Jedro

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-128/08, Up-933/08 z dne 7. 10. 2009 razlikovalo med zakoncem ali izvenzakonskim partnerjem najemnika – prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice ter drugimi njegovimi ožjimi družinskimi člani (iz kroga oseb iz 6. člena SZ) le pri obravnavi vprašanja upravičenosti teh do neprofitne najemnine, ter se ni splošno opredelilo, kot to razlaga toženka, da se vse pravice najemnikov – prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice po njihovi smrti prenesejo le na zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja, ne pa tudi na druge ožje družinske člane.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35203-2/2011 z dne 9. 9. 2011 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za infrastrukturo in prostor v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo zahtevo tožnice za ugotovitev upravičenosti do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev, ki jih je uveljavljala kot uporabnica denacionaliziranega stanovanja. Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica vložila zahtevo za izdajo odločbe o pripadajočih sredstvih v skladu s 173. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), in sicer kot najemnica stanovanja v …, ki ji je bilo dodeljeno v uporabo z najemno pogodbo z dne 25. 5. 2005. Prejšnja imetnica stanovanjske pravice na predmetnem stanovanju je bila A.A., ki je 22. 3. 2005 umrla, takratna lastnica predmetnega stanovanja Mestna občina Ljubljana pa je sklenila najemno pogodbo nato s tožnico kot ožjim družinskim članom, in sicer pod enakimi pogoji, kot so veljali za prejšnjo imetnico stanovanjske pravice. Dne 7. 10. 2009 je Ustavno sodišče Republike Slovenije izdalo odločbo U-I-128/08, Up 933/08, s katero je odločilo, da sta bila prvi odstavek 56. člena in prvi odstavek 150. člena Stanovanjskega zakona/1991 (v nadaljevanju SZ) v neskladju z ustavo in da je v neskladju z ustavo tudi 3. alinea prvega odstavka 196. člena SZ-1. S to odločbo je odločeno, da se pravice prejšnjega imetnika stanovanjske pravice lahko prenesejo le na zakonca ali izvenzakonskega partnerja, ne morejo pa se prenesti na druge ožje družinske člane. S smrtjo prejšnjega imetnika stanovanjske pravice in njegovega zakonca ali izvenzakonskega partnerja prenehajo pravice prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, razen pravice do sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča je upravni organ zaključil, da tožnica ni upravičena do ugodnosti v skladu s 173. členom SZ-1, do katerih so upravičeni samo prejšnji imetniki stanovanjske pravice na denacionaliziranih stanovanjih.

Tožnica v tožbi navaja, da je najemnica stanovanja na naslovu …, na katerem je imela njena pokojna mati A.A. stanovanjsko pravico, in ki je bilo v denacionalizaciji vrnjeno upravičencem B.B. in C.C. ter drugim. Ker je predmetno stanovanje v denacionalizaciji vrnjeno v naravi, tožnica niti njena pravna prednica A.A. nista mogli uveljavljati pravice do nakupa stanovanja v skladu z določili SZ. Zaradi tega je tožnica kot najemnica stanovanja vložila vlogo za pridobitev pravic na podlagi 173. člena SZ-1. Tožnica dalje navaja, da se je organ v razlogih izpodbijane odločbe, s katero je njeno zahtevo zavrnil, skliceval na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-128/08 z dne 7. 10. 2009. Upravni organ pa je navedeno ustavno odločbo interpretiral na način, da je Ustavno sodišče odločilo, da se pravice imetnikov stanovanjske pravice prenašajo le na zakonce ali izvenzakonske partnerje, ne pa tudi na njihove ožje družinske člane, kot so opredeljeni v 6. členu SZ. Na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča tako organ zaključuje, da pravice iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1 ne gredo najemnikom v denacionaliziranih stanovanjih, ki niso bili imetniki stanovanjske pravice oziroma nanje niso prešle pravice imetnika stanovanjske pravice. Po mnenju tožnice je taka interpretacija odločbe Ustavnega sodišča napačna in zmotna. Ustavno sodišče z navedeno odločbo ni poseglo v položaj upravičencev po 173. členu SZ-1, niti ni razveljavilo kakšne določbe 173. člena SZ-1, niti ugotovilo njegove neskladnosti z Ustavo RS. Ustavna odločba se tudi ne nanaša na vprašanje pravice do odkupa družbenih stanovanj in tudi ne na vprašanje pravic najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih, ki jim gredo pravice na podlagi 173. člena SZ-1. Ustavna odločba se ukvarja zgolj z vprašanjem upravičenosti najemnikov - ožjih družinskih članov v denacionaliziranih stanovanjih do neprofitne najemnine; Ustavno sodišče v odločbi glede