Jedro

Po petem odstavku 88. člena ZDR rok za odpoved ni opredeljen kot rok, ki začne teči po tem, ko delodajalec preveri možnosti po tretjem odstavku 88. člena ZDR, temveč kot rok, ki teče od seznanitve z razlogom oziroma od nastanka razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke iz poslovnih razlogov številka 3608.04 z dne 2.8.2004 nezakonita. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu, ki ustreza njegovi izobrazbi, delovnim sposobnostim in izkušnjam, ter izbrisati prenehanje delovnega razmerja iz delovne knjižice, v roku 8 dni. Presodilo je, da je tožena stranka zamudila subjektivni 30 dnevni odpovedni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je določen v petem odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 - ZDR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti se je strinjalo s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in z razlogi odločitve.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe določb materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji - ZPP). Navaja, da sta za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu določb 88. člena ZDR potrebna dva vsebinska pogoja, in sicer obstoj poslovnega razloga (prva alineja 1. odstavka 88. člena ZDR) in da je delodajalec preveril možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji (tretji odstavek 88. člena ZDR). To izhaja tudi iz sklepa VSRS VIII Ips 4/2006 z dne 14.2.2006. Sodišče teh dveh zakonskih pogojev ni upoštevalo in je zato zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je bil dalj časa v bolniškem staležu, tožena stranka pa je šele konec julija 2004 preverila možnosti njegove zaposlitve pod spremenjenimi pogoji in šele takrat ugotovila, da mu drugega dela ne more ponuditi. Glede na to je 30 dnevni rok iz petega odstavka 88. člena ZDR začel teči šele konec julija 2004 in ne že 07.06.2004. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. V tem odgovoru predlaga zavrnitev revizije in povrnitev stroškov. Nasprotuje stališču revizije o začetku teka roka iz petega odstavka 88. člena ZDR, v nadaljevanju pa navaja, da je tožena stranka imela dovolj časa, da bi mu poiskala novo delovno mesto. To bi morala storiti pred ukinitvijo delovnega mesta.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Tožena stranka se v reviziji sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v nadaljevanju ne konkretizira. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Zakon v drugem odstavku 88. člena ZDR določa, da je pogodbo o zaposlitvi mogoče odpovedati le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V petem odstavku 88. člena ZDR pa je določeno, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu delovodja delovne enote strojni park. Tožena stranka mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi ukinitve delovnega mesta, ki ga je zasedal. Njegovo delo je postalo nepotrebno. Spremenjeni akt o organizaciji in sistematizaciji je začel veljati 7.6.2004, tožena stranka pa je tožnika obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dne 23.7.2004 in mu pogodbo odpovedala dne 2.8.2004. V zvezi z odločilnim vprašanjem pravočasnosti odpovedi niso utemeljene revizijske navedbe o začetku teka roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi od konca julija 2004, ker naj bi tožena stranka šele takrat preverila vse možnosti zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji in šele takrat dokončno ugotovila, da mu ne more ponuditi drugega dela.

Preverjanje možnosti zaposlitve na drugem delovnem mestu ali pod spremenjenimi pogoji v primeru, ko delodajalec ukine delovno mesto, ne vpliva na njegovo seznanitev z nastankom poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nastanek poslovnega razloga je namreč povezan z delom na delovnem mestu po obstoječi pogodbi o zaposlitvi. Z ukinitvijo tega delovnega mesta prenehajo potrebe po delu na tem delovnem mestu. To, ali morda obstajajo ali ne obstajajo potrebe po delu delavca na drugem mestu, ne spremeni tega dejstva. Nastanek poslovnega razloga torej ni povezan ali odvisen od preverjanja možnosti zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma preverjanja možnosti dokvalifikacije ali prekvalifikacije po tretjem odstavku 88. člena ZDR.

Po petem odstavku 88. člena ZDR rok za odpoved tudi ni opredeljen kot rok, ki začne teči po tem, ko delodajalec preveri možnosti po tretjem odstavku 88. člena ZDR, temveč kot rok, ki teče od seznanitve z razlogom oziroma od nastanka razloga za redno odpoved (v tem primeru poslovnega razloga) pogodbe o zaposlitvi.

Zato ni sprejemljivo stališče revizije, da se je tožena stranka seznanila s poslovnim razlogom šele potem, ko je preverila vse možnosti zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji. Poslovni razlog je nastal najkasneje z veljavnostjo spremenjenega akta o organizaciji in sistematizaciji, ki je ukinil delovno mesto tožnika, to je 7.6.2003. Odpoved je bila torej prepozna. Revizijsko sklicevanje na sklep tega sodišča opr. št. VIII Ips 4/2006 je neutemeljeno. To sodišče je stališče v tem sklepu spremenilo s kasnejšimi odločitvami v zadevah VIII Ips 313/2006 z dne 21.11.2006, VIII Ips 82/2007 z dne 26.6.2007 in VIII Ips 464/2006 z dne 13.2.2007. Glede na navedeno je v skladu s 378. členom ZPP revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. členom ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na revizijo, saj odgovor ni bistveno pripomogel k odločitvi revizijskega sodišča.