Jedro

Zavzemanje tožnika za to, da bi bilo treba izmeriti dejansko razdaljo, ki jo je prevozil z enega naslova na drugega ob prihodu oziroma odhodu z dela s števcem na njegovem avtomobilu oziroma z izvedencem ustrezne stroke, ni utemeljeno. Skladno z ustaljeno sodno prakso se kilometrina prizna za najkrajšo razdaljo za prihod na delo, njena uporaba pa je zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza, kar pa ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabiti (enako kot velja za merilo povrnitev stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, ko delodajalec prav tako ne more zahtevati od delavca, da dejansko uporablja najcenejši javni prevoz, vendar pa delavec nima pravice do povrnitve višjih dejanskih stroškov, ki mu nastanejo zaradi tega, ker uporablja drug, dražji prevoz).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, znižajo na 727,97 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožnika zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, v roku 15 dni pa je dolžan povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlik v povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela v določenih zneskih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenih datumov (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka 783,97 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zatrjuje, ker po njegovem mnenju sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kateri pravni ali dejanski podlagi je bila tožena stranka upravičena enostransko sprejeti pravilo, po katerem je od 1. 1. 2013 plačevala potne stroške za razdaljo po aplikaciji A., od januarja 2018 pa po aplikaciji B.. Meni, da sodbe v delu, ki se nanaša na enostransko ugotavljanje razdalje za obračun potnih stroškov, ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da je kot šibkejša stranka v delovnem razmerju posebej varovan. Navaja, da v sodbi ni navedena podlaga oziroma dokazi, da mu je tožena stranka januarja 2018 izplačala ustrezni znesek potnih stroškov. Zatrjuje napačno povzemanje izpisa s portala B., v sodbi je namreč navedeno, da znaša razdalja med tožnikovim prebivališčem in krajem opravljanja dela 97,08 km, iz izpisa pa izhaja, da znaša 96,08 kilometra. Pove, da mu je tožena stranka šele od 1. 2. 2018 izplačevala potne stroške za razdaljo 97,08 kilometra. Dalje zatrjuje kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v postopku samostojno ugotavljalo dejstva na škodo delavca. Trdi, da v sporu tožena stranka ni zatrjevala, da se besedna zveza "dejansko prevoženi kilometri" iz 15. člena Dogovora k podjetniški kolektivni pogodbi interpretira tako, da je delavec upravičen do povračila stroškov za prevoz le za dneve, ko pride na delo. Sodišču prve stopnje očita, da je samo ugotavljalo pogodbeni namen strank mimo trditvene podlage in s tem kršilo razpravno načelo, to pa je vplivalo na odločitev. Trdi, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi kršitve pravice do izjave in sodbe presenečenja. Sklicuje se na trditev tožene stranke na naroku 18. 9. 2019, da znaša razdalja med tablama C. in D. 97,08 km, torej je v celotnem vtoževanem obdobju upravičen do povračila dnevnih potnih stroškov najmanj za 97,08 km. Vztraja, da je upravičen do kilometrine za 99,20 kilometrov razdalje. Navaja, da se razdalja med njegovim prebivališčem in delovnim mestom od septembra 2013 do vložitve pritožbe ni spremenila za 9,07 kilometra. Zavzema se za to, da povračilo stroškov ne more biti odvisno od enostransko določene metode delodajalca. Meni, da mu je tožena stranka vsaj do decembra 2017 napačno obračunavala kilometrino. Sklicuje se na izpoved priče E.E., ki je zatrjeval, da je delodajalec uporabljal metodo od table do table, sodišče prve stopnje pa je v nasprotju s tem ugotovilo, da je tožena stranka upoštevala vsakokratni naslov tožnika. Glede na to meni, da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Zavzema se za to, da bi sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva strankama moralo razkriti svoj drugačen pravni pogled na njun spor. Trdi, da mu je bilo onemogočeno navajanje relevantnih dejstev in da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava 15. člena Dogovora o tarifnem delu podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke, ki določa, da povračilo potnih stroškov znaša 0,18 EUR na dejansko prevoženi kilometer po najkrajši poti, ki jo delodajalec ugotavlja z aplikacijo B.. Meni, da jo je treba razlagati skladno z načelom in dubio pro operario tako, da mu pripada povračilo potnih stroškov za dejansko prevožene kilometre, delodajalec pa navedeno aplikacijo uporablja le za ugotavljanje dejstev, katera izmed možnih poti je najkrajša. Po njegovem mnenju "dejansko prevoženi kilometri" lahko pomenijo le dejansko število prevoženih kilometrov, ker pa se podatki o kilometrini, povzeti po aplikacijah ne ujemajo z dejanskim številom prevoženih kilometrov, je njihova uporaba za obračunavanje potnih stroškov neustrezna. Zatrjuje tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče prve stopnje s postavitvijo izvedenca prometne stroke ni ugotavljalo, kolikšno je bilo dejansko število prevoženih kilometrov. Pritožbo vlaga tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje zmotno toženi stranki priznalo za prvo vlogo 300 točk, namesto 225 točk. Meni, da bi mu lahko naložilo kvečjemu plačilo stroškov v višini 727,97 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja. Predlaga zavrnitev pritožbe tožnika in potrditev izpodbijane sodbe sodišča. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je z izjemo odločitve o stroških postopka v delu, ki se nanaša na priznanje stroškov pripravljalne vloge, materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nikakršnih nasprotji, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. To bistveno kršitev pritožnik uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Neutemeljeno se uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebin listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo ima v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v predmetni zadevi ni. Te kršitve ne predstavlja niti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik na podlagi izračuna portala B. od 1. 2. 2018 upravičen do povračila stroškov prevozov za 97,08 kilometra, saj je odločitev tožene stranke, da številu kilometrov med tožnikovim prebivališčem in krajem opravljanja dela (96,08 km, listina B 4), prišteje 1 kilometer, tožniku v korist. 8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o kršitvi prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z razpravnim načelom. To kršitev naj bi sodišče prve stopnje storilo, ker naj bi samostojno ugotavljalo dejstva na škodo tožnika, in sicer, kaj pomeni besedna zveza "dejansko prevoženi kilometri". Tožena stranka je v postopku zavračala tožnikovo razlago te besedne zveze v smislu, da gre za razdaljo, ki jo na poti na delo in z dela vsak dan dejansko prevozi tožnik, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da taka razlaga tožnika ni materialnopravno pravilna. Dodati je treba še, da pri razlagi določila kolektivne pogodbe niti ne gre za ugotavljanje dejstev, temveč za razlago prava, pri čemer je odločilno, da je sodišče tisto, ki mora poznati pravo in ga torej tudi pravilno razlagati.