navedenega vprašanja zavzame stališče, da so do neprofitne najemnine upravičeni zgolj zakonci ali izvenzakonski partnerji imetnikov stanovanjske pravice ter odločitev obrazloži s tem, da obveznost sklenitve najemne pogodbe za neprofitno najemnino z ožjimi družinskimi člani imetnikov stanovanjske pravice predstavlja pretirano omejitev lastninske pravice lastniku denacionaliziranega stanovanja, in tudi da gre za kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Ožji družinski člani namreč niso v enakem položaju kot pa zakonec ali izvenzakonski partner imetnika stanovanjske pravice, ki namreč imata namen bivati v trajni življenjski skupnosti z imetnikom stanovanjske pravice, medtem ko to za ožjega družinskega člana ne velja. Ker ta ni v enakem položaju, se ga ne more obravnavati enako kot zakonca ali izvenzakonskega partnerja imetnika stanovanjske pravice, zaradi česar ni upravičen do sklenitve najemne pogodbe z lastnikom denacionaliziranega stanovanja za neprofitno najemnino. Ne glede na navedeno pa ožjim družinskim članom ostaja pravica do sklenitve najemne pogodbe z lastnikom denacionaliziranega stanovanja za profitno najemnino. SZ v 56. členu določa, da je lastnik stanovanja dolžan po smrti imetnika stanovanjske pravice skleniti najemno pogodbo z enim izmed ožjih družinskih članov, ožji družinski člani pa so opredeljeni v 6. členu tega zakona in so to med drugim otroci, posvojenci in drugi. Iz navedenega izhaja, da Ustavno sodišče ni poseglo v ostale pravice ožjih družinskih članov imetnikov stanovanjske pravice, ampak zgolj v pravico do sklenitve najemne pogodbe za neprofitno najemnino, in še to iz razloga varstva lastninske pravice lastnikov stanovanj. Po mnenju tožnice druge pravice ožjih družinskih članov imetnikov stanovanjske pravice ostajajo, vključno s pravico do sklenitve najemne pogodbe in tudi pravico do odkupa družbenega stanovanja. V skladu s 117. členom SZ so imeli imetniki stanovanjske pravice in njihovi ožji družinski člani pravico odkupiti stanovanje pod posebnimi ugodnimi pogoji tega zakona. V to pravico Ustavno sodišče ni poseglo. Ker najemniki - imetniki stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih niso imeli te pravice, sta SZ in SZ-1 tem določila posebne pravice, ki predstavljajo nadomestitev pravice do odkupa stanovanja. V skladu s 117. členom SZ bi imela tudi tožnica kot hčerka imetnice stanovanjske pravice, s katero je živela v življenjski skupnosti, pravico do odkupa stanovanja, ki pa ga zaradi denacionalizacije ni mogla odkupiti. Ker pravice iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1 predstavljajo nadomestitev pravice oseb, ki bi bile upravičene do odkupa stanovanja, je tudi tožnica upravičena do teh pravic. Tožnica ponavlja, da Ustavno sodišče v določila 173. člena SZ-1, ki predstavljajo pravno podlago za odločanje v konkretnem primeru, ni poseglo in je navedena določba veljavna. Glede na to tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe ter prereka tožbene navedbe. Navaja, da sicer Ustavno sodišče v odločbi U-I-128/08, Up 933/08 res ni razveljavilo kakšne določbe 173. člena SZ-1, vendar pa je prekinilo nadaljevanje statusa prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. Pravica in ugodnosti iz 173. člena SZ-1 pa izhajajo prav iz tega statusa in so namenjene samo tistim najemnikom, ki so imeli status prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. V nasprotnem bi to pomenilo, da se te pravice prenašajo še neskončno naprej na druge družinske člane - vnuke in vse druge družinske člane. Toženka nadalje pojasnjuje, da so pravice in ugodnosti iz 173. člena začasne in prehodni privilegiji, ki izhajajo samo iz statusa prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. Tudi določba 173. člena SZ-1 je umeščena med prehodne in končne določbe tega zakona. Pravice in ugodnosti iz 173. člena SZ-1 so upravičenci lahko izkoristili v roku petih letih od uveljavitve SZ-1 (to je do 15. 10. 