Jedro

Tožnikov strah pred družino dekleta, s katero je živel, vendar se z njo ni poročil, ni razlog za priznanje azila v RS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/03 - UPB) v zvezi s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št.50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.08.2004; s sklepom (2. točka izreka) pa je tožnika na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list RS, št.20/2003-UPB) oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in hkrati odločila, da mora tožnik v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožnik je kot razlog za zapustitev izvorne države navedel strah, da bi se mu družina njegovega bivšega dekleta maščevala, ker je z njo živel eno leto, nato pa jo zapustil, ne da bi se z njo poročil. Sodišče prve stopnje tudi navaja, da je tožnik na posebno vprašanje ob vložitvi prošnje za priznanje azila povedal, da v izvorni državi ni bil preganjan zaradi rase, vere ali narodne pripadnosti oziroma določeni družbeni skupini. V Republiko Slovenijo je prišel na legalen način na podlagi delovne vize, za azil pa je zaprosil šele po treh mesecih bivanja v Sloveniji, ko mu je potekla delovna viza. Tožena stranka je preverila tudi varnostno situacijo v občini S.R., od koder prihaja tožnik, in sicer na podlagi aktualnega poročila OSCE, iz katerega tudi izhaja, da je v občini dovolj policijske zaščite. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da bi moral biti izveden redni postopek, v katerem bi moral biti tožnik zaslišan. Tožnik namreč ne navaja v tožbi nobenih dogodkov in okoliščin, zaradi katerih naj bi bil preganjan v smislu razlogov po ZAzil. Kljub temu da toženi stranki očita, da ni mogel vsega povedati v upravnem postopku, ne navaja drugih razlogov in okoliščin, ki bi se nanašale na njegovo prošnjo za azil. Ker je tožena stranka odločila v t.i. "pospešenem postopku", ko se ugotavljajo le okoliščine, ki so relevantne za njeno odločitev po 2. odstavku 35. člena ZAzil, tožbenim ugovorom sodišče prve stopnje ni moglo slediti.

Tožnik v svoji pritožbi zoper sodbo predlaga, da se pritožbi ugodi, napadena odločba pa odpravi. Še vedno je prepričan, da bi moral biti izveden redni postopek, ker bi lahko na zaslišanju podrobneje pojasnil razloge, zakaj je sploh zaprosil za azil. V sami prošnji ni mogel povedati vsega, saj je bil prepričan, da bo opravljeno še eno zaslišanje. Ob sprejemanju prošnje je bilo rečeno, da naj svoje razloge pojasni na kratko. Res je bil seznanjen, da mora v postopku pojasniti vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane, vendar je bil prepričan, da bo te okoliščine lahko pojasnil tudi kasneje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Tožnik v svoji pritožbi ponovno zatrjuje, da bi moral biti za obravnavo njegove prošnje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji izveden redni postopek in ne le tako imenovani pospešeni postopek. V rednem postopku bi moral biti zaslišan in tako bi lahko na zaslišanju podrobneje pojasnil razloge, zakaj je zaprosil za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po stališču pritožbenega sodišča je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v obravnavanem primeru imela zakonsko podlago za uporabo določb 2. odstavka 35. člena ZAzil, po kateri lahko pristojni organ za obravnavo prošnje za azil takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniku ne grozi v njegovi izvorni državi preganjanje zaradi tožnikove narodnosti, rase, verskega prepričanja, pripadnosti politični skupini ali zaradi drugih razlogov, relevantnih za priznanje azila v Republiki Sloveniji po določbah ZAzil, Ženevski konvenciji ali Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin (EKČP). Razlog za priznanje azila, ki ga je navedel tožnik ob vložitvi prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji, namreč, da ga preganja družina njegovega bivšega dekleta oziroma da se boji družine svojega nekdanjega dekleta, s katero se ni hotel poročiti, čeprav je z njo živel približno eno leto v vasi B. na Kosovu, se tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more šteti za preganjanje v smislu določb ZAzil. Preganjanje v izvorni državi mora izvajati bodisi oblast v tej državi ali pa mora obstajati tako preganjanje, ki ga izvajajo druge organizacije pod kontrolo te oblasti, kot sta to pravilno navedla sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Tega preganjanja pa tožnik ne zatrjuje niti v svoji vlogi za priznanje azila niti v tožbi niti sedaj v pritožbi.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določbe 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo, saj ob svojem odločanju tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.