Jedro

Upoštevaje dejstvo, da se ugotavljanje stanja insolventnosti običajno prepušča revizorjem oziroma za potrebe sodnih postopkov izvedencem finančne stroke, to je osebam z ustreznim strokovnim znanjem za podajo ocene takšnega stanja, ki imajo na voljo za to potrebne relevantne podatke, je od tožene stranke, ki je bila s tožečo stranko v dalj časa trajajočem ustaljenem in stabilnem poslovnem razmerju, pretirano strogo in skorajda nemogoče pričakovati in zahtevati, da bo pred vsako izpolnitvijo plačilne obveznosti preverjala kazalce finančne stabilnosti svojega poslovnega partnerja.

Ustaljen in stabilen poslovni odnos predstavlja namreč eno od okoliščin, zaradi katere tožena stranka ni imela razloga za morebitno povečano skrbnost v smeri bolj angažiranega ugotavljanja finančnega položaja tožeče stranke, oziroma da bi dvomila v njeno finančno stabilnost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točkah I., II. in IV. izreka spremeni tako, da sedaj glasi: Tožbeni zahtevek, ki glasi: „1. V razmerju med tožečo stranko K. VRG g., p., t. in s. d.o.o. - v stečaju, J. c. 25a, M. in toženo stranko: G. t. in p. p. d.o.o., G. 83, Š. ob P., se razveljavi učinek verižne kompenzacije z dne 16. 6. 2011 in verižne kompenzacije z dne 29. 6. 2011, s čimer je tožena stranka G. t. in pp. d.o.o., G. 83, Š ob P. prejela izpolnitev svojih terjatev iz naslova izstavljenih računov št. B000336/11 z dne 16. 3. 2011 (delno), št. B000357/11 z dne 19. 3. 2011, št. B000507/11 z dne 31. 3. 2011, št. B000547/11 z dne 4. 4. 2011, št. B000570/11 z dne 6. 4. 2011, št. B000640/11 z dne 8. 4. 2011, št. B000703/11 z dne 13. 4. 2011, št. B000736/11 z dne 15. 4. 2011, št. B000795/11 z dne 20. 4. 2011, št. B000866/11 z dne 28. 4. 2011, št. B000963/11 z dne 6. 5. 2011, št. B000984/11 z dne 10. 5. 2011 in št. B001073/11 z dne 13. 5. 2011, v skupni višini 30.633,64 EUR.

2. Tožena stranka G. t., in p.p. d.o.o., G. 83, Š. ob P., je dolžna plačati tožeči stranki K. VGR g., p., t. in s. d.o.o. - v stečaju, J. c. 25/a, M., denarni znesek 30.633,64 EUR, v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka do plačila.

