za delitev odgovornosti dveh objektivno odgovornih imetnikov nevarne stvari. Prispevka obeh imetnikov vozil k nastali škodi je treba ovrednotiti po oceni vseh okoliščin primera. Ustrezno težo je treba dati tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nastalo škodo, ob upoštevanju teže kršitev cestnoprometnih predpisov obeh imetnikov motornih vozil in stopnje nevarnosti obratovanja posameznega motornega vozila4. 10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - do nesreče je prišlo 24. 8. 2017 podnevi, okoli 9.00 ure zjutraj, na cesti od naselja A. proti B., pred križiščem s stransko cesto; - zavarovanka tožene stranke je želela zaviti levo proti stranski cesti v trenutku, ko je bil tožnik, ki jo je skušal prehiteti po njeni levi strani, v njenem mrtvem kotu; - vreme je bilo jasno, vidljivost dobra, vozišče suho, promet je potekal normalno, prometa z nasprotne strani ni bilo, - mesto trčenja je bilo pred priključkom leve stranske ceste tri metre desno od levega roba cestišča regionalne ceste; - zavarovanka tožene stranke je pravočasno nakazala spremembo smeri vožnje s smernikom, vendar se ni ustrezno prepričala, ali lahko smer vožnje spremeni, ne da bi ogrozila druge udeležence v prometu (kršitev prvega odstavka 42. člena ZprCP); - nepravilno je izvajala tudi manever levega zavijanja - pred dejanskim pričetkom križišča (kršitev prvega odstavka 59. člena ZPrCP); - če bi se ustrezno prepričala o varnem zavijanju, bi nesrečo preprečila; - tožnik je vozil v okviru dovoljene hitrosti; najprej je prehitel kombinirano vozilo, nato je pričel s prehitevanjem naslednjega - zavarovankinega vozila; - preden je pričel s prehitevanjem zavarovankinega vozila, bi lahko zaznal prižgani smernik in njen premik v levo (kršitev drugega odstavka 52. člena ZPrCP); - nesrečo bi lahko preprečil ob nižji hitrosti (36 km/h) ali če bi v trenutku, ko je zaznal nevarno situacijo, močno pospešil (vsaj na 61 km/h), ali če bi v kritičnem trenutku zavarovanko tožene stranke nase opozoril z zvočnim signalom.

11. Po takih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje presodilo, da je nevarno situacijo povzročila zavarovanka tožene stranke z nepravilnim zavijanjem v levo in nepravilnim zavijanjem v križišču. K nastanku nesreče in škode je prispel tudi tožnik. Pri vožnji bi moral biti pazljivejši. Namero zavarovanke za zavijanje v levo bi moral in mogel zaznati in temu prilagoditi svojo vožnjo, s čimer bi ob pazljivejši vožnji nesrečo lahko preprečil. Nepravilno je prehiteval vozilo, ki je že nakazalo spremembo smeri vožnje. Ob uporabi drugega odstavka 154. člena OZ je presodilo, da sta za nesrečo odgovorna oba udeleženca, in sicer tožnik do 30 %, zavarovanka tožene stranke do 70 %.

12. Odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu ter pojasnjena s pravilnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Zato bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene navedbe obeh pritožnikov zoper ugotovljeni temelj zahtevka (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Dejansko stanje ob poteku prometne nesreče in mestu trčenja je pravilno ugotovljeno. Sodišče se je oprlo na v postopku pridobljeno mnenje izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, čigar mnenje po zaslišanju na naroku, v katerem je izvedenec odgovoril na vsa vprašanja strank in pripombe tožene stranke, tudi za pritožnico (toženko) ni bilo sporno. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je toženka z vztrajanjem pri izpovedbi zavarovanke tožene stranke, z izpodbijanjem verodostojnosti tožnika in z opozarjanjem le na tiste dele izvedeniškega mnenja, ki so ji v korist, ne more omajati. Subjektivno doživljanje in opisovanje poteka prometne nesreče ne odtehta strokovno tehničnega (objektivnega) mnenja izvedenca. Ključno je strokovno izdelana časovna potna analiza prometne nesreče, ne pa izpovedba posameznih udeležencev in očividcev nesreče. Izvedenec je mesto trčenja in način vožnje obeh udeležencev izračunal na podlagi podatkov policijskega zapisnika in skice (sledi), po ogledu kraja dogodka in opravljenih meritvah. Obravnaval je tudi druge podatke spisa (izpovedbe udeležencev). Zaslišan na naroku je dopustil možnost, da je tožnik med prehitevanjem ostal na svojem voznem pasu, to je bilo možno glede na ugotovljeno širino enosmernega vozišča in pomanjkanje talnih oznak. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dokazov in pravilno ocenilo njihovo dokazno vrednost. Pojasnilo je, katerim, v katerih delih in zakaj je glede na tehnično mnenje izvedenca mogoče slediti, in v katerih delih ne. Dokazna ocena je opravljena skrbno, celovito in po vseh metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP. Očitane procesne kršitve 8. člena ZPP pritožbeno sodišče ne najde, pa tudi absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne, saj nestrinjanje stranke s sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje ne vodi do očitanih procesnih kršitev.

14. Pravilne so tudi pravne ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta oba udeleženca kršila cestno-prometne predpise. Za oba pritožnika so sporne le ugotovitve sodišča o tožnikovih kršitvah.

15. Tožnik zmotno trdi, da ni kršil prepovedi prehitevanja pred seboj vozečega vozila, ki je že dal znak za spremembo smeri (drugi odstavek 52. člena ZPrCP). Navaja, da smernika zavarovanke ni mogel opaziti in manevra prehitevanja ni mogel prekiniti. O nasprotnem se je sodišče zanesljivo prepričalo z izvedencem. Pojasnil je, sodišče pa na tej podlagi ugotovilo, da je tožnik glede na preglednost vozišča in stanje udeleženih vozil mogel in bi moral zaznati vključeni smernik že ob prehitevanju prvega (kombiniranega) vozila. Ob zaznavi vključenega smernika bi, če bi vozil s hitrostjo 36 km/h, z zaviranjem lahko pravočasno ustavil. Ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da je tudi tožnik prekršil prometne predpise in s tem prispeval k nastanku prometne nesreče. Njegovo zavzemanje za uporabo prvega odstavka 154. člena OZ, ki ureja porazdelitev odgovornosti pri izključni krivdi enega od imetnikov v nesreči udeleženih vozil, je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje neutemeljeno. Ker je tudi tožnik ravnal protipravno, njegovo ravnanje pa je v delni vzročni zvezi z nastalo škodo, uporaba prvega odstavka 154. člena OZ ni mogoča. 16. Tudi pritožbene trditve tožene stranke, da je tožnik kršil še vrsto drugih prometnih pravil, so neutemeljene. Po pravilnih dejanskih ugotovitvah, da je vozil v okviru dovoljene hitrosti, da je prehiteval le dve vozili in ne kolone vozil, da se mu ob prehitevanju glede na ugotovljeno specifično širino vozišča ni bilo treba vračati na izhodiščni vozni pas in da je do trčenja prišlo pred križiščem, jih je s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. V točki 15 in 16 sodbe je zavrnilo toženkine očitke tožniku, da je kršil tudi pravila o prepovedi prehitevanja kolone vozil (15. točka 3. člena v zvezi z 10. točko 52. člena ZPrCP), pravila o varnem prehitevanju (drugi odstavek 51. člena ZPrCP) in pravila o prepovedi prehitevanja v križišču (12. točka 52. člena ZPrCP). Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, ker jim ni treba ničesar dodati. Dejansko stanje je tudi v tem delu pravilno in popolno ugotovljeno, nasprotno pritožbeno naziranje pa zmotno in nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju.

17. Izhodišče presoje odškodninske odgovornosti je vprašanje vzročne zveze. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru odločilni vzrok za nastanek prometne nesreče predstavljalo protipravno ravnanje zavarovanke tožene stranke in ne ravnanje tožnika, kot trdi v pritožbi tožena stranka. Z nepravilno spremembo smeri svojega vozila in nepravilnim zavijanjem v levo izven križišča je bila ona tista, ki je ustvarila nevaren položaj v prometu. Obe ugotovljeni kršitvi - ne le nepravilna vožnja na križišču, ki jo priznava pritožba tožene stranke, pač pa zlasti nepravilen premik vozila, ki ga je izvedla, ne da bi se ustrezno prepričala, ali ga lahko opravi varno za druge udeležence v prometu, sta hudi kršitvi pravil varne vožnje. V obravnavanem primeru sta bili po pravilni presoji sodišča prve stopnje odločilni vzrok za nastalo škodo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča odgovornost zavarovanke tožene stranke ne more biti manjša kot 70 %.

18. Na drugi strani je treba kot zmotno zavrniti tudi tožnikovo izključevanje in zmanjševanje lastnega prispevka k nastanku prometne nesreče. Poleg ugotovljene kršitve pravila o prehitevanju, ki je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v delni vzročni zvezi z nesrečo, so ključne nadaljnje ugotovitve sodišča, da bi tožnik ob potrebni skrbnosti in pozornosti lahko pravočasno opazil tako smernik kot pričetek (nepravilnega) premika zavarovankinega vozila in bi s skrbnejšim svojim ravnanjem preprečil prometno nesrečo. Ključne so ugotovitve, da bi tožnik po načinu vožnje zavarovanke tožene stranke in poznavajoč prometno ureditev (križišče) moral in mogel zaznati ter predvideti nastanek nevarnega prometnega položaja, ki ga je ustvarila zavarovanka tožene stranke, in da je imel možnost, da bi ga s svojim (skrbnejšim) ravnanjem lahko preprečil: bodisi s počasnejšo vožnjo (s hitrostjo 36 km/h), s takojšnjim močnejšim pospeškom hitrosti (vsaj na 61 km/h), zadostovalo pa bi celo zgolj tožnikovo opozorilo zavarovanki z zvočnim signalom. Ne drži tožnikova pritožbena navedba, da bi z močnejšim pospeševanjem tožnik dodatno ogrozil samega sebe. Nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje so tudi v tem delu oprte na pravilno izvedenčevo strokovno mnenje, ki ga pritožnik z ničemer ne omaje. Izvedenec je namreč podal mnenje, da bi bila za preprečitev nesreče potrebna pospešitev tožnikove hitrosti na 61 km/h, kar bi bilo še vedno v okviru omejitve hitrosti, pospešena vožnja pa glede na dobro preglednost vozišča in tožnikove vozniške izkušnje zanj ne bi predstavljala nevarnosti.

19. Kot zmotno je treba zavrniti tudi tožnikovo naziranje, da v okoliščinah primera ni bilo mogoče pričakovati, da bi vozil še počasneje (36 km/h), kot je bilo ugotovljeno (47 do 53 km/h). Temeljno načelo cestnega prometa je skrb za varen, umirjen in nemoten potek cestnega prometa. Vsak udeleženec mora ravnati tako, da promet poteka varno, in tudi da sam ne ovira ali ogroža drugih udeležencev cestnega prometa in jim ne povzroča škode (prvi in drugi odstavek 4. člena ZPrCP). Načelo zaupanja, po katerem sme udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci ravnali v skladu s predpisi o pravilih cestnega prometa (tretji odstavek 4. člena ZPrCP), je torej vedno omejeno z načelom prepovedi povzročanja škode (drugi odstavek 4. člena ZPrCP). Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje so ugotovljene cestne in prometne okoliščine v obravnavanem primeru tudi od tožnika terjale večjo pozornost in skrbnost pri vožnji (vključno s počasnejšo vožnjo, s katero bi škodo - nesrečo lahko preprečil).

20. Glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov zavarovanke tožene stranke (sprememba smeri in premik z vozilom ter vožnja na križišču) in tožnika (prepoved prehitevanja vozila, ki je nakazalo spremembo smeri) in njegove možnosti za preprečitev škode ob večji skrbnosti in pazljivosti pri vožnji ter ob upoštevanju večje stopnje nevarnosti obratovanja motornega vozila zavarovanke tožene stranke (osebno vozilo) v primerjavi z motornim vozilom tožnika (motorno kolo), je sprejeta odločitev o porazdelitvi odgovornosti med oba imetnika motornih vozil (30 % za tožnika in 70 % za zavarovanko tožene stranke) pravilna, pritožba obeh pritožnikov o zmotni uporabi drugega odstavka 154. člena OZ pa neutemeljena.

**O pritožbi tožeče stranke glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo**

21. Tožnik je kot 56-letni upokojeni policist v obravnavani prometni nesreči utrpel več hudih telesnih poškodb5, kar po pritožnikovem mnenju spada med srednje hude primere. Sodišče je tožnikovo škodo iz naslova telesnih bolečin ocenilo na 12.000 EUR (od vtoževanih 18.000 EUR), za strah na celotni vtoževani znesek 2.ooo EUR, kar za pritožnika ni sporno, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa na 10.000 EUR od zahtevanih 15.000 EUR. Ocenjena nepremoženjska škoda v skupni višini 24.000 EUR v času sojenja predstavlja 17 povprečnih plač v RS.6

22. Pritožbeni očitki o nepravilnem upoštevanju načela individualizacije in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine (179. člen OZ) so utemeljeni. Pri prvem merilu je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani je treba upoštevati objektivno merilo, to je razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oziroma primerjavo z odškodninami, ki jo dosojajo sodišča za primerljivo škodo.

23. Ocenjena odškodnina ne dosega povprečnih odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za srednje hude primere po Fisherjevi klasifikaciji (24 povprečnih plač).7 Glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera na strani tožnika (subjektivno merilo - točke 27 do 28 sodbe) in upoštevaje primere iz sodne prakse je prenizka tudi izpodbijana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (pritožnik ne izpodbija odmerjene odškodnine za telesne bolečine in strah). Pritožbeno sodišče povsem enakega primera v sodni praksi sicer ni našlo. Glede na ugotovljeni obseg škode pa je mogoča primerjava s primeri po posameznih poškodbenih skupinah, in sicer s primeri iz skupine poškodbe rok in ramenskega obroča, poškodbe hrbtenice in reber ter poškodbe prsne in trebušne votline. Sodišče je ugotovilo, da so tožniku ostale trajne anatomske, funkcionalne in estetske posledice na vseh navedenih segmentih. Funkcionalne posledice, ki zmanjšujejo njegovo življenjsko aktivnost, ker zaradi njih ni več sposoben za težko fizično delo in zelo naporne športne aktivnosti, vključno z dolgo hojo ali tekom, in zaradi katerih trpi duševne bolečine, se kažejo tako v zmanjšani pljučni kapaciteti, kot v zmanjšani gibljivosti desnega ramenskega sklepa in levega komolca. V podobnih primerih so sodišča za duševne bolečine zaradi trajnih posledic na posameznih poškodbenih segmentih dosodila od 9 do 16 plač.8 Tudi po presoji pritožbenega sodišča je dosojena odškodnina prenizka in jo je bilo treba zvišati na zahtevano višino 15.000 EUR (10 plač).

24. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, dosojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo za 3.500 EUR (to je 70 % od 5.000 EUR), posledično pa je zvišalo tudi skupni znesek dosojene odškodnine iz 19.250 EUR na 22.750 EUR. Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo bi znašala ob 100 % temelju 29.000 EUR (12.000,00 EUR za telesne bolečine in 2.0o0 EUR za strah, kot je odmerilo sodišče prve stopnje, ter 15.000 EUR za duševne bolečine), kar je v času sojenja predstavljalo 20 plač. Na ta način je zvišana odškodnina v okviru postavljenega zahtevka ter primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse.

25. Glede na pravilne in v pritožbenem postopku neizpodbite ugotovitve tožnikovega 30 % soprispevka k nastanku škode je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 70 %, to je 20.300 EUR za nepremoženjsko škodo, oziroma ob ugotovljenem, a neizpodbijanem znesku za premoženjsko škodo (2.450 EUR) skupaj 22.750 EUR.

**O pritožbi tožene stranke glede zamudnih obresti**

26. Odločitev o teku zamudnih obresti je sprejeta ob pravilni uporabi 299. člena OZ za nepremoženjsko škodo in 165. člena OZ za premoženjsko škodo.

27. Tožeča stranka je uveljavljala zakonske zamudne obresti od zavrnitve predpravdnega odškodninskega zahtevka (od 18. 10. 2017), česar tožena stranka v odgovoru na tožbo ni prerekala. Šele v pripravljalni vlogi z dne 29. 8. 2022 je ugovarjala obrestnemu zahtevku in navajala, da zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo lahko tečejo šele od konca zdravljenja, ko je bil znan obseg škode. Sodišče prve stopnje je ugovoru toženke sledilo in v okviru njenih navedb odločilo, da zakonske zamudne obresti tečejo od zaključka zdravljenja in ne od odškodninskega zahtevka, kot zmotno trdi toženka. Slednjega je upoštevalo le pri zamudnih obrestih glede premoženjske škode, ko je v okviru postavljenega tožbenega zahtevka sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, saj odškodninska obveznost šteje za zapadlo že od trenutka nastanka (premoženjske) škode.

