Jedro

V skladu z načelom proste presoje dokazov je sodišču v pravdnem postopku prepuščeno, da po izvedenem dokaznem postopku in po presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, samo odloči, kateri dokaz bo štelo za odločilen in kakšna bo končna dokazna ocena vseh dokazov, ki so bili izvedeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v višini 1.800,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 101,46 EUR pravdnih stroškov. V dopolnilni sodbi je odločilo, da se v presežku do višine vtoževanega zneska tožbeni zahtevek zavrne.

2. Zoper sodbo se sodbo se zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni in toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati še znesek 4.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 12. 2010 do plačila ter ji povrniti pripadajoče sodne stroške, skupaj z obrestmi. Tožeča stranka v pritožbi podaja pripombe na mnenje izvedenca medicinske stroke, sodišču prve stopnje pa očita, da je pri odmeri višine odškodnine očitno upoštevalo samo ugotovitve izvedenca, čeprav bi moralo enakovredno upoštevati vse izvedene dokaze, torej tudi medicinsko dokumentacijo tožnika in njegovo izpovedbo. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožniku iz naslova fizičnih bolečin, neugodnosti in nevšečnosti dosodilo le 1.800,00 EUR, to pa je znatno prenizka odškodnina. Prvostopenjsko sodišče poleg tega pri presoji tožnikovih bolečin ni upoštevalo celotnega izkazanega bolečinskega obdobja tožnika, zaradi česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka trdi, da bi ji moralo sodišče prve stopnje iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem skupno priznati 4.500,00 EUR, torej še dodatnih 2.700,00 EUR. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožeča stranka meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izkazanega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika, razvidnih iz njegove medicinske dokumentacije in izpovedbe, ter duševnih bolečin, ki jih zaradi tega trpi. Trdi, da bi ji moralo iz tega naslova priznati 2.000,00 EUR oziroma tovrstno škodo upoštevati pri določitvi odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi nevšečnosti.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijano sodbo je pritožbeno sodišče preizkusilo v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Tožeča stranka že sama v pritožbi izpostavlja načelo proste presoje dokazov, ki je uzakonjeno v 8. členu ZPP. V skladu s tem načelom je sodišču v pravdnem postopku prepuščeno, da po izvedenem dokaznem postopku in po presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, samo odloči, kateri dokaz bo štelo za odločilen in kakšna bo končna dokazna ocena vseh dokazov, ki so bili izvedeni (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 170/2001 z dne 7. 6. 2001). Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine očitno upoštevalo le ugotovitve izvedenca, niso utemeljeni, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče pri dokazni oceni upoštevalo tako mnenje izvedenca, ki je bilo izdelano na podlagi medicinske dokumentacije tožnika, kot tudi izpovedbo samega tožnika. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pri presoji pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem najprej povzelo vsebino izvedeniškega mnenja in bistvene navedbe tožnika, nato pa znesek primerne odškodnine iz tega naslova odmerilo ob upoštevanju obeh. Enako je ugotavljalo tudi zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da prosta presoja dokazov ne pomeni, da mora sodišče izvedene dokaze upoštevati enakovredno, temveč mora ob presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj samo odločiti, kateri dokaz bo štelo za odločilen pri dokazovanju določenega dejstva. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika izpovedbo tožnika kritično presojalo v povezavi z mnenjem izvedenca in odločilno težo dalo slednjemu, svoje razloge pa je ustrezno obrazložilo v 19. točki izpodbijane sodbe.

7. Glede pripomb tožeče stranke na mnenje izvedenca, ki se nanašajo predvsem na sedanje tožnikove bolečine in nevšečnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil izvedenec z njimi seznanjen in je zaslišan na njih tudi odgovoril. Pojasnil je, da je še enkrat pregledal celotno dokumentacijo in svojega mnenja ni spremenil, sodišče prve stopnje pa je nato njegovo mnenje, ki ga je prepričljivo podal kot strokovnjak na tem področju, v celoti sprejelo. Pritožbeni očitki tako predstavljajo zgolj nestrinjanje tožeče stranke s podanim mnenjem, dejansko stanje pa zaradi upoštevanja izvedenskega mnenja ni bilo zmotno ugotovljeno.

8. Tožeča stranka sicer meni, da je priznana odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znatno prenizka, hkrati pa trdi, da sodišče prve stopnje pri njeni odmeri ni upoštevalo celotnega izkazanega bolečinskega obdobja, saj bi moralo upoštevati tudi tožnikove bolečine po zaključku zdravljenja, ki jih trpi še sedaj in jih bo še v bodoče. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom prstanca desne roke, kar predstavlja lažjo telesno poškodbo in sodi med lahke primere po Fischerjevem sistemu razvrstitve poškodb. Tožnik je srednje hude telesne bolečine trpel 1 dan, občasne srednje hude bolečine teden dni, trajne lahke bolečine 3 dni in občasne lahke bolečine ob večjih fizičnih naporih 12 tednov. Zaradi škodnega dogodka je trpel tudi številne nevšečnosti, in sicer RTG slikanje, pregled na urgenci, več pregledov pri splošnem zdravniku, opravljanje fizikalne terapije in enomesečno nošenje longete. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in priznano odškodnino odmerilo v skladu z merili iz 179. člena OZ. Priznana odškodnina v višini 1.800,00 EUR odraža tožnikov individualni primer, hkrati pa je priznan znesek odškodnine skladen z odškodninami, ki se v sodni praksi priznavajo za podobne primere(1). Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine pravilno ni upoštevalo sedanjih oziroma bodočih telesnih bolečin tožnika, saj niso bile z gotovostjo izkazane. Izvedenec je namreč ugotovil, da poškodba pri tožniku ni pustila trajnih posledic, na zaslišanju pa je tudi povedal, da obstaja zelo majhna verjetnost, da bi se pri tožniku tudi v bodoče pojavljale bolečine, ker ni utrpel poškodb, ki bi ta zaključek podpirale (na primer poškodb mehkih tkiv, kjer bi bili poškodovani živčni končiči). Po presoji pritožbenega sodišča tudi sicer bolečine ob udarcu v prst oziroma ob močnejšem stisku z drugimi prsti ter možnost bolečin ob slabem vremenu glede na primerljive primere iz sodne prakse zvišanja priznane odškodnine ne utemeljujejo.

9. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnost je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, ali so življenjske aktivnosti tožnika zmanjšane, izpovedbo tožnika presojalo v povezavi z mnenjem izvedenca. Čeprav tožnik navaja obstoj trajnih posledic poškodbe, ki ga omejujejo pri vsakodnevnih življenjskih aktivnostih, je treba pri ugotavljanju obstoja zmanjšanja življenjskih aktivnosti nujno presoditi, ali je subjektivni prikaz oškodovanca ustrezno objektiviziran s strokovnim mnenjem izvedenca medicinske stroke glede na strokovni vidik. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da poškodba pri tožniku ni pustila trajnih posledic, izvedenec pa je na zaslišanju tudi pojasnil, da moč in gibljivost po takšni poškodbi objektivno ne moreta biti zmanjšana. Poškodba, ki jo je utrpel tožnik, zmanjšanja gibljivosti ne povzroči, izvedenec pa je ocenil, da tudi pri tožniku takšnih posledic ni, saj ni ponudil nobenih tehtnih argumentov, ki bi potrdili nasprotno. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da življenjske aktivnosti tožnika zaradi poškodbe niso zmanjšane, pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično zmotno uporabljenem materialnem pravu pa tako niso utemeljeni.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Npr. II Ips 103/98 z dne 4. 2. 1999.