2008) ali v petih letih od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, če na dan uveljavitve tega zakona postopek denacionalizacije še ni bil pravnomočno končan. Toženka še navaja, da je samo Ustavno sodišče v citirani odločbi navedlo, da je potrebno razlikovati med najemnikom - prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice ter njegovim zakoncem oziroma izvenzakonskim partnerjem in drugimi ožjimi družinskimi člani, saj ni mogoče enačiti skupnosti, ki jo gradi najemnik s svojim partnerjem, ter skupnosti, ki jo sestavlja z otroki, starši, posvojitelji in drugimi ožjimi družinskimi člani. Toženka dalje navaja, da po uveljavitvi SZ ni bilo več mogoče pridobiti stanovanjske pravice; prejšnji imetniki stanovanjske pravice so nadaljevali najemno razmerje za nedoločen čas in z neprofitno najemnino. Po smrti prejšnjega imetnika stanovanjske pravice je to pravico nadaljeval zakonec ali izvenzakonski partner oziroma eden od ožjih družinskih članov pod istimi pogoji, vse do navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je sicer zagotovila nadaljevanje najema, vendar pa ne pod istimi pogoji, kot jih je imel prejšnji imetnik stanovanjske pravice. Z uveljavitvijo SZ in s sklenitvijo najemne pogodbe se je njihov položaj preoblikoval v položaj osebe, ki skupaj z najemnikom uporablja stanovanje. Toženka meni, da taka ureditev, ki enemu izmed ožjih družinskih članov omogoča vstop v najemno razmerje in s tem tudi pravno varnost, ne pomeni zagotavljanja vseh pravic in ugodnosti, ki so izhajale iz statusa prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. Toženka dalje navaja, da je v obravnavanem primeru po smrti prejšnje imetnice stanovanjske pravice najemno razmerje nadaljevala tožnica kot njena hčerka; to pomeni, da je nastopilo novo najemno razmerje s profitno najemnino. Novi najemnik nima statusa prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, zato tudi ni upravičen do ugodnosti iz 173. člena SZ-1, ki je tako imenovana nadomestna privatizacija, do katere so bili upravičeni samo prejšnji imetniki stanovanjske pravice. S prenehanjem veljavnosti SZ so privatizacijske določbe ostale še v veljavi in tako imenovane nadomestne privatizacije ni mogoče obravnavati in razlagati ločeno od določb o lastninjenju in privatizaciji stanovanj v SZ, ki so glede na določbo 196. člena SZ-1 ostale v veljavi in se uporabljajo do zaključka privatizacije. To potrjuje tudi sodna praksa (sodba Upravnega sodišča U 1541/2008 z dne 14. 10. 2008, sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 555/2008 z dne 19. 11. 2009, sodba Upravnega sodišča U 238/2007, sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 73/2009). Glede na navedeno toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da tožnica, ki je najemnica v denacionaliziranem stanovanju, ni pa prejšnja imetnica stanovanjske pravice (pač pa njen ožji družinski član, hčerka, ki je do njene smrti z njo prebivala v tem stanovanju), ni upravičena do pravic v zvezi z nadomestnim odkupom na podlagi 173. člena SZ-1. Tako je odločil ob razlogovanju, utemeljenem na odločbi Ustavnega sodišča U-I-128/08, Up-933/08 z dne 7. 10. 2009, in sicer da je do ugodnosti iz 173. člena SZ-1 upravičen samo prejšnji imetnik stanovanjske pravice na denacionaliziranem stanovanju ter tisti, na katerega se pravice navedenega (po njegovi smrti) prenesejo, to pa je zakonec ali izvenzakonski partner (po smrti teh pa prenehajo (vse) pravice prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, razen pravice do sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas). Tožnica pa meni, da je upravičena do pravic v zvezi z nadomestnim odkupom na podlagi 173. člena SZ-1 ter navaja, da Ustavno sodišče z odločbo U-I-128/08, Up-933/08 z dne 7. 10. 2009 ni razveljavilo kakšne določbe 173. člena SZ-1 ali ugotovilo njegove neskladnosti z Ustavo RS, niti ni na drug način poseglo v položaj upravičencev po 173. členu SZ-1. V 173. členu SZ-1 je določeno, da določbe najemne pogodbe, sklenjene med zavezancem za vrnitev stanovanja in najemnikom – prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice (v nadaljnjem besedilu: najemnik), ostanejo v veljavi tudi po vrnitvi stanovanja upravičencu do denacionalizacije ali tistemu, ki mu je bilo vrnjeno zaplenjeno stanovanje oziroma njunim pravnim naslednikom, vključno s kupci in prodajalci (prvi odstavek). Potem, ko je bila stanovanjska stavba ali stanovanje (v nadaljnjem besedilu: stanovanje), odvzeto po predpisih o podržavljenju ali zaplenjeno, vrnjeno prvotnemu lastniku (v nadaljnjem besedilu: lastnik), lahko najemnik na takem stanovanju uveljavlja pravico po tem zakonu bodisi do nakupa stanovanja, v katerem prebiva, če se lastnik s tem strinja, bodisi do nakupa drugega stanovanja ali gradnje hiše, v roku petih let od uveljavitve tega zakona oziroma pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, če na dan uveljavitve tega zakona postopek denacionalizacije še ni pravnomočno končan (drugi odstavek). V nadaljnjih določbah 173. člena so določene pravice in obveznosti najemnika v zvezi z nadomestnim odkupom, zavezanci in njihove obveznosti ter pristojnost ministrstva, pristojnega za stanovanjske zadeve, da ugotavlja upravičenost do sredstev po njihovi višini in zavezancih, z izdajo odločbe, zoper katero je dovoljen upravni spor.

Sodišče pritrjuje tožnici, da Ustavno sodišče z odločbo U-I-128/08, Up-933/08 z dne 7. 10. 2009 nobene določbe 173. člena ZUS-1 ni razveljavilo, da tudi glede nobene določbe tega člena ni ugotovilo, da bi bila neskladna z Ustavo, in da v odločbi vprašanja pravic najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih v zvezi z nadomestnim odkupom na podlagi 173. člena SZ-1 ni obravnavalo. Da bi bilo ne glede na navedeno ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča v navedeni odločbi treba razlagati prej citirano določbo drugega odstavka 173. člena SZ-1 tako, kot meni upravni organ, in sicer da lahko uveljavlja pravico do nakupa tega ali drugega stanovanja ali gradnje hiše po tem zakonu le tisti najemnik v denacionaliziranem stanovanju, ki je prejšnji imetnik stanovanjske pravice, po njegovi smrti pa le njegov zakonec oziroma izvenzakonski partner, pa se sodišče z upravnim organom tudi ne strinja (iz razlogov v nadaljevanju).

Ustavno sodišče je (namreč) v navedeni odločbi odločilo, da je bil prvi odstavek 56. člena SZ v neskladju z Ustavo, prvi odstavek 150. člena tega zakona ter tretja alinea prvega odstavka 196. člena SZ-1 pa sta v neskladju z Ustavo, če se navedene določbe razlagajo tako, da je lastnik stanovanja po smrti najemnika – prejšnjega imetnika stanovanjske pravice – dolžan skleniti najemno pogodbo za neprofitno najemnino z ožjimi družinskimi člani iz 6. člena SZ, razen z osebo, ki je imela ob uveljavitvi tega zakona položaj zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. Iz razlogov te odločbe med drugim izhaja, da je Ustavno sodišče ocenilo nadaljevanje najemnega razmerja po 56. členu SZ (po smrti najemnika stanovanja) kot ukrep zagotavljanja socialne funkcije stanovanja (torej kot element lastninske pravice, ki izhaja iz 67. člena Ustave), nadaljevanje najemnega razmerja z neprofitno najemnino pa kot ustavno dopustno le, če gre za najemno razmerje, sklenjeno prostovoljno (ureditev, ki omogoča nadaljevanje najemnega razmerja ožjim družinskim članom pod istimi pogoji, v tem primeru ni ustavno sporna), ne pa tudi, če gre za primer, ko so stranke v pogodbeni odnos prisiljene z zakonom, ki hkrati določa pogodbene pogoje (glede denacionaliziranih stanovanj je bil lastnik dolžan z najemnikom – prejšnjim imetnikom lastninske pravice skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas z neprofitno najemnino), saj bi to pomenilo nedopusten poseg v lastninsko pravico denacionalizacijskih upravičencev; v takem primeru je zakonsko omejevanje pomembnega lastninskega upravičenja (prostega pogodbenega določanja višine najemnine) lahko utemeljeno kvečjemu v prehodnem obdobju, in sicer po smrti prejšnjega imetnika stanovanjske pravic - zaradi z njim primerljivega položaja - le še glede njegovega zakonca ali izvenzakonskega partnerja (51. do 54. točka). Ustavno sodišče še zaključuