Jedro

Ker tožena stranka v ponovljenem postopku ni sledila pravnemu mnenju sodišča v pravnomočni sodbi št. I U 1885/2015-11 z dne 5. 4. 2017, je bilo napačno uporabljeno materialno pravo (ZTuj-2), razen tega je bistveno kršila določbe postopka, posledično pa je napačno ugotovila relevantno dejansko stanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odpravi odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-9892/2012-87 z dne 20. 12. 2015 (pravilno 2017).

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v celoti povrniti stroške tega postopka v višini, ki bo naknadno odmerjena s posebnim sklepom po pravnomočni odločitvi o glavni stvari.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana (sedaj tožena stranka, v nadaljevanju tudi Upravna enota) v izreku pod točko 1 odločila, da je tožniku prepovedan vstop v Republiko Slovenijo (RS) v trajanju enega leta po pravnomočnosti te odločbe. Z izrekom pod točko 2 je odločila, da stroškov postopka ni bilo.

2. Iz obrazložitve sledi, da je izpodbijano odločbo tožena stranka izdala v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 1885/2015-11 z dne 5. 4. 2017, s katero je sodišče delno ugodilo tedaj vloženi tožbi zoper tedaj sporno odločbo št. 214-9892/2012-72 z dne 25. 11. 2015 tako, da jo je odpravilo le delno in sicer zgolj v 2. in 3. točki izreka, v preostalem delu pa je tožbo zavrnilo. Toženi stranki je zadevo vrnilo v ponovno odločanje zgolj v odpravljenem delu, in sicer glede izrečene prepovedi vstopa tožniku v RS v trajanju enega leta po pravnomočnosti odločbe in stroškov postopka.

3. V nadaljevanju pojasnjuje, da se je upravni postopek v tem primeru začel z vlogo tedanjega tožnikovega delodajalca, gospodarske družbe A. d.o.o., z dne 19. 6. 2012 za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tujca v RS iz razloga zaposlitve ali dela. Potek postopka v nadaljevanju kronološko opiše ter povzame vsebino predloženih listin in vpogledanih podatkov uradnih evidenc. V postopku je zaslišala tudi priče ter zaključila, da obstajajo razlogi za dvom, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Zato je zaradi nespoštovanja določb ZTuj-2, Zakona o davčnem postopku in Zakona o gospodarskih družbah izdala zavrnilno odločbo, saj ocenjuje, da so podani razlogi za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja po 7. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 , ker je od 9. 10. 2012 dalje tožnik nezakonito prebival v RS oziroma dejansko živi v RS iz drugačnih razlogov, kot je to mogoče na podlagi vizuma. Tožena stranka še navaja, da je skladno s 146. členom v povezavi z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožnika seznanila z ugotovitvami v postopku. Čeprav je tožnik vložil svoje pripombe in izrecno vztrajal pri vseh svojih dotedanjih navedbah, pa to po oceni tožene stranke ni vplivalo na končno odločitev, vključno z odločitvijo stroških po 1. in 2. odstavku 113. člena ZUP. Ker ocenjuje, da priglašeni stroški ne spadajo v okvir stroškov po določilih 113. člena ZUP, se o njih ni dodatno še posebej opredelila, saj gre za stvar internega dogovora med tožnikom in pooblaščencem. Ob sklicevanju na 118. člen ZUP zaključno ugotavlja, da stroški v postopku niso nastali.