3. Tožena stranka G., t. in p.p. d.o.o., G. 83, Š. ob P., je dolžno tožeči stranki K. VGR g., p., t. in s. d.o.o. - v stečaju, J. c. 25/a, M., povrniti pravdne stroške v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo.“ se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.753,56 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 2.733,62 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavilo učinek verižne kompenzacije z dne 16. 6. 2011 in verižne kompenzacije z dne 29. 6. 2011, na podlagi katerih je tožena stranka prejela izpolnitev svojih terjatev iz naslova izstavljenih računov v skupni višini 30.633,64 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki znesek 30.633,64 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku tega roka (II. točka izreka). Glede zakonskih zamudnih obresti, ki jih je tožeča stranka zahtevala od 30.633,64 EUR od vložitve tožbe do poteka roka za plačilo iz II. točke izreka sodbe, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka), ter še odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.617,78 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Proti odločitvi, sprejeti v točkah I., II. in IV. izreka sodbe se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico v korist tožene stranke. V pritožbi sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je o odločilnih dejstvih, kaj je bilo predmet izpolnitve, in kaj je med strankama sporno in kaj nesporno, nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami oziroma zatrjevanjem strank. Po prepričanju pritožbe je tožena stranka v zvezi z obstojem objektivnega pogoja izpodbojnosti zatrjevala, dokazovala in tudi dokazala, da pogoji za obstoj domnev iz 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) niso podani. Tožeča stranka pa ni trdila niti dokazovala, da je tožena stranka z izpodbijanimi dejanji pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, zato je sodišče prve stopnje nedopustno preseglo materialnopravne okvire odločanja o tožbenem zahtevku in odločitev utemeljilo na nezatrjevani materialnopravni in dejanski podlagi. V zvezi z obstojem subjektivnega pogoja izpodbojnosti pa je po stališču pritožbe sodišče prve stopnje zavzelo preširoko in neživljenjsko stališče, ki je v nasprotju s standardom potrebne skrbnosti v poslovnem prometu in nenazadnje v nasprotju z večinsko sodno prakso glede navedenega vprašanja. Pritožnik se ne more strinjati z oceno prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da ni vedela in da ni mogla vedeti, da je bila tožeča stranka v času sklepanja verižnih kompenzacij insolventna. Negativnih dejstev ni mogoče dokazovati in tudi tožena stranka ni mogla dokazati, da za nekaj ni vedela in da za nekaj ni mogla vedeti, ko je vendarle argumentirala in dokazovala, zakaj za insolventnost tožeče stranke ni vedela in tudi ni bila dolžna vedeti. Sodišče prve stopnje ni ustrezno pretehtalo argumentacije tožene stranke in napravilo dokazne ocene trditev ene in druge stranke, vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, temveč se je naslonilo na posplošeno razumevanje stanja v gospodarstvu v času izpodbijanih dejanj in sprejelo nezadosten in neutemeljen sklep, da bi tožena stranka pač morala vedeti za insolventnost, kar je zgrešen in nekonkretiziran očitek. Razlogi sodbe, če bi bili jasni in v skladu s tožbenim zatrjevanjem, lahko vodijo le v zaključek o dolžnosti vedenja o slabem ekonomsko finančnem stanju tožeče stranke, nikakor pa o insolventnosti. Priglaša in terja povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Višje sodišče v Mariboru je ob obravnavi pritožbe na seji dne 13. 2. 2014 sklenilo, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in posledično pravilno uporabo materialnega prava potrebno ponoviti pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze, zato je v skladu s 347. členom ZPP razpisalo obravnavo pred sodiščem druge stopnje. V skladu s šestim odstavkom 347. člena ZPP je senat tudi odločil, da se predmetna zadeva dodeli v odločanje sodnici posameznici. Dne 10. 3. 2014 je bila tako opravljena pritožbena obravnava, na kateri je sodišče druge stopnje ponovilo pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze.

7. V obravnavani zadevi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja v razmerju med pravdnima strankama razveljavitev pravnih učnikov verižnih kompenzacij z dne 16. 6. 2011 in z dne 29. 6. 2011 in temu zahtevku ustrezno zahteva plačilo zneska 30.633,64 EUR, ki ga je tožena stranka prejela na podlagi zadevnih verižnih kompenzacij.

8. Sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno citiralo materialnopravno podlago za presojo obravnavanega spornega razmerja, je ugotovilo obstoj tako objektivnega kot subjektivnega elementa izpodbojnosti in temu posledično tožbenemu zahtevku (razen glede obrestnega zahtevka) ugodilo. Odločitev prvostopnega sodišča temelji na obrazložitvi, da je s sklenitvijo izpodbijanih pravnih dejanj tožena stranka pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, saj je bila s plačilom 13 računov, plačanih v celoti, v razmerju do ostalih upnikov favorizirana, s čemer je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti. V zvezi z obstojem subjektivnega pogoja izpodbojnosti pa je zavzelo stališče, da tožena stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno bremen, sodišča ni uspela prepričati, da za stanje insolventnosti pri tožeči stranki v juniju 2011 ni vedela in da zanj ni mogla vedeti. Odločilno težo pri presoji prvostopnega sodišča je imelo dejstvo obstoja gospodarske krize v Sloveniji že od leta 2008, predvsem v gradbenem in bančnem sektorju, ki je povzročila stečajne postopke nad večino gradbenih podjetij v Sloveniji. Po mnenju sodišča prve stopnje bi takšno stanje terjalo dolžnostna ravnanja uprave gospodarske družbe, ki jo zavezujejo pravila skrbnega finančnega poslovanja družbe ter upravljanja tveganj, da bi se pozanimala o likvidnostni in kapitalski ustreznosti poslovnih partnerjev. Sodišče prve stopnje prav zaradi obstoja hude gospodarske krize ni sprejelo mnenja tožene stranke, da ni imela nikakršnega razloga za to, da bi preverjala finančno stanje tožeče stranke ali dvomila v njeno finančno stabilnost. 9. Zaradi pomislekov o pravilnosti dejanskih in materialnopravnih zaključkov in dokazne ocene, na kateri temelji odločitev sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje (po pooblastilu članov senata je to storila sodnica posameznica) opravilo pritožbeno obravnavo. Na njej je ponovilo pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze in ob oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da odločitev o pritožbi terja spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

10. Medtem ko sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o obstoju objektivnega elementa izpodbojnosti in razloge prvostopnega sodišča povzema kot pravilne, ter so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, pa je pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje v zvezi z obravnavo subjektivnega pogoja izpodbojnosti zavzelo preširoko in neživljenjsko stališče, hkrati pa so v dokazni oceni sodišča prve stopnje izostali razlogi o nekaterih relevantnih dejstvih in dokazih tožene stranke.

11. Tožeča stranka se je v zvezi s subjektivnim pogojem izpodbojnosti sklicevala tako na zakonski domnevi iz 1. in 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP (neobičajnost oblike izpolnitve obveznosti, ter da so bila izpodbojna dejanja sklenjena v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo insolvenčnega postopka), hkrati pa je zatrjevala in dokazovala tudi obstoj samega subjektivnega elementa izpodbojnosti, torej vedenje o insolventnosti tožeče stranke.

12. V primeru, ko je podana domneva o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti, je tožena stranka tista, ki mora takšno domnevo ovreči, na primer s trditvami, da ni šlo za neobičajen način izpolnitve obveznosti. Poleg tega pa lahko še vedno zatrjuje in dokazuje, da obstojijo okoliščine, zaradi katerih ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je bila tožeča stranka v času izpodbijanih dejanj insolventna. V tem pogledu sodišče druge stopnje pritrjuje pravilnim zaključkom prvostopnega sodišča, da je zmotno mnenje tožeče stranke, da zakonska domneva o izpolnjenosti subjektivnega pogoja izpodbijanja, če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, ni izpodbojna.

13. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala in dokazovala, da je s tožečo stranko poslovno sodelovala vrsto let, ter da je bila v vsem tem času dogovorjena in vzpostavljena praksa glede načina plačila, in sicer na način 100 % kompenzacije. S tem zatrjuje, da je plačilo na podlagi zadevnih asignacij prejela na način, ki je bil običajen, med strankama dogovorjen in v smislu poslovne prakse vzpostavljen od leta 2008 dalje.

