5. 11. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Z., ki ga zastopa B. B., odvetnik v V., na seji senata dne 15. oktobra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 328/2000 z dne 24. 1. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 916/99 z dne 6. 1. 2000 ter sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. P 1444/97 z dne 8. 4. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je bilo na prvi in drugi stopnji ugodeno zahtevku pritožnika (tedaj tožnika) za plačilo denarnega zneska iz pogodbe o kasko avtomobilskem zavarovanju. Vrhovno sodišče pa je reviziji nasprotne stranke ugodilo tako, da je sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo in zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je pritožnik pravico do uveljavljanja zavarovalnih pravic iz pogodbe o kasko zavarovanju izgubil, saj iz elektronskega alkotesta, ki je bil opravljen neposredno po nesreči, izhaja, da je vozil pod nedovoljenim vplivom alkohola, temu izvidu pa bi v skladu s sklenjeno pogodbo lahko oporekal le, če bi še v spornem času opravil preizkus alkoholiziranosti z odvzemom krvi, česar pa ni storil. Do nesreče pa tudi ni prišlo iz kakšnega zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega, da njegova alkoholiziranost ne bi mogla vplivati na nastanek in obseg škode.

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da je razlaga, po kateri voznik ne bi kasneje v postopku mogel dokazovati, da ni bil pod vplivom alkohola, če je alkotest pozitiven, sam pa nato ni poskrbel za krvno analizo, preveč v korist sestavljalca splošnih pogojev poslovanja. Meni, da stališče sodišča, po katerem v pravdnem postopku voznik več ne more dokazovati, da ni bil pod nedovoljenim vplivom alkohola, predstavlja nedopustno dokazno prepoved. Meni, da je nevzdržno tudi stališče, da voznik, ki je bil pod nedovoljenim vplivom alkohola, lahko pravice iz zavarovalne pogodbe ohrani le, če dokaže, da je do nesreče prišlo zaradi kakšnega zunanjega vzroka, ki je neodvisen in samostojen dejavnik v razmerju do nastanka škode. Meni, da je smisel kasko zavarovanja ravno v tem, da se zavaruje tudi škoda, nastala zaradi malomarnosti in celo hude malomarnosti. Meni, da bi bilo edino pravilno stališče, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice le v primeru, če je ugotovljeno, da je do nesreče prišlo izključno zaradi alkohola. Razlogi, ko do nesreče pride izključno iz zunanjih, neodvisnih razlogov, so redki in kasko zavarovanje naj bi izgubilo svoj smisel, če bi se voznik, za katerega je ugotovljen nedovoljen vpliv alkohola, lahko skliceval le na te razloge. Meni, da ne bi smeli razlikovati med ohranitvijo pravic voznika, ki je po vijugasti in poledeneli cesti vozil neprimerno, vendar trezen, in ohranitivjo pravic voznika, ki je ravnal enako pod vplivom alkohola. Meni, da je takšno stališče v nasprotju z enakostjo pred zakonom po 14. členu Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. Ustavno sodišče v skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavno pritožbo preizkusi le glede vprašanja, ali so z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijani sodbi ni. Stališče Vrhovnega sodišča, da v konkretnem primeru pritožnik ne more v pravdnem postopku dokazovati, da ni bil alkoholiziran, ne pomeni uveljavljanja nove dokazne prepovedi, pač pa ravnanje v skladu s pogodbo o kasko zavarovanju, ki jo je sklenil pritožnik in katere sestavni del so tudi splošni pogoji. Za odločitev bistveno je bilo torej vprašanje, ali je pritožnik po nastanku zavarovalnega primera ravnal tako, kot je bilo nedvoumno in jasno dogovorjeno v sklenjeni pogodbi - da bi torej v primeru, če se ni strinjal z ugotovitvami elektronskega alkotesta, moral poskrbeti za test z odvzemom krvi. Prav tako ni v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino pravno stališče, da pritožnik kljub ugotovljeni alkoholiziranosti ne bi izgubil pravic iz avtomobilskega kasko zavarovanja le v primeru, če bi do nesreče prišlo iz kakšnega zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega, da njegova alkoholiziranost ne bi mogla vplivati na nastanek in obseg škode in da ne zadošča že zgolj ugotovitev, da bi tudi nealkoholizirani voznik lahko ob nesreči ravnal enako. Stališče, da takšen zunanji, neodvisen vzrok v obravnavanem primeru ni podan, saj ni šlo za poledico, ki je glede na vremenske razmere voznik ne bi mogel pričakovati in temu prilagoditi svoje vožnje, temelji na dejanskih ugotovitvah sodišč v pravdnem postopku in ni pristojnost Ustavnega sodišča, da bi v te ugotovitve posegalo.

Neutemeljen je tudi očitek pritožnika, da razlikovanje glede izgube oziroma ohranitve pravic iz pogodbe o kasko zavarovanju, glede na okoliščino, ali je bil voznik v času avtomobilske nesreče (do katere ni prišlo zaradi zunanjega, neodvisnega vzroka) trezen ali pod nedovoljenim vplivom alkohola, predstavlja kršitev pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave.

4.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger