Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jezikovna razlaga besedila prvega odstavka 5. člena ZPPSRD v nobenem kontekstu ne omogoča zaključka, da med izredna pravna sredstva spadajo tudi odškodninski zahtevki zaradi protipravnega ravnanja Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo. Jezikovna razlaga pa predstavlja zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 4.855,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji mora prvotožena stranka plačati odškodnino v višini 718.939,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2008 dalje do plačila ter povrniti stroške pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 7.568,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnim obrestmi.
2. Tožeča stranka se je zoper delno sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da višje sodišče izpodbijano delno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi s stroškovno posledico oziroma podredno, da izpodbijano delno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.
3. Prvotožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Tožeča stranka primarno uveljavlja odškodnino, ker naj bi se bila zaradi nezakonite odločitve pravne prednice prvotožene Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju Agencija), potrjene s strani drugostopenjskega organa Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj RS (MEOR), tožeča stranka (prej podjetje L. p.o.) prisiljena lastninsko preoblikovati tako, da je morala v otvoritveno bilanco in program lastninskega preoblikovanja vključiti tudi nepremičnini K. T. in K. M., saj v nasprotnem primeru Agencija soglasja za lastninsko preoblikovanje ne bi izdala. Za omenjeni nepremičnini sta bila vložena denacionalizacijska zahtevka za vračilo v naravi, zaradi česar sta bili nepremičnini po odločbah Vrhovnega sodišča X Ips 740/2008 z dne 27.11.2008 in X Ips 310/2007 z dne 27.11.2008 (v zvezi z odločbama Upravnega sodišča), izločeni iz lastninskega preoblikovanja podjetja L. d.d. Tožeča stranka je mnenja, da se je zaradi nezakonitega ravnanja Agencije premoženje tožeče stranke zmanjšalo v višini vrednosti nepremičnin K. T. in K. M. (navadna škoda). Zato odškodnino primarno uveljavlja od prvotožene stranke, podredno pa od drugotožene stranke.
6. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je Agencija izdala odločbo o lastninskem preoblikovanju tožeče stranke št. LP 00932/1996-St z dne 1.7.1996, v katerega sta bili vključeni tudi nepremičnini K. T. in K. M., in odločbo št. LP 01046/00932-1997 ST z dne 21.5.1997, s katero je Agencija izdala soglasje za vpis lastninskega preoblikovanja v sodni register. V sodnem registru pa je bila že dne 28.3.1995 vpisana prepoved delnega oziroma popolnega lastninskega preoblikovanja, ki je obsegala nepremičnino – K. M. Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj (MEOR) je na pritožbo K. L. in inšpektorata X v Ljubljani dne 8.10.1996 izdalo odločbo, s katero je zavrnilo pritožbo pritožnikov in potrdilo odločbo Agencije z dne 1.7.1996. Omenjena pritožnika sta glede nepremičnin K. T. in K. M. sprožila upravni spor. Glede K. M. je Upravno sodišče RS ugodilo tožbi tožeče stranke K. L. proti toženi stranki MEOR. Zoper to odločbo se je pritožila tožeča stranka, Vrhovno sodišče pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča. Glede K. T. je Upravno sodišče zavrnilo tožbo inšpektorata X, vendar je Vrhovno sodišče na njegovo pritožbo spremenilo sodbo Upravnega sodišča in odpravilo odločbo MEOR v delu, ki se nanaša nanjo. MEOR je nato v ponovnem odločanju ugodil pritožbi obeh pritožnikov in iz lastninskega preoblikovanja tožeče stranke izločil nepremičnini K. T. in K. M. Upravno sodišče je nato v upravnem sporu, ki ga je sprožila tožeča stranka, potrdilo odločbo MEOR v delu, ki se nanaša na izločitev omenjenih nepremičnin. Tožeča stranka je zoper ti sodbi vložila revizijo, s katerima pa ni uspela.
7. Iz nosilnih razlogov zavrnilne delne prvostopne sodbe izhaja, da je utemeljen ugovor pasivne legitimacije prvotožene stranke, ker prvotožena stranka ni univerzalni pravni naslednik Agencije.
8. Zakon o prenosu pooblastil, pravic in obveznosti Slovenske razvojne družbe in o prenehanju Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Ur.l. RS, št. 50/2004, ZPPSRD) v 5. členu določa, da Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo preneha z dnem uveljavitve tega zakona. Njene pravice in obveznosti iz naslova izrednih izrednih pravnih sredstev v zvezi z lastninskim preoblikovanjem podjetij in licencami ocenjevalcev v vrednosti podjetij, določene z zakoni in na njihovimi podlagi izdanim predpisi ter sredstva za opravljanje dejavnosti, se prenesejo na D.S.U., družbo za svetovanje in upravljanje, d.o.o. (prvi odstavek cit. člena). 6. člen navedenega zakona pa določa, da je D.S.U. družba za svetovanje in upravljanje d.o.o. pooblaščena za hranjenje in vodenje arhiva Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo. Po določilu drugega odstavka 8. člena ZPPSRD z dnem uveljavitve tega zakona (7.5.2004) preneha veljati Zakon o Agenciji Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Ur. l. RS, št. 7/93).
9. Zmotno je mnenje tožeče stranke, da je prvotožena stranka na podlagi 5. in 6. člena ZPPSRD prevzela vse pravice, obveznosti in sredstva Agencije, saj navedeni določbi taksativno določata pravice in obveznosti, ki jih je prvotožena stranka na podlagi zakona prevzela s prenehanjem Agencije. Na prvotoženo stranko so bile singularno prenesene le obveznosti iz naslova izrednih pravnih sredstev v zvezi z lastninskim preoblikovanjem podjetij in licencami ocenjevalcev vrednosti podjetij. Ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na te obveznosti, prvotožena stranka zanj ni pasivno legitimirana.
10. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom prvostopnega sodišča, da je ZPPSRD jasen, zato bi razširjanje pravne norme o prenosu pristojnosti na prvotoženo stranko pomenilo nedopustno analogijo oziroma arbitrarno ravnanje sodišča. Zato ni dopustna razlaga, da se na prvotoženo stranko prenesejo pristojnosti, ki ne pomenijo izrednega pravnega sredstva v zvezi z lastninskim preoblikovanjem tožeče stranke. Tožbeni zahtevek se sicer vsebinsko posredno nanaša na lastninsko preoblikovanje, vendar pa ne gre za izredno pravno sredstvo, ampak za odškodninsko tožbo. Zakon predvideva prenos posameznih izrecno naštetih pravic in obveznosti Agencije, med katerimi pa niso naštete obveznosti iz naslova odškodninskih zahtevkov.
11. Jezikovna razlaga besedila prvega odstavka 5. člena ZPPSRD v nobenem kontekstu ne omogoča zaključka, da med izredna pravna sredstva spadajo tudi odškodninski zahtevki zaradi protipravnega ravnanja Agencije. Jezikovna razlaga pa predstavlja zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti (prim. M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba Ljubljana 1991, stran 54). Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju besednega pomena pravnega pravila jezikovno razlago preverjalo tudi z drugimi metodami (logična, sistematična), ki pa so jo potrdile. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev prvostopnega sodišča. 12. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da predstavlja restriktivna razlaga zakonske določbe, kot jo je v izpodbijani sodbi zavzelo sodišče prve stopnje, nedovoljen poseg v z ustavo zagotovljene pravice, to je v pravico do povračila škode ter načelo pravne države in pravne varnosti. Z izpodbijano sodbo se namreč sodišče ni opredelilo o odškodninski odgovornosti državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, pač pa le o pasivni legitimaciji za odškodninski zahtevek.
13. Pritožba navaja, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do zapisa v izpisku iz sodnega registra niti do navedb, ki jih je tožeča stranka podala v tej smeri, s čimer naj bi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar navedeni pritožbeni očitek ni podan. Kršitev postopka iz 14. točke citirane določbe je podana le, če sodba ne omogoča preizkusa, kar pa ni slučaj v tem primeru. Pritožnica zmotno vztraja pri univerzalnem pravnem nasledstvu s sklicevanjem na zgodovinski izpis iz sodnega registra za Agencijo, čeprav iz podatkov sodnega registra izhaja, da je na podlagi 5. člena ZPPSRD Agencija prenehala, pravice, obveznosti in sredstva pa se prenesejo na prvotoženo stranko, ki je tudi pooblaščena za vodenje arhiva. Ker se je registrsko sodišče izrecno oprlo na določbo prvega odstavka 5. člena ZPPSRD, tudi podatki iz sodnega registra potrjujejo stališče, da so se s prenehanjem Agencije na prvotoženo stranko prinesle le točno določene pravice in obveznosti iz naslova izrednih pravnih sredstev v zvezi z lastninskim preoblikovanjem podjetjem in licencami ocenjevalcev vrednosti podjetij, med katere pa odškodninski zahtevek ne sodi. Iz navedenega sledi, da ni podana niti kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče še dodaja, da izpisek iz sodnega registra ni odločilen za sodbo v tej zadevi, pač pa je odločilna pravilna razlaga spornih materialno pravnih določb ZPPSRD.
14. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti prvotoženi stranki stroške za odgovor na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, ki je v spisu, v skladu z Odvetniško tarifo. V primeru zamude je v skladu z ustaljeno sodno prakso prvotožena stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.