14. Tožeča stranka po toženi stranki zatrjevanemu načinu izpolnitve obveznosti neutemeljeno odreka naravo med pravdnima strankama običajnega in ustaljenega načina izpolnitve obveznosti. Naročilnice tožeče stranke in predlogi kompenzacij, ki jih je v dokazne namene predložila tožena stranka (priloge B2, B3, B4, B5, B12-B20), nedvomno potrjujejo in dokazujejo navedbe tožene stranke o izpolnjevanju obveznosti na način plačila s kompenzacijami. Navedene listine izkazujejo poslovno sodelovanje v letih od 2008 do 2011 med pravdnima strankama in K.G. d.o.o., hkrati pa dokazujejo trditve tožene stranke o plačilih s kompenzacijami kot ustaljenim načinom izpolnitve obveznosti. Dejstvo je, da je bilo plačilo na način kompenzacij dogovorjeno tudi za plačilo obveznosti po računih, ki so bili poravnani z zadevnima kompenzacijama. To dokazujejo namreč prav računi, ki jih je v dokazne namene predložila tožeča stranka (A5-A13 in A15-A17), saj se vsi nanašajo na naročilnico 000022 (priloga B2). Po slednji je bila predvidena 100 % kompenzacija, navedena tudi v ponudbi št. 14/2011 z dne 18. 1. 2011 (priloga B11), to je ponudbi tožeče stranke, na katero se naročilnica tudi navezuje. Da je poravnavanje obveznosti med pravdnima strankama s kompenzacijami predstavljalo večletno ustaljeno poslovno prakso, pa izhaja tudi iz izjave priče Z.P. Slednji je v izjavi zapisal, da je med pravdnima strankama ves čas medsebojnega poslovanja obstajal dogovor, da tožeča stranka svoje obveznosti do tožene stranke poravnava z 100 % kompenzacijami na relaciji G.-K. VGR-K.G., da je takšen način plačila bil vedno naveden že v sami ponudbi in nato akceptiran v naročilnici, ter da je takšna praksa bila utečena in ni predstavljala nič neobičajnega.

15. Sodišče druge stopnje nima razlogov, da bi dvomilo v verodostojnost izjave navedene priče, saj je slednji, kot je v izjavi zapisal, za toženo stranko v zvezi s poslovanjem med pravdnima strankama in družbo K.G. d.o.o. skrbel za dogovarjanje cen, rokov, količin, kakovosti in tudi način plačila, ter je bil seznanjen z vsebino in pogoji poslovnega sodelovanja med navedenimi družbami.

16. Neutemeljeno je stališče tožeče stranke, da bi tožena stranka z izkazanostjo, da je izpolnitev obveznosti na način kompenzacije med pravdnima strankama predstavljala običajno in ustaljeno obliko in način izpolnitve obveznosti, izpodbila le domnevo o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti. Ustaljen in stabilen poslovni odnos predstavlja namreč eno od okoliščin, zaradi katere tožena stranka ni imela razloga za morebitno povečano skrbnost v smeri bolj angažiranega ugotavljanja finančnega položaja tožeče stranke, oziroma da bi dvomila v njeno finančno stabilnost in kar je tožena stranka tekom postopka v smeri zanikanja vednosti za insolventnost tožeče stranke tudi zatrjevala.

17. Prav ima tožeča stranka, ko pravi, da se vednost o insolventnosti presoja predvsem glede na zunanje znake, ki glede na poslovne izkušnje kažejo na tako stanje. Vendar pa je potrebno primarno presojati konkreten poslovni odnos med gospodarskima subjektoma. Če je ta namreč več let ustaljen, stabilen, torej brez sprememb v načinu poslovanja ter načinu in rokih izpolnitve obveznosti, je povsem utemeljeno zatrjevanje tožene stranke, da ni vedela in tudi ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke.

18. V tem pogledu tudi ni brez vsake teže narava oziroma vsebina poslovnega sodelovanja. Pravdnima strankama (in družbi K. G.) namreč ni mogoče očitati nerazumljive volje po sklepanju kompenzacij, kot to zatrjuje tožeča stranka. Zadevnih kompenzacij niso sklepale družbe, med katerimi ne bi obstajala poslovna povezanost. Tožena stranka je zatrjevala, da je bila vsebina poslovnega razmerja med strankami, ki so sklepale kompenzacije, v tem, da je tožena stranka za tožečo stranko na delovišče tožeče stranke dobavljala gradbeni material - beton, za katerega gramoz je tožena stranka naročala pri družbi K.G. d.o.o. (hčerinski družbi tožeče stranke) iz peskokopa v Z. Prav zaradi narave takšnega poslovnega odnosa so stranke sklepale kompenzacije, pri čemer so bile te vnaprej dogovorjene. To izhaja tako iz v dokazne namene predložene naročilnice in ponudbe tožeče stranke, kakor tudi izjave priče P.. Neutemeljene so zato tožbene trditve, da je sklepanje verižnih pobotov kazalo na to, da dolžnik ne more poravnavati dolga na poslovno običajen način - s prenosom iz dolžnikovega na upnikov bančni račun, ter bi to predstavljalo okoliščino, ki govori o tem, da bi tožena stranka vsaj morala vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke.

