Jedro

Ker je bila pogodba o posredovanju med pravdnima strankama razvezana, je vsaka od strank upravičena do terjatve, ki ji gre zaradi razvezne pogodbe, ne pa tudi do terjatve iz naslova pred tem sklenjene pogodbe (ta je bila razvezana).

Sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva ni dolžno pojasnjevati tožeči stranki, da zaradi razveze pogodbe ni možno zahtevati njene izpolnitve oziroma plačila v zvezi z opravljenimi storitvami po pogodbi do njene razveze, ker bi to preseglo okvir pristojnosti sodišča po 285. členu ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0003I 2005/15079, z dne 30.12.2005, razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljenega zavrnilo, pod 2. točko izreka pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.620,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pravdni stranki ne bi zavezovala tudi pogodba o posredovanju z dne 11.5.2001. Navedeno pogodbo je namreč sklenila in v zvezi z njo opravljala storitve družba M., ki je svoje terjatve prenesla na tožečo stranko. Ko sodišče prve stopnje ugotovi, da cenika nista urejala pogodbenega odnosa med strankama, spregleda, da je tožnica s tem, ko je zatrjevala, da so ceniki bili objavljeni v poslovnih prostorih, vsekakor podala trditev, da sta bila cenika toženi stranki znana ali bi ji vsekakor morala biti znana, saj je splošno znano, da če je nekaj objavljeno, se lahko vsi seznanijo z vsebino. Če bi bilo sporno, ali sta bila cenika objavljena, bi moralo sodišče tožečo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti, česar ni storilo. Ni res, da s strani tožene stranke ne bi bilo naročila za dodatne storitve. Toženi stranki je namreč bilo od vsega začetka sporočeno in znano, da gre za specifičen, težaven primer, v katerem bodo opravljene dodatne storitve, kot so te navedene v 6. točki Splošnih pogojev. Ker je bila tožena stranka s Splošnimi pogoji seznanjena, je bila seznanjena tudi z dodatnimi storitvami in njihovimi cenami. Tožena stranka je s podpisom posredniške pogodbe tudi pristala na plačilo morebitnih dodatnih storitev. V konkretnem primeru je tožena stranka tožeči stranki naročila, da uredi vse potrebno v zvezi s prodajo hiše, pri čemer je to zlasti ureditev hipotek in izselitvijo partnerice tožene stranke, kar vse je tožeča stranka med postopkom navajala. Posebno naročilo je bilo dano za izdelavo predpogodbe, kar je razvidno iz uradnega zaznamka z dne 20.5.2005. Kot je razvidno iz predloženih izpiskov, mejlov in dopisov, je bila tožena stranka seznanjena s pridobljenimi podatki iz uradnih evidenc, posredovana pa ji je bila tudi predpogodba, torej je bila tožena stranka obveščena o rezultatih opravljenih dodatnih storitev. Tožena stranka je tista, ki ni konkretno opredelila, katere storitve, ki so navedene na stroškovniku in ki jih tožeča stranka vtožuje, niso bile opravljene. Ko je tožeča stranka v vlogi z dne 7.6.2007 navedla, da je za toženo stranko opravila storitve, ki so naštete in opisane v listini – stroškovniku z dne 26.4.2007, gre za nedvoumno zatrjevano dejstvo, da so bile opravljene te storitve. Ni bilo potrebe, da bi morala tožeča stranka posebej navajati v vlogi ali na zapisnik, katere vse storitve so bile opravljene. Če je sodišče menilo, da s tem ni izkazana trditvena obveza tožeče stranke, je bilo v okviru materialno procesnega vodstva na naroku 1.4.2009 dolžno tožečo stranko opozoriti in bi ta na zapisnik navajala vse postavke iz stroškovnika. Enako bi moralo ravnati sodišče, če je menilo, da tožeča stranka z izvedenimi dokaznimi listinami in zaslišanji ni izkazala, da so bile naštete storitve opravljene. V takem primeru bi sodišče moralo izvesti vsaj še predlagani dokaz z zaslišanjem priče, ki bi potrdila udeležbo na sestankih in vsebino ugovorov na njih, ali pa bi ob pravilnem materialno procesnem vodstvu tožeča stranka predlagala še dodatne dokaze za to, da so naštete storitve bile opravljene. V okviru materialno procesnega vodstva bi sodišče moralo tožeči stranki tudi omogočiti, da ta z dodatnimi navedbami in dokazi podrobneje opredeli opravljene storitve, če je smatralo, da te v stroškovniku niso opisane na dovolj konkreten način. Nepravilno in v nasprotju z odločitvijo in obrazložitvijo višjega sodišča sodišče prve stopnje navede, da izjave tožeče stranke ni mogoče razumeti kot izjave o odstopu. Tožeča stranka je imela pravico odstopiti od pogodbe, ko tožena stranka kljub obljubi ni v doglednem času, niti po ponovnem pozivu in dodatnem roku, predložila zatrjevanega dokaza o nižjem znesku obremenitve, ki pa je bistven podatek za posredovanje. Da tožeča stranka v takem in drugih primerih ne bi imela možnosti odstopa, je v nasprotju z načelom poštenja. Čeprav bi bilo posredovanje podatkov stranska obveznost naročnika, je treba upoštevati pomen takega podatka. Če je potrditvi naročnika obremenitev nepremičnine manjša od uradno evidentirane, potem je ta podatek, ki je bistven za posredovanje in oblikovanje cene, nujen dokaz, brez katerega se storitev posredovanja ne more opraviti. Tako je šlo za neizpolnitev bistvene obveznosti naročnika in je bil odstop tožeče stranke upravičen in nujen ter zakonsko utemeljen. Tožeča stranka je bila ves čas prepričana, da je zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj je v konkretnem sporu razsodilo že višje sodišče, ki v ničemer ni nakazalo pomanjkljivosti trditev in dokazov tožeče stranke, še bolj pa zaradi tega, ker je sodišče v ponovnem sojenju tožeči stranki na obravnavi dalo vedeti, da bo presojalo in dosodilo dodatne storitve, na podlagi česar je tožeča stranka menila, da navedb ni bilo potrebno dopolnjevati. Prejeta sodba je tako za tožečo stranko popolno presenečenje, toliko bolj, ker bi tožeča stranka ob pravilnem materialno procesnem vodstvu. Sodišče svoje trditve oziroma navedbe glede dodatnih storitev zlahka navedla še na zapisnik. Torej je zaradi nepravilnega materialno procesnega vodstva izkazana tudi absolutna bistvena kršitev pravil postopka – pravica do izjave stranke oziroma relativna bistvena kršitev postopka. Sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in jih tudi ni zavrnilo, zaradi česar gre za kršitev načela kontradiktornosti in za relativno bistveno kršitev, ki je vplivala na odločitev. Odločitev sodišča prve stopnje je torej očitno v nasprotju z zaključki višjega sodišča, izpodbijana sodba je pristranska in v očitno korist tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, niti jih ni zavrnilo, zagrešilo relativno bistveno kršitev (kršilo načelo kontradiktornosti), ki je vplivala na odločitev, je pavšalna, vsled česar je neupoštevna, saj se pritožbeno sodišče o njej ne more opredeliti in je preizkusiti. Ni namreč opredeljeno pojasnjeno, katerega predlaganega dokaza sodišče ne bi izvedlo ali ga zavrnilo, kaj zaradi tega s tem dokazom ni bilo potrjeno in na kakšen način je to vplivalo na odločitev.

Kot se je pritožbeno sodišče posredno opredelilo in to primerno utemeljilo že v svojem sklepu pod opr. št. I Cp 534/2007, z dne 7.5.2008, je dopis tožeče stranke toženi z dne 25.10.2005 (priloga B5) šteti za tožničino odstopno izjavo od Pogodbe o posredovanje pri prodaji/nakupu nepremičnine številka 302/5, z dne 14.6.2005 (priloga A9) v smislu 103. in 105. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kar je imelo za posledico, da je bila pogodba o posredovanju med pravdnima strankama razvezana. Da je temu tako, je glede na navedbe strank v postopku to dejstvo nesporno med strankama, saj tožeča stranka še v obravnavani pritožbi izrecno navede, da je od pogodbe odstopila ona in to upravičeno (glej 4. stran pritožbe), s svojo izpovedbo pa to izrecno potrdi tudi zastopnica tožeče stranke L. J. (glej zadnji odstavek njene izpovedbe na zapisniku o glavni obravnavi z dne 19.9.2007), tožena stranka pa dejansko v vseh svojih vlogah navaja, da je z dopisom iz priloge B5 tožeča stranka odstopila od pogodbe. Da je bila pogodba o posredovanju med strankama dejansko razvezana, potrjuje nadalje tudi dejstvo, da so po odstopu od pogodbe dne 25.10.2005 prenehale vse aktivnosti strank v zvezi z realizacijo pogodbenih obveznosti (razen seveda zahtevanega plačila za do takrat opravljene storitve, kar je tudi predmet te pravde). Iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listinske dokaze in posledično temu zmotno uporabilo materialno pravo s svojim zaključkom, da tožničinega dopisa z dne 25.10.2005 (priloga B5), ni mogoče šteti kot izjave o odstopu od pogodbe v smislu določbe 103. člena OZ.

Ker je torej bila pogodba o posredovanju med pravdnima strankama razvezana, je vsaka od strank upravičena do terjatve, ki ji gre zaradi razvezne pogodbe, ne pa tudi do terjatve iz naslova pred tem sklenjene pogodbe (ta je bila razvezana), kar v tej pravdi zahteva tožeča stranka. Po 111. členu OZ sta stranki po razvezi pogodbe prosti svojih obveznosti, razen povrnitve morebitne škode (1. odstavek), stranka, ki je popolnoma ali delno izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala (2. odstavek), pri čemer se pri vzajemnih vrnitvah uporabi pravila za izpolnitve dvostranskih pogodb (3. odstavek), vsaka stranka dolguje drugi tudi koristi, ki jih je imela od tistega, kar je dolžna vrniti (4. odstavek), stranka, ki vrača denar, pa mora plačati tudi obresti (5. odstavek). Tako bi glede na navedbe tožeče stranke njen tožbeni zahtevek lahko materialnopravno pravilno šteli le kot povračilo ji nastale škode zaradi razveze pogodbe (kot vračilo delne izpolnitve ne, ker je posredniško pogodbo šteti za pogodbo rezultata in se za izpolnjeno šteje zgolj izpolnitev tistega, kar je s pogodbo dogovorjeno kot končni cilj, to je tu poiskati kupca in ga zbližati s tožencem), glede česar pa je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (glej predzadnji odstavek na 5. strani izpodbijane sodbe), da tožeča stranka v tej smeri ni podala potrebne trditvene podlage. Če bi že šteli, da je v navedbah tožene stranke dovolj trditev o protipravnem ravnanju tožene stranke, ni trditev o nastali škodi, niti o vzročni zvezi med škodnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, kar pa sta tudi bistveni sestavini za odškodninsko odgovornost, ki morata biti kumulativno podani ob protipravnem ravnanju in krivdi povzročitelja škode, da je ta odškodninsko odgovoren. Četudi bi sledili pritožbeni trditvi, da je tožeča stranka od pogodbe odstopila zaradi neizpolnitve tožene stranke iz razlogov na njeni strani, velja enako, kot je pojasnjeno zgoraj, saj ima po 3. odstavku 117. člena OZ stranka, ki odstopi od pogodbe, le zahtevek na povrnitev škode.

Sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva ni bilo dolžno pojasnjevati tožeči stranki, da zaradi razveze pogodbe ni možno zahtevati njene izpolnitve oziroma plačila v zvezi z opravljenimi storitvami po pogodbi do njene razveze, ker bi to preseglo okvir pristojnosti sodišča po 285. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poleg tega sta bili stranki nedvomno že v razlogih sklepa pritožbenega sodišča pod opr. št. I Cp 534/2007, z dne 7.5.2008, na dejstvo in posledice prenehanja pogodbe po 104. in 105. členu OZ poučeni, torej je bila tožeči stranki ob potrebni skrbnosti pravna podlaga odločitve o tožbenem zahtevku znana, kar tudi izključuje uporabo določbe 2. odstavka 351. člena ZPP. Tako ni možno govoriti niti o sodbi presenečenja, kot jo zatrjuje pritožba.

Pritožba je v zmoti, v kolikor in če zatrjuje, da naj bi po sklenjeni posredniški pogodbi in splošnih pogojih tožeče stranke ta imela pravico do vtoževanega plačila, četudi je bila pogodba razdrta. V 7. točki obravnavane posredniške pogodbe (priloga A9) je namreč izrecno dogovorjeno le plačilo za že opravljene storitve zgolj v primeru, če naročilo prekliče naročnik. V obravnavani zadevi ne gre za preklic naročila po naročniku – tožencu.

Iz navedenega sledi, da so vse pritožbene navedbe, ki se ne nanašajo na vprašanje razvezne pogodbe in plačila odškodnine zaradi te razveze (da je stranki zavezovala že pogodba o posredovanju z dne 11.5.2001, da sta cenika toženo stranko zavezovala, da so bile vse dodatne storitve naročene in opravljene z vednostjo toženca, da so le-te dovolj opredeljene), za odločitev o pritožbi irelevantne, ker so glede teh vprašanj nepotrebna in brez učinka na materialnopravno pravilno odločitev o tožbenem zahtevku tudi izvajanja sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitve, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).