Jedro

Izpodbijani sklep o davčni izvršbi vsebuje vse podatke, določene v 151. členu ZDavP-2; ker vsebuje tako izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost, kot tudi znesek dolga, ga je mogoče v celoti preizkusiti.

S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki je predmet samostojnega pritožbenega postopka in samostojnega upravnega spora. Na zakonitost sklepa o izvršbi pa tudi ne more vplivati zatrjevana nemožnost njegove realizacije (plačila).

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad Celje zoper dolžnika A.A. s.p. na podlagi sklepa Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, št. 06113-310/2006-107-8103 z dne 21. 8. 2009, ki je postal izvršljiv 12. 1. 2010, začel davčno izvršbo z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima na računih pri banki B. d.d., do višine dolgovanega zneska (116.345,73 EUR).

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-498-2-14/2010 z dne 23. 6. 2011 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Iz obrazložitve sledi, da je pritožbo vložila tožeča stranka kot samostojni podjetnik, ki pa je bil po vložitvi pritožbe 8. 1. 2011 izbrisan iz sodnega registra. Položaj stranke v pritožbenem postopku ima zato ob upoštevanju določb Zakona o gospodarskih družbah tožeča stranka kot nosilec pravic in obveznosti iz poslovanja samostojnega podjetnika po prenehanju opravljanja dejavnosti. Izpodbijani sklep je skladen z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o davčni izvršbi, pritožbeni organ pa ugotavlja, da so bili v času njegove izdaje izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj sta obstajala neporavnana obveznost in veljaven izvršilni naslov (sklep predlagatelja s potrdilom o izvršljivosti).

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s predlogom, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep o izvršbi kot nezakonit odpravi in izvršilni postopek kot nedovoljen ustavi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu vsebine izvršilnega naslova ne povzema, zato tožeča stranka niti ne more preizkusiti, za kakšno terjatev pravzaprav gre. Že navedena pomanjkljivost narekuje njegovo odpravo. Tožeča stranka svoje obrti ne opravlja več prav zaradi obravnavane davčne izvršbe, ki pa je po temelju sporna. Tožeča stranka namreč v upravnem sporu, ki se vodi pod opr. št. I U 685/2011, uveljavlja ničnost odločbe, ki je podlaga za izvršbo. Davčna izvršba zoper tožečo stranko ni dovoljena, ker sredstev na poslovnem računu nima, nima po tudi drugega premoženja, ki bi lahko bilo zarubljeno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanih odločb in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in skladen z določbami zakona, na katerega se sklicuje.

Zatrjevana pomanjkljivost izpodbijanega sklepa ni podana, saj sklep, kot ugotavlja že pritožbeni organ, vsebuje vse podatke, določene v 151. členu ZDavP-2. Ker vsebuje tako izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost, kot tudi znesek dolga, ga je, drugače kot navaja tožeča stranka, mogoče v celoti preizkusiti.

Na ostale, tožbenim vsebinsko enake, pritožbene ugovore v obrazložitvi odločbe pravilno odgovori že pritožbeni organ s sklicevanjem na peti odstavek 157. člena ZDavP-2. Po navedeni določbi s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki je predmet samostojnega pritožbenega postopka in samostojnega upravnega spora. Na zakonitost sklepa o izvršbi pa tudi ne more vplivati zatrjevana nemožnost njegove realizacije.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).