9. Prav tako neutemeljeno tožnik uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP saj naj bi bila izpodbijana sodba sodba presenečenja, s tem pa naj bi bila kršena njegova pravica do izjave. V pritožbi tožnik ne pojasni, v zvezi s čim naj se ne bi mogel izjasniti. Smiselno iz tega dela pritožbe izhaja, da nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje ter uporabi materialnega prava. Tudi v tem delu pritožbe vztraja, da je zmotna razlaga sodišča prve stopnje v zvezi s tem, kaj pomeni besedna zveza "dejansko prevoženi kilometri" iz 15. člena dogovora k podjetniški kolektivni pogodbi. To pa ni zatrjevani pritožbeni razlog, ampak bi lahko šlo kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

10. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožnika za plačilo premalo plačanih stroškov za prevoz na delo in z dela na podlagi 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1), Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/05 in nasl.), Podjetniške kolektivne pogodbe F. d. d. ter podjetniške kolektivne pogodbe F. d. o. o.. Tožnik je zatrjeval, da je tožena stranka napačno izračunala razdaljo med njegovim bivališčem in krajem opravljanja dela, zaradi česar mu je izplačala prenizke stroške kilometrine v obdobju od oktobra 2013 do julija 2018. 11. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je tožnik do konca decembra 2017 prebival na naslovu Cesta H. 10, D., - da je tožnik od januarja do julija 2018 prebival na naslovu Cesta I. 94, D., - da tožnik delo opravlja na sedežu tožene stranke na naslovu Cesta J. ..., C., - da je tožena stranka tožniku stroške za prihod na delo in z dela obračunavala v višini kilometrine 0,18 EUR za prevoženi kilometer po najkrajši poti, - da je tožena stranka ugotavljala najkrajšo razdaljo od kraja bivanja do delovnega mesta, ki je določeno v pogodbi o zaposlitvi, do konca leta 2017 s pomočjo portala A., ko pa je bil ta ukinjen, je uporabljala portal B., - da je tožena stranka za izračun razdalje med kraji po portalu A., upoštevala takratno tožnikovo prebivališče (Cesta H. 10, D.) in kraj dela Cesta J. ..., C., - od 1. 2. 2018 pa mu je priznavala povračilo stroškov prevoza za 97,08 kilometra poti, razdaljo pa je merila s portalom B., in sicer med naslovom Cesta I. 94, D., in krajem opravljanja dela na naslovu Cesta J. ..., C..

12. Ob ugotovitvi, da iz predloženih dokazov (listine B 3, tj. izpisa iz sistema A. o dolžini poti med F. in Cesto H. 10, D., ter B 4, tj. izpisa iz sistema B. med Cesto I. 94, D. in Cesto J. ..., C. – ...) izhaja, da je tožena stranka upoštevala, da število kilometrov, ki jih je moral tožnik prevoziti po najkrajši razdalji od svojih naslovov prebivanja do naslova, na katerem je opravljal delo, znaša 43,697 kilometrov v eno smer oziroma 96,08 kilometrov v obe smeri (tožena stranka je tej razdalji prištela 1 km, tako da je upoštevala kot razdaljo 97,08 EUR, kar je tožniku v korist). Glede na to so pravno nepomembne vse tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali tožniku pripada kilometrina le za razdaljo od kraja do kraja (od table do table) ali od naslova prebivanja do naslova, na katerem je opravljal delo. Ne glede na to, kakšno stališče je imela tožena stranka v postopku, je v spornem obdobju tožniku plačala potne stroške v višini kilometrine za razdaljo od naslova prebivališča do naslova, kjer je opravljal delo, ki je kot najkrajša razdalja izhajala iz portala A. oziroma kasneje iz portala B..

13. Zavzemanje tožnika za to, da bi bilo treba izmeriti dejansko razdaljo, ki jo je prevozil z enega naslova na drugega ob prihodu oziroma odhodu z dela s števcem na njegovem avtomobilu oziroma z izvedencem ustrezne stroke, ni utemeljeno. Skladno z ustaljeno sodno prakso se kilometrina prizna za najkrajšo razdaljo za prihod na delo, njena uporaba pa je zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza, kar pa ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabiti (enako kot velja za merilo povrnitev stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, ko delodajalec prav tako ne more zahtevati od delavca, da dejansko uporablja najcenejši javni prevoz, vendar pa delavec nima pravice do povrnitve višjih dejanskih stroškov, ki mu nastanejo zaradi tega, ker uporablja drug, dražji prevoz).1 Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je metodologija ugotavljanja razdalje med prebivališčem delavca in njegovim delovnim mestom prepuščena delodajalcu, ta pa mora metodologijo enako uporabljati za vse svoje delavce. V predmetni zadevi tožnik niti ne nasprotuje ugotovitvi, da je tožena stranka za vse svoje delavce enako uporabljala sprva aplikacijo A., po njeni ukinitvi pa B.. Zgolj dejstvo, da sta različni aplikaciji različno izračunali razdaljo med tožnikovim bivališčem in njegovim delovnim mestom, ne pomeni, da bi morala tožena stranka tožniku za celotno obdobje obračunavati strošek za prihod na delo in z dela v višini kilometrine za daljšo razdaljo. Tega ne narekuje niti načelo in favorem laboratoris. Pritožbena navedba, da tožena stranka ne bi sama smela izbirati načina oziroma aplikacije za ugotavljanje razdalj med različnimi naslovi, prav tako ni utemeljena. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, iz predpisov, ki zavezujejo toženo stranko, ne izhaja, da bi bila zavezana k uporabi točno določene aplikacije oziroma metode ugotavljanja razdalje. Glede na to je bila tožena stranka prosta, da je sama sprejela odločitev, kako bo ugotavljala razdalje.