4. Tožnik v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (priloge A1 - A8), uveljavlja tožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v celoti odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka, ki jih tudi specificira. V zvezi z zapisom letnice izdaje sedaj izpodbijane odločbe z dne 20. 12. 2015 gre po mnenju tožnika za očitno zmoten zapis, glede na to, da je prejel izpodbijano odločbo dne 3. 1. 2018, zato je pravilna letnica zelo verjetno 2017, tožba pa je pravočasno vložena v roku 30 dni od vročitve izpodbijane odločbe skladno z 88. členom ZUP. V nadaljevanju tožbe opiše potek postopka v zadevi in navaja svoje razloge, zaradi katerih meni, da je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila določbe ZTuj-2, tožniku pa naložila breme dokazovanja negativnega dejstva, da v obdobju od 9. 10. 2012 dalje ni živel v RS in je tudi nepravilno utemeljila domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Očita ji tudi kršitev načela sorazmernosti in pravice do svobode gibanja ter do svobode dela. Četudi je bilo v zadevi odločeno v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča, št. I U 1835/2015-11 z dne 5. 4. 2017, čemur je sledil ponovni postopek zgolj glede izrečene prepovedi vstopa tožniku v RS, je s sedaj izpodbijano odločbo je tožena stranka ponovno enako odločila, da tožniku prepove vstop v RS v trajanju enega leta po pravnomočnosti te odločbe, na podlagi njene nepravilne ugotovitve, da je nezakonito prebival v RS in zavestno predložil neveljavno potrdilo o vloženi prošnji za podaljšanje dovoljenja za prebivanje v RS, delodajalcu pa zavestno zamolčal oziroma se zlagal glede (ne)izdanega dovoljenja za prebivanje. Toženi stranki očita, da je zaradi nepravilne uporabe določil ZTuj-2 v nasprotju z namenom zakona nesorazmerno posegla v upravičenje tožnika, posledično pa tudi napačno ugotovila dejansko stanje. Razen tega ji očita, da je nepravilno utemeljila domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS z ugotovitvijo, da tožnik nezakonito prebiva v RS, ker tudi če bi temu bilo tako, kar sicer ni, to še ne more privesti do zaključka glede suma ali domneve, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, pri čemer tožena stranka napačno tolmači pomen besed "podrejanje pravnemu redu RS". Ta besedna zveza, ki je sicer uporabljena v 6. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, namreč ni nikjer eksplicitno definirana, kar pa ne pomeni, da si to sme tolmačiti po svoje, pač pa je tožena stranka dolžna iskati pomen teh besed v samem namenu in smislu zakona. Kolikor bi samo po sebi dejstvo, da tujec nezakonito prebiva v RS, že zadostovalo za obstoj domneve o ne podrejanju pravnemu redu RS, bi to predstavljalo kršitev načela sorazmernosti, ker nikakor ni primerljivo z razlogi, ki jih zakonodajalec primeroma našteva v 3. in 4. odstavku 55. člena ZTuj-1. Tožnik še očita, da mu je z izpodbijano odločbo poseženo v pravico do svobode gibanja iz 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) ter pravico do svobode dela iz 49. člena URS, saj zaradi večletnega trajanja odločanja tožene stranke ta čas on ni mogel opravljati dela, ki ga ne more opravljati tudi sedaj zaradi v izpodbijani odločbi izrečene prepovedi vstopa v RS iz razlogov, ki so po oceni tožnika neresnični, nedokazani in tudi nesorazmerni z izrečenim ukrepom prepovedi vstopa. Nadalje nasprotuje tudi zaključkom tožene stranke glede nezakonitega prebivanja v RS, zavestne predložitve neveljavnega potrdila o podani prošnji za podaljšanje dovoljenja za prebivanje v RS ter zavestne laži delodajalcu glede dovoljenja za prebivanje. Navaja, da je Slovenijo zapustil v mesecu juniju 2012 in odšel v BiH, vračal pa se je le na zdravstvene kontrole, sicer pa je od 9. 10. 2012 živel v Avstriji in se je v letu 2013 vrnil v Slovenijo zgolj enkrat, dne 19. 4. 