28. Ker pritožba tožene stranke tudi v tem delu ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo. V izrek o zamudnih obrestih je poseglo le po uradni dolžnosti zaradi določitve nove (zvišane) višine glavnice za nepremoženjsko škodo, izpodbijani datumi pričetka teka zakonskih zamudnih obresti pa ostajajo nespremenjeni.

O**dločitev pritožbenega sodišča**

29. Pritožbenih razlogov glede temelja zahtevka in teka zamudnih obresti torej ni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu v teh delih ni ugotovilo napak in kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke v tem delu in pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Na podlagi pete alineje 358. člena ZPP je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava delno ugodilo pritožbi tožeče stranke glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo in v tem delu spremenilo sodbo.

**O stroških postopka**

30. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

31. Pritožnik je po temelju uspel s 70 %, po višini s 83 %, njegov skupni uspeh v pravdi znaša približno 75 %, uspeh tožene stranke 25 %. V tem razmerju sta upravičeni do povračila svojih pravdnih stroškov.

32. Sodišče prve stopnje je odmerilo stroške tožeče stranke na 5.661,29 EUR (točka 35). Pritožbeno sodišče odmero sprejema kot pravilno in zavrača nejasne navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo v zvezi s predpravdnim odškodninskim zahtevkom, ker sodišče prve stopnje nagrade zanj (pravilno) ni priznalo.

33. Upoštevaje spremenjeni uspeh v pravdi je tožeča stranka upravičena do povračila 4.246,00 EUR (75 % od 5.661,29 EUR).

34. Stroški tožene stranke so odmerjeni na 4.390,22 EUR, česar pritožbi ne izpodbijata in kar kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče. Po 25 % uspehu je tožena stranka upravičena do povračila 1.098 EUR.

35. Po medsebojnem pobotu mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 3.148 EUR pravdnih stroškov. V tem obsegu je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in dosojeni znesek 1.640,60 EUR pravdnih stroškov, ki jih mora po odločitvi sodišča prve stopnje tožena stranka povrniti tožeči, zvišalo na: 3.148 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

**O stroških pritožbenega postopka**

36. Pritožbeni uspeh tožnika je 26 % (od spornega zneska 13.250 EUR je uspel dosojeno odškodnino zvišati za 3.500 EUR). Tožena stranka mu mora glede na doseženi pritožbeni uspeh v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 26 % pritožbenih stroškov, to je 252 EUR. Odmerjeni so na list. št. 278. Obsegajo odvetniške stroške za sestavo pritožbe in sodno takso (skupno znašajo 970,50 EUR). V primeru zamude bo dolgovala še zakonske zamudne obresti, ki bodo od odmerjenega zneska tekle od prvega dne po poteku paricijskega roka (378. člen OZ in načelno pravno mnenje VSS z dne 13. 12. 2006).

37. Zaradi neuspeha v pritožbenem postopku tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP).

38. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške z odgovorom na pritožbo, ker z njima nista prispevali k odločitvi na pritožbeni ravni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 29/1999 s spremembami. 2 Zakon o pravilih cestnega prometa, Ur. l. RS, št. 109/10 s spremembami. 3 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami. 4 VSRS II Ips 128/2013. 5 Zlom III. do IX. rebra na desni strani z dvojnim zlomom od VII. do IX. rebra; izliv krvi in vdor zraka v desno prsno votlino, poškodba VII. segmenta jeter, izliv krvi v trebušno votlino, udarnino desne ledvice, udarnino pljuč, zlom vratu desne lopatice ter odkrhnjenje koronoidnega nastavka leve nadlahtnice v komolcu. 6 Januar 2023: 1.399,03 EUR - Ur. l. RS, št. 34/2023; april 2023: 1.417,69 EUR - Ur. l. RS, št. 71/2023. 7 Primerjaj: mag. Jadek Pensa in ostali, v: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana 2001, str. 16 do 17 in str. 763. 8 Ibidem primeri: št. 117: omejena gibljivost leve rame - 16 plač, primer št. 306, okrnjen mehanizem dihanja, zmanjšana pljučna kapaciteta - 11 plač, primer št. 326 - blažje poškodbe, ni več zmožen za težja vrtna opravila in za dvigovanje bremen - 9 plač, primer št. 327 - blažje poškodbe, nekoliko omejena gibljivost vratne hrbtenice, težave pri vsakdanjem delu, 9 plač, primer št. 190 - zmanjšana gibljivost komolca - 10 plač.