19. Prav v zvezi s slednjim, to je slabim ekonomsko-finančnim stanjem tožena stranka pravilno opozarja na dejstvo, da ZFPPIPP zahteva za ugotovitev subjektivnega pogoja insolventnosti, da je dolžnik v trenutku, ko je bilo opravljeno izpodbojno pravno dejanje, vedel oziroma bi moral vedeti za insolventnost tožeče stranke in ne za njeno morebitno slabo ekonomsko finančno stanje. Pri tem je po določbi 14. člena ZFPPIPP insolventnost položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem časovnem obdobju ni sposoben poravnavati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali postane dolgoročno plačilno nesposoben. Trajnejša nelikvidnost se domneva pri dolžniku, ki je pravna oseba, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 % zneska njegovih obveznosti, izkazanih v letnem poročilu za zadnje poslovno leto pred zapadlostjo teh obveznosti, dolgoročna plačilna nesposobnost pa se domneva, če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti (prezadolženost), pri dolžniku, ki je kapitalska družba, pa tudi, če je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv.

20. Upoštevaje dejstvo, da se ugotavljanje stanja insolventnosti običajno prepušča revizorjem oziroma za potrebe sodnih postopkov izvedencem finančne stroke, to je osebam z ustreznim strokovnim znanjem za podajo ocene takšnega stanja, ki imajo na voljo za to potrebne relevantne podatke, je od tožene stranke, ki je bila s tožečo stranko v dalj časa trajajočem ustaljenem in stabilnem poslovnem razmerju, pretirano strogo in skorajda nemogoče pričakovati in zahtevati, da bo pred vsako izpolnitvijo plačilne obveznosti preverjala kazalce finančne stabilnosti svojega poslovnega partnerja. Pri tem tudi ni zanemarljivo dejstvo, da zadnji javno objavljeni računovodski izkazi za tožečo stranko niso kazali insolventnosti, ter da je do prvih blokad transakcijskih računov prišlo šele v začetku meseca junija 2011 (A38). Tožeča stranka namreč blokad TRR pred tem obdobjem ni dokazala.

21. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da bi morala in mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke zaradi zamud s plačili. Tožbeni očitek, da je tožena stranka zamujala s plačilom nekaterih računov (dveh) več kot mesec dni, nekateri pa da so bili plačani pred zapadlostjo, namreč sodišča ne prepriča v zaključek, da bi takšna časovna dinamika izpolnjevanje obveznosti morala pri tožeči stranki vzbuditi vedenje o insolventnosti.

22. Tožena stranka je zatrjevala in dokazovala, da je do poplačila terjatev tožene stranke prišlo z zadevnima kompenzacijama z dne 28. 6. 2011 in 29. 6. 2011, to je od meseca in pol po zapadlosti do nekaj dni pred zapadlostjo v primeru treh računov, glavnina računov pa je bila poravnana z le manjšo, nekajdnevno zamudo. Med tem ko tožeča stranka ni ponudila nobenih trditev, kakšna plačilna zamuda bi po njenem mnenju predstavljala običajno zamudo, pa tožena stranka logično in izkustveno sprejemljivo obrazloži, da je glede na naravo stvari pri sklepanju verižnih pobotov običajno, da se računi ne zapirajo natančno ob dnevu zapadlosti, ter da je enako kot od leta 2008 dalje bilo tudi v primeru spornih kompenzacij tako, da so se na določen dan poravnavale obveznosti, ki so zapadle kratek čas pred (ali po) sklenitvi verižnega pobota, pri čemer je tožena stranka bila tista, ki je na poravnavanje obveznosti z zamudo pristajala in je pristala tudi v konkretnem primeru. Tovrstno poslovno prakso glede rokov plačil obveznosti pa je v pisni izjavi priče potrdil tudi Z.P.. Slednji je namreč potrdil, da je ves čas sodelovanja pri plačilih s 100 % kompenzacijo prihajalo do zamud, vendar je tožena stranka zamude tolerirala in nanje pristala. Zaradi takšnega načina izpolnjevanja obveznosti torej zamude niso mogle biti tisti zunanji znak, ki bi pri toženi stranki lahko vzbudil dvom v stabilnost ekonomsko-finančnega položaja tožeče stranke in to v tolikšni meri, da bi tožena stranka v času, ko je bilo izpodbojno dejanje opravljeno, lahko in mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke.

23. Nenazadnje je potrebno izpostaviti dejstvo, da gre pri presoji subjektivnega elementa izpodbojnosti za vprašanje dobre vere. V dobri veri ravna, kdor je zaupal v popolnost in poštenost objektivnega dejanskega stanja, pri čemer pa mora izkazati ustrezno profesionalno skrbnost. Poslovnim subjektom v primeru insolventnosti njihovega poslovnega partnerja namreč ni mogoče avtomatično očitati, da bi za insolventnost morali in mogli vedeti v okviru dolžne skrbnosti pri poslovanju. Dolžna skrbnost se presoja v okviru konkretnih okoliščin posameznega primera. Ob obstoju že obrazloženih okoliščin v obravnavanem primeru, ki izkazujejo večletno stabilno poslovno razmerje med pravdnima strankama, ki se je odražalo v ustaljeni vsebini pogodbenega odnosa, kot tudi v ustaljenem načinu in rokih izpolnitve obveznosti, tožena stranka ni imela nobenih razlogov za povečano skrbnost v smeri preverjanja ekonomsko-finančnega stanja tožeče stranke. Obstoj že več let trajajoče splošne gospodarske in finančne krize pa tudi ni razlog, zaradi katerega bi morali gospodarski subjekti dvomiti v objektivno ugodno poslovno finančno stabilnost poslovnega partnerja, ki se je sicer odražalo v konkretnem poslovnem odnosu.

24. Upoštevaje obrazloženo je mogoče zaključiti, da je pritrditi toženi stranki, da v času izpodbijanih pravnih dejanj ni vedela in tudi ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke.

25. Ob ugotovitvi neobstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (1. alineja 358. člena ZPP).

26. Sprememba izpodbijane odločitve na pritožbeni stopnji terja odločitev o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), tokrat v korist tožene stranke, ki je s spremenjeno odločitvijo v postopku v celoti uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

27. Sodišče druge stopnje je toženi stranki priznalo stroške, ki so bili v postopku potrebni, ter jih odmerilo v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo. Temu ustrezno gredo toženi stranki naslednji pravdni stroški: - 703,30 EUR za nagrado za postopek (tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi v nadaljevanju ZOdvT); - 649,20 EUR za nagrado za postopek (tar. št. 3102 ZOdvT); - 20,00 EUR kot pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 ZOdvT); - 88,80 EUR za potne stroške pooblaščenca stranke na dva naroka; - 292,26 EUR za 20 % DDV na odvetniške storitve (tar. št. 6007 ZOdvT).

Skupni potrebni stroški tožene stranke znašajo tako 1.753,56 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

28. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, saj je s pritožbo v celoti uspela. Skupni pritožbeni stroški znašajo 2.733,62 EUR in predstavljajo: - 865,60 EUR za nagrado za postopek (tar. št. 3210 ZOdvT); - 649,20 EUR za nagrado za narok (tar. št. 3212 ZOdvT); - 20,00 EUR pavšala za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 ZOdvT); - 44,40 EUR za potne stroške pooblaščenca tožene stranke na pritožbeno obravnavo; -807,00 EUR sodne takse za pritožbo; -347,42 EUR za 22 % DDV na odvetniške storitve (tar. št. 6007 ZOdvT).

29. Tako priznane pritožbene stroške je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

30. Zaradi uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).