2013, ko je sklenil pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem B. d.o.o. Breme dokazovanja negativnega dejstva, da tožnik ni živel v RS, tudi ni na strani tožnika, ampak na strani tožene stranke, ki pa ji ni uspelo dokazati, da bi bil tožnik v vmesnem času v Sloveniji. Okoliščine, iz katerih izpeljuje svojo odločitev, niso resnične oziroma ne kažejo na dejstvo, da je tožnik prebival v Sloveniji. To izhaja tudi iz listin, ki jih je predložil v upravnem in sodnem postopku I U 1885/2015. Glede zaslišanja brata tožnik meni, da to ne more biti verodostojen dokaz predvsem zaradi spora med njima z bratom, ki razen tega očitno ni želel odgovarjati na vprašanja. Sicer pa je njegov brat navedel, da tožnika ni odpeljal v BiH, kar pa nikakor ne pomeni, da je ostal tožnik v Sloveniji. Predvsem zato, ker je brat sicer izpovedal, da tožnika v Sloveniji ni videl in da naj bi tožnik živel v Avstriji. Nikakor ne drži, da bi v navedenem obdobju tožnik osebno pošiljal pošto iz naslova ..., oziroma na tem naslovu prevzemal pošto, saj o tem tožena stranka ni predložila nobenega dokazila. Samo po sebi pa dejstvo, da je tožnik pošto prejel, pa še ne pomeni, da jo je tudi osebno prevzel, niti ni dolžan raziskati, kdo jo je v njegovem imenu prevzel. V zvezi s podatki o obveznem zdravstvenem zavarovanju Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS (v nadaljevanju ZZZS), ki naj bi prav tako nakazovali, da tožnik ni zapustil Slovenije, pa tožnik pojasnjuje, da je sicer res sklenil pogodbo o zaposlitvi pri delodajalcu A. d.o.o. dne 1. 6. 2012 in tudi, da je bil na tej podlagi prijavljen v zdravstveno zavarovanje. Vendar pa v tem času dela ni opravljal zaradi poškodbe, kar je tožnik že vse obrazloženo izkazal s predložitvijo odločb ZZZS o svoji nezmožnosti za delo v tem obdobju. Temu po povedanem ne more slediti ugotovitev, da je tožnik prebival v Sloveniji, ker do delodajalca ni imel obveznosti oziroma jih ni mogel izpolnjevati. Res je tudi, da se je tožnik 19. 4. 2013 zaposlil pri delodajalcu B. d.o.o., saj je predložitev pogodbe o zaposlitvi eden izmed pogojev za pridobitev dovoljenja za prebivanje zaradi dela. Vendar pa dela po slednje sklenjeni pogodbi tožnik ni nikoli opravljal, kar sta potrdili tudi v postopku zaslišani priči C.C. in Č.Č., tako da tožnik delodajalca ni v ničemer zavajal, saj vedel, da tožnik čaka na dovoljenje za prebivanje in zato tudi ni mogel takoj začeti z delom, kljub tedaj veljavnemu osebnemu delovnemu dovoljenju in utemeljenemu pričakovnju, da bo lahko nastopil delo pri delodajalcu B. d.o.o, oziroma Č.Č. kot zakonitemu zastopniku, s katerim je dne 19. 4. 2013 tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, v stiku pa sta bila samo po telefonu. Vendar tudi to še ne pomeni, da je tožnik bival v Sloveniji. Sklenitev obeh delovnih razmerij tožnika v Sloveniji, najprej z delodajalcem A. d.o.o. dne 1. 6. 2012 in nato z delodajalcem B. d.o.o. dne 19. 4. 2013 ter prijava v socialno oziroma zdravstveno zavarovanje na tej podlagi je le posledica zakonske določbe, da je to nujen pogoj za pridobitev dovoljenja za prebivanje tujca, vendar je od tega ločeno vprašanje, kje je tožnik prebival v obdobju obeh sklenjenih pogodb. Ker na njuni podlagi ni tožnik nikoli nastopil dela, zato se ne bi smelo avtomatično ugotoviti, da je tožnik prebival v Sloveniji, če je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Pomembno je predvsem dejstvo, da tožnik, kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, dela ni opravljal zaradi zdravstvenih težav ali zaradi omejitev v zvezi z (ne)pridobitvijo dovoljenja za prebivanje. Četudi tožena stranka sicer trdi nasprotno, vendar tega ne more dokazati s samim dejstvom sklenitve pogodbe, saj tožnik vseskozi trdi, da v Sloveniji ni prebival. V zvezi z njegovo prijavo kaznivega dejanja velike tatvine v marcu 2015 na njegovo škodo, tožnik poudarja, da četudi je pri tem sodelovala tudi policija, je le-ta ugotovila, da tožnik ne prebiva več na nobenem od navedenih naslovov v .... Policistom je v telefonskem pogovoru povedal, da je na obisku pri prijatelju, vendar je že naslednji dan odšel iz Slovenije, kar vse izhaja tudi iz dopisa policije. Tako je tožena stranka dokazala zgolj to, da je tožnik občasno prihajal v Slovenijo, nikakor pa ne, da je v njej prebival. Razen tega sam meni, da ima pravico do potovanj preko Slovenije, kot tudi, da se tu ustavi, ob upoštevanju zakonskih omejitev trajanja časa bivanja tujca brez ustreznega dovoljenja ali vize za bivanje v RS. Glede na dolžino trajanja postopka tožnik kot prava neuka stranka meni, da mu ni mogoče očitati zavestne predložitve neveljavne listine, ker iz potrdila o vloženi vlogi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje ne izhaja, za kateri postopek je bilo izdano. Odločitev tožene stranke o stroških postopka tožnik opiše kot neobrazloženo in protispisno, saj je vsakokrat sproti za vsako posamezno vlogo oziroma procesno dejanje po svojih pooblaščencih priglasil tudi stroške, ki so tako nastali. Zato meni, da bi morala tožena stranka njegov predlog zavrniti, kolikor bi ocenila da ni upravičen do povračila stroškov, ne pa ugotoviti, da stroški niso nastali.

5. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odgovorila na tožbo in predložila predmetne upravne spise. V odgovoru na tožbo navaja, da se letnica izpodbijane odločbe z dne 20. 12. 2015 glasi pravilno sicer 2017, vendar hkrati navaja, da je izpodbijana odločba v celoti pravilna in zakonita. Poudarja, da je upravni organ ravnal skladno z navodili sodišča v sodbi št. I U 1885/2015 z dne 5. 4. 2015 ter v ugotovitvenem postopku ugotovil dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je izdal zakonito odločbo in pri tem pravilno uporabil materialno pravo, stranki pa še pred izdajo izpodbijane odločbe dal možnost, da v postopku sodeluje in s tem ščiti svoje pravice. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6. Sodišče je dne 26. 2. 2021 opravilo glavno obravnavo ob navzočnosti zgolj tožeče stranke, tožena stranka pa se naroka brez predhodnega opravičila ni udeležila niti ni svoje odsotnosti opravičila naknadno. Sodišče na naroku prebralo tožbo s tožbenimi prilogami (A1 - A 11), odgovor na tožbo ter upravni in sodni spis, tožeča stranka pa je vztrajala pri svojih dotedanjih navedbah in predlogih, podanih v tožbi.

K točki 1:

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet sodne presoje v zadevi je uvodoma navedena odločitev Upravne enote, izdana v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 1885/2015-11 z dne 5. 4. 2017, s katero je odločila, da tožniku prepove vstop v RS v trajanju enega leta od njene pravnomočnosti in da stroškov postopka ni bilo.

9. Tudi ko je sodišče že pred tem v zadevi odločalo prvič (po tožbi tožnika zoper zavrnitev prošnje njegovega nekdanjega delodajalca z dne 1. 6. 2012), je njegovi tožbi v celoti ugodilo s pravnomočno sodbo št. I U 736/2014-6 z dne 21. 5. 2014 in tedaj izpodbijano zavrnilno odločbo Upravne enote z dne 25. 2. 2014 v celoti odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, zadevo pa vrnilo Upravni enoti v ponovni postopek, v katerem je bila nato izdana odločba, o kateri je sodišče odločilo s sodbo št. I U 1885/2015-11 z dne 5. 4. 2017, kar med strankama ni sporno.

10. V primeru, kakršna je sedaj sporna zadeva, če sodišče upravni akt odpravi in vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan. V takem primeru je pristojni upravni organ pri odločanju v ponovljenem postopku skladno z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča, tako glede uporabe materialnega prava, kot tudi na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

11. Na podlagi določila 5. odstavka 64. člena ZUS-1 je namreč na pravno mnenje in stališča sodišča iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan tudi vsak drug upravni organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča. Pravnomočno odločbo sodne oblasti pa mora v skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS) spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji.

12. Vendar sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da tožena stranka pri ponovnem odločanju v tožnikovem primeru ni v celoti upoštevala pravnega mnenja sodišča, izraženega v citiranih pravnomočnih sodbah št. I U 736/2014-6 z dne 21. 5. 2014 in I U 1885/2015-11 z dne 5. 4. 2017, kot to zahtevajo določila 4. in 5. odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 2. člena ZS, prav tako pa ni v celoti upoštevala stališč sodišča, ki se tičejo postopka. Sodišče je namreč v tej zadevi že zavzelo oziroma izrazilo svoja stališča v citirani sodbi št. I U 1885/2015-11, ki je postala pravnomočna 5. 4. 2017, tako glede pravil postopka kot tudi pravilnosti uporabe materialnega prava, od katerih tudi sedaj ne odstopa. Že tedaj je sodišče (v obrazložitvi pod tč. 13 in 14) izrazilo stališče, da je „//...Pri ukrepu prepovedi vstopa v državo /.../ bistveno, da tujec ni upošteval predpisov, ki urejajo vstop in prebivanje tujcev v Sloveniji. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka odločitev o izreku ukrepa prepovedi vstopa utemeljila na ugotovitvi, da tožnik prebiva v RS v obdobju od 9. 10. 2012 naprej brez urejenega statusa, obrazložitev v tem delu je v tolikšni meri nejasna in nepopolna tako glede ugotovljenih pravno relevantnih dejstev, kot tudi glede pravne podlage, na kateri temelji odločitev, da v tem delu ne omogoča preizkusa v pogledu pravilnosti in zakonitosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Okoliščina, da tožnik prebiva v Republiki Sloveniji v obdobju od 9. 10. 2012 naprej brez urejenega statusa ni popolno ugotovljena. Pri vsakovrstnem odločanju tožene stranke kot upravnega organa, kar vključuje tudi ugotavljanje razlogov za izrek ukrepa prepovedi vstopa v RS, ne gre za to, da se iščejo in ugotavljajo izključno tista dejstva, ki bi morebiti lahko vodila do zaključka, ki je za tujca neugoden, v obravnavani zadevi v smislu, da se mu izreče ukrep prepovedi vstopa v RS“. Sodišče pri tem ugotavlja, da tožena stranka v ponovljenem postopku po citirani sodbi št. I U 1885/2015-11, ki je postala pravnomočna 5. 4. 2017, tudi ni ugotovila drugačnega dejanskega stanja, kot v svoji predhodni odločbi (ki je bila odpravljena s citirano sodbo), razen tega pa tudi ni opravila zaslišanja tožnika, niti ni argumentirano obrazložila svoje odločitve o zavrnitvi tega dokaznega predloga, kot ji to nalaga prvi odstavek 214. člena v zvezi s 165. členom ZUP, kar onemogoča presojo pravilnosti zavrnitve tega dokaznega predloga, in to navkljub izrecnemu napotku sodišča v 14. točki obrazložitve citirane sodbe št. I U 1885/2015-11, ki je postala pravnomočna 5. 4. 2017. 13. Ker tožena stranka torej v ponovljenem postopku ni sledila pravnemu mnenju sodišča v pravnomočni sodbi št. I U 1885/2015-11 z dne 5. 4. 2017, je bilo napačno uporabljeno materialno pravo (ZTuj-2), razen tega je bistveno kršila določbe postopka (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1), posledično pa je napačno ugotovila relevantno dejansko stanje. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter samo odločilo o stvari tako, da zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje Upravni enoti. Sodišče je namreč po opravljeni glavni obravnavi presodilo, da v konkretnem primeru dajejo podatki spisa zanesljivo podlago za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije, zato je glede na opisane okoliščine konkretnega primera in glede na posebno skrb za spoštovanje pravice do sojenja v razumnem času sodišče tudi sledilo tožbenemu zahtevku za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

14. Skladno s 1. odstavkom 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če na glavni obravnavi samo ugotovi dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo (1. točka 1. odstavka 65. člena ZUS-1).

15. Zato je sodišče, ob upoštevanju načela delitve oblasti med izvršilno in sodno vejo oblasti, v tej zadevi v sporu polne jurisdikcije odločilo na način, da je zgolj odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke in hkrati zadeve ni vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, glede na to, da je relevantno dejansko stanje v konkretnem primeru, ki je pomembno za odločitev, sodišče v celoti ugotovilo na podlagi podatkov v listinah predloženega upravnega spisa. Sodišče namreč po podatkih v listinah predloženega upravnega spisa ugotavlja, da je imel tožnik veljavno osebno delovno dovoljenje tako v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem A. d.o.o. dne 1. 6. 2012, kot tudi z delodajalcem B. d.o.o., dne 19. 4. 2013 in da je bil na tej podlagi prijavljen v zdravstveno zavarovanje, vendar dela pri delodajalcu A. d.o.o. po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 6. 2012 ni opravljal zaradi poškodbe, kar je izkazal s predložitvijo odločb ZZZS o svoji nezmožnosti za delo v tem obdobju, in četudi se je pozneje (19. 4. 2013) zaposlil pri delodajalcu B. d.o.o., pa tam dela tožnik ni nikoli opravljal, kar sta potrdili tudi v upravnem postopku zaslišani priči C.C. in Č.Č., iz izpovedb v upravnem postopku zaslišanih prič pa tudi nedvomno izhaja, da se tožnik v relevantnem obdobju od 9. 10. 2012 ni nahajal v RS.

16. V konkretnem primeru je sodišče torej odločilo v sporu polne jurisdikcije tako, da je s svojo odločitvijo nadomestilo odločitev Upravne enote na način, da je izpodbijano odločbo zgolj odpravilo, zadeve pa Upravni enoti ni vrnilo v ponovni postopek, ob upoštevanju narave stvari, da gre namreč v tem primeru za začasno prepoved vstopa tožniku v RS v trajanju enega leta po nastopu pravnomočnosti izpodbijane odločbe, kar je v določenem delu tudi tehnične narave, saj vsebuje med drugim registracijo (izbrisa) ukrepa prepovedi vstopa tožnika v Republiko Slovenijo in s tem implicitno tudi v t.i. „schengensko območje“, oziroma v drugih bazah osebnih podatkov, ki jih vodi pristojni organ, za kar sodišče, ki ne opravlja upravne, temveč sodno funkcijo, niti ni usposobljeno.

17. Upravna enota je torej glede izbrisa tožniku izrečene prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo iz uradnih evidenc vezana na odločitev sodišča v tej sodbi, kot tudi na v sodnem postopku ugotovljeno dejansko stanje.

K točki 2:

18. O stroškovnem zahtevku tožnika, ki mu je v celoti ugodilo, je sodišče odločilo skladno z določilom 4. odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 1. odstavkom 25. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče, če v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, odloči o stroških postopka po določbah ZPP.