Up-109/98

15.6.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe D. K. iz L., ki ga zastopa Z. C., odvetnik v L. na seji senata dne 15.6.1998

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba D. K. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 355/97 z dne 4.12.1998 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 130/97 z dne 20.11.1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo, vloženo dne 22.4.1998 izpodbija v izreku tega sklepa navedeni sodni odločitvi, s katerima je bil zoper pritožnika podaljšan pripor do pravnomočnosti sodbe iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po določbi 3. točke drugega odstavka 201. člena ZKP. Pritožnik zatrjuje, da mu je sodišče kršilo njegovi pravici iz 20. in 25. člena Ustave. Meni, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri njem ni podan. V ustavni pritožbi opozarja na bistvene kršitve kazenskega postopka, saj naj bi se obsodilna sodba opirala na dokaze, pridobljene v nasprotju z Ustavo in Zakonom o kazenskem postopku, kar naj bi se odrazilo v izreku obsodilne sodbe in podaljšanju pripora zoper pritožnika. Sodišče se je z izrekom obsodilne sodbe opredelilo tudi do obstoja utemeljenega suma kot splošnega pogoja za pripor. Pritožnik navaja, da je protispisna ugotovitev sodišča, da je šlo v konkretnem primeru za organizirano kriminalno dejavnost, saj ni bil obsojen za kvalificirano obliko kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika RS in je tudi državna tožilka po končanem dokaznem postopku dejanje prekvalificirala v milejšo, temeljno obliko. Sodišče je napravilo povsem splošen in nekonkretiziran sklep, da je pri vseh obdolžencih podana realna in konkretna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, pri čemer pri pritožniku ni najti razlogov, ki bi konkretizirali in objektivizirali ponovitveno nevarnost. Pritožnik se sklicuje tudi na stališča Ustavnega sodišča, sprejeta v zadevi Up-75/95.

2.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom z dne 20.11.1997 po izrečeni obsodilni sodbi podaljšalo pripor zoper pritožnika do pravnomočnosti sodbe. Ocenilo je, da je še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ki ga je utemeljilo s tem, da je šlo v konkkretnem primeru za ponujanje v prodajo in hranjenje heroina kot ene najnevarnejših drog, ki povzroča pri uživalcih zelo hude posledice. Upoštevalo je, da je šlo za izjemno veliko količino mamila, skupno skoraj 6,5 kg, takšna količina pa kaže, da je šlo za veliko in dobro organizirano kriminalno dejavnost in da obdolženci nedvomno poznajo krog ljudi, pri katerih je mogoče priti do mamila. Pri tovrstnih dejanjih se pričakuje tudi velik zaslužek, saj naj bi bila dogovorjena cena za 3 kilograme te droge 105.000 DEM. Navedlo je tudi, da predstavljajo mamila veliko nevarnost za zdravje potencialnih uživalcev in ob upoštevanju količine mamil ocenilo, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi.

3.Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo pritožnikovega zagovornika zoper zgoraj navedeni sklep. Višje sodišče se je strinjalo z razlogi prvostopnega sodišča glede obstoja ponovitvene nevarnosti, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa je navedlo, da ocena prvostopnega sodišča, da je šlo za veliko in dobro organizirano kriminalno dejavnost ni v nasprotju s predmetom obtožbe, ne glede na pravno opredelitev dejanja po modificirani obtožbi. Navedlo je da je bil pritožnik spoznan za krivega, da je zaradi prodaje izročil večjo količino heroina in imel obenem na zalogi še večjo količino, v dejavnost pa je bil kot pomočnik pritegnjen soobdolženec. Po oceni sodišča je količina zaseženega mamila, ki naj bi izvirala od pritožnika, tista specifična okoliščina, ki dovoljuje zaključek o ponovitveni nevarnosti, ne glede na pritožnikovo nekaznovanost.

4.Pritožnik je zoper zgoraj navedeni sodni odločbi vložil tudi zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo št. I Ips 33/98 z dne 19.3.1997 zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožnik z ustavno pritožbo sodbe Vrhovnega sodišča ne izpodbija, zato se Ustavno sodišče ni spuščalo v njeno presojo.

B.

5.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. ZKP določa v 3. točki drugaga odstavka 201. člena, da se sme pripor odrediti če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila dejanje, s katerim grozi. V svojih dosedanjih odločitvah o pripornih zadevah je Ustavno sodišče večkrat obrazložilo, na podlagi katerih kriterijev naj sodišča presojajo, ali so v posameznem primeru izpolnjeni ustavno in zakonsko določeni pogoji za poseg v osebno svobodo posameznika. Ti kriteriji so obrazloženi tudi v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996 (OdlUS V/1,40) in se nanje senat Ustavnega sodišča v celoti sklicuje tudi v tej zadevi.

6.Po presoji Ustavnega sodišča sta sodišči o podaljšanju pripora pritožniku iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti odločali v skladu z ustavnimi in zakonskimi pogoji ter v skladu s kriteriji citirane odločbe Ustavnega sodišča. Pri tem tudi nista kršili pritožnikove pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj so iz obrazložitve obeh izpodbijanih sklepov razvidni razlogi, ki v zadostni meri omogočajo preizkus sodnih odločitev.

7.Tako so v izpodbijanih sklepih navedene tiste konkretne okoliščine (točke 2 in 3 obrazložitve tega sklepa), na podlagi katerih tudi po presoji Ustavnega sodišča izhaja dovolj visoka stopnja verjetnosti, da bi pritožnik na prostosti ponavljal istovrstna kazniva dejanja. Na obstoj ponovitvene nevarnosti so sodišča sklepala predvsem na podlagi teže in okoliščin kaznivih dejanj, glede katerih je bila pritožniku že izrečena obsodilna sodba. Iz dejstva, da je šlo v konkretnem primeru za zelo veliko količino heroina in da je bilo pri dejanju udeleženih več oseb, je sodišče utemeljeno sklepalo na določeno stopnjo organiziranosti pri izvrševanju kaznivih dejanj, kar je nedvomno tehtna okoliščina za oceno ponovitvene nevarnosti. Neutemeljene so pritožnikove navedbe o protispisnem razlogovanju sodišč glede ugotovitve o organizirani kriminalni dejavnosti, češ da pritožnik ni bil obsojen za kvalificirano obliko kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika RS. Sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti je sklepanje o določeni stopnji verjetnosti, da bo posamezik ponovil kaznivo dejanje. Za ugotovitev okoliščin, s katerimi sodišče utemeljuje nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, se ne zahteva , da so dokazana v tolikšni meri, kot se to zahteva za obsodilno sodbo. Zato ni v nasprotju z ustavnimi pogoji za odreditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, če je sodišče pri podaljšanju pripora po izrečeni obsodilni sodbi na ponovitveno nevarnost sklepalo tudi na podlagi okoliščine, da je šlo za organizirano kriminalno dejavnost, čeprav ne gre za dokazano dejstvo, ki bi bilo lahko podlaga obsodbi za strožjo obliko kaznivega dejanja.

8.Pritrditi je treba tudi stališču sodišč, da pomenijo mamila zelo veliko nevarnost za zdravje potencialnih uživalcev in pogosto ogrožajo tudi njihovo življenje, tako da je ob izkazani nevarnosti ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj pripor zoper pritožnika neogibno potreben. Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili je po presoji Ustavnega sodišča celo treba uvrstiti med tista najhujša kazniva dejanja, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi in zato zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kot v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, s katerimi varnost ljudi ni tako hudo ogrožena (sklep št. Up-205/95 z dne 9.4.1996, OdlUS, V, 212).

9.Pritožnik z navedbami, ki sodišču očitajo številne kršitve kazenskega postopka in tudi kršitev ustavne določbe o nedotakljivosti stanovanja, katerih posledica naj bi bila izrečena obsodilna sodba, ne more uspešno izpodbijati sklepa o podaljšanju pripora. Pri odločanju o odreditvi ali podaljšanju pripora po izreku obsodilne sodbe se sodišču ni treba več spuščati v ugotavljanje verjetnosti obstoja kaznivega dejanja. Po določbi 20. člena Ustave zadostuje za odreditev oziroma podaljšanje pripora že obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in ne katera od višjih stopenj verjetnosti, ki se zahteva že za vložitev obtožbe, zlasti pa za izrek obsodilne sodbe.

10.Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št, 15/04) v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Miroslava Geč - Korošec.

Predsednik senata:

dr. Boštjan M. Zupančič