14. Neutemeljeno je stališče tožnika, da je določba 15. člena Dogovora o tarifnem delu podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke nejasna. Skladno s to določbo dogovora delavcem pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela za dneve pristnosti na delu, od kraja bivanja do delovnega mesta, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi, in nazaj. Višina povračila stroškov je enaka znesku, ki ga kot najvišji znesek določa Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, in na dan podpisa tega dogovora znaša 0,18 EUR na dejansko prevoženi kilometer po najkrajši poti, ki jo delodajalec ugotavlja z aplikacijo B.. Glede na to, da je tožena stranka tožniku povrnila stroške v višini kilometrine za razdaljo med vsakokratnim naslovom njegovega bivanja in naslovom delovnega mesta, za odločitev ni pravno pomembno, ali ta določba določa razdaljo zgolj od kraja do kraja ali od naslova do naslova. Do teh trditev se zato pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

15. Sodišče prve stopnje ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja s tem, da ni ugotavljalo, kolikšno je bilo dejansko število prevoženih kilometrov s strani tožnika. To za odločitev ni pravno pomembno, saj je tožena stranka kot delodajalec tožniku skladno z zavezujočo določbo kolektivne pogodbe povrnila stroške za prevoz na delo in z dela za dneve prisotnosti na delu od naslova bivanja do naslova delovnega mesta po najkrajši poti, ki jo je ugotavljala z aplikacijo B., v predhodnem obdobju pa z aplikacijo A.. Glede na vse navedeno je pritožba tožnika zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo razlike stroškov za prihod na delo in z dela neutemeljena.

16. Pritožba tožnika pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških. Pravilno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki previsoko povračilo nagrade za prvo pripravljalno vlogo v višini 300 točk. Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl. – OT) v 2. točki tar. št. 15 določa, da znaša nagrada za obrazložene vloge med postopkom 75 % iz 1. točke te tarifne številke. Upoštevajoč ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vrednost spornega predmeta v predmetni zadevi 300 točk, toženi stranki za prvo vlogo pripada le 225 točk nagrade, in ne 300 točk, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Skupni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, tako znašajo le 727,97 EUR (975 točk oziroma 585,00 EUR iz naslova nagrade za sestavo odgovora na tožbo, prvo pripravljalno vlogo, zastopanje na prvem in naslednjem naroku, materialni stroški 19,5 točk oziroma 11,70 EUR ter 131,27 EUR DDV).

17. Pritožbi je bilo zato treba delno ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti v II. točki izreka tako, da se stroški, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, znižajo iz 783,97 EUR na 727,97 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). Ker v zvezi s preostalim delom sodbe niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

18. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

19. Tožnik je s pritožbo uspel le v delu, ki se nanaša na stroške postopka, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP) v skupni višini 279,99 EUR (375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točke materialnih stroškov, skupaj 382,50 točke oziroma 229,50 EUR, čemur je treba prišteti še 50,49 EUR DDV). V primeru zamude ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dneva zamude dalje do plačila.

1 Prim. z odločitvama pritožbenega sodišča Pdp 1217/2013 in Pdp 370/2015.