Jedro

Do nesreče je prišlo po izključni krivdi tožnika, imetnika enega od dveh v nesreči udeleženih premikajočih se motornih vozil, zato ni upravičen do nikakršnega povračila škode od drugega udeleženca v nesreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, naj mu toženi stranki plačata znesek 2.980.000,00 SIT odškodnine skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 1989 dalje do plačila. Tožniku je nadalje naložilo, naj prvi toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 214.205,00 SIT, drugi toženi stranki pa njene pravdne stroške v znesku 416.627,00 SIT. Zoper tako sodbo se je pritožil tožnik zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je sodišče pri odločitvi o temelju sklicevalo na tri izvedenska mnenja, od katerih je za dve sodišče druge stopnje menilo, da ne odražata dejanskega stanja. Nepravilno je tolmačilo ugotovitve izvedenca M. Tudi, če bi tožnik pred nesrečo res vozil po levi strani cestišča, je do nesreče prišlo nekje na sredini njegovega voznega pasu. Ugotovljeno je bilo, da je vozil z lučjo, in priče so potrdile, da je obstajala delna cestna zapora. Tožniku je mogoče pripisati le sokrivdo. Drugi toženec je vsaj napačno reagiral in če ni izključno odgovoren za nesrečo, je razmerje odgovornosti vsaj 50 : 50, pravičneje pa 75 : 25 v tožnikovo korist. Pritožba ni utemeljena Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Na podlagi določbe 1. odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Na podlagi določbe 2. odstavka 178. člena ZOR pa odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde, če je krivda obojestranska. Krivda je na podlagi določbe 158. člena ZOR podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Sodišče prve stopnje je v skladu z navodilom sodišča druge stopnje dopolnilo dokazni postopek in natančno ocenilo vse izvedene dokaze. Pri tem ne drži pritožbena navedba, da je sodišče druge stopnje menilo, da izvedenski mnenji, že v prvem postopku postavljenih izvedencev, ne odražata dejanskega stanja. Menilo je le, da je potrebno razjasniti celotno prometno situacijo na cestišču, in sicer v zvezi s popravili in tablo (desko) - delno zaporo voznega pasu drugega toženca. O tem je sodišče prve stopnje v novem postopku zaslišalo priče, stranki, vpogledalo je policijski zapisnik in opravilo poizvedbe pri izvajalcu cestnih del. Pri tem je ocenilo nasprotujoče si izpovedbe prič in pojasnilo, katerim je verjelo in katerim ne ter zakaj. Zaključilo je, da na voznem pasu drugega toženca ni bilo ovir in je ta na tožnikov vozni pas zapeljal le, ker je na svojem zagledal tožnika. Temu sodišče druge stopnje v celoti sledi. Tožnik v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne navaja nobenih razlogov, s katerimi bi pri sodišču druge stopnje zbudil dvom o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, niti ne navaja nobenih novih dejstev in ne predlaga novih dokazov. Tudi ne pojasni, v čem naj bi sodišče prve stopnje zmotno razlagalo ugotovitve izvedenca prof. Muršiča. Kar zadeva ugotovitev sodišča prve stopnje, da na cesti ni bilo ovir, se je na njegovo mnenje, ne pa zgolj nanj, oprlo le toliko, da si je pomagalo pri oceni verjetnosti izpovedi prič in verodostojnosti policijskega zapisnika o dejanskih okoliščinah na kraju nesreče. Nobena od prič niti policijski zapisnik namreč ne omenjajo prometne signalizacije, kakršna bi se morala v primeru del na cesti na njej nahajati. Sodišče prve stopnje je nadalje obrazložilo, da vprašanje, ali je tožnik vozil s prižganimi lučmi, v zadevi ni odločilno, saj je ugotovilo, da je vzrok nesreče izključno v tem, da je vozil po nasprotnem voznem pasu. Med izvedenskimi mnenji tudi ni takšnih razlik, ki bi ne pripeljale do enakega zaključka o odločilnem dejstvu, da je bil drugi toženec v času reagiranja povsem na svojem voznem pasu. Reagiral je tako, da je sam zavil na nasprotni vozni pas in zavrl. Glede na to, da je moral trenutno reagirati, mu ni mogoče očitati, da bi ravnal smotrneje, če bi se umikal v desno. Tožnik je kršil določbi 41. (vozilo mora voziti po desni strani vozišča v smeri vožnje) in 92. (voznik kolesa z motorjem mora voziti čim bližje desnemu robu vozišča) člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Ur. l. SFRJ, št. 63/80 - 53/85) in zato povzročil nesrečo. Medtem ravnanje drugega toženca ni prispevalo k nastanku škodnega dogodka. Drugi toženec ni kršil hitrostne omejitve, tožnik je predstavljal zanj nenadno oviro, ki je ni mogel pričakovati, nesreče pa ne bi mogel preprečiti niti, če bi vozil z večjim odmikom od desnega roba vozišča. Zato je sodiše prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni uporabilo določbe 2. odstavka 178. člena ZOR o obojestranski krivdi, temveč je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zato in ker ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe 368. člena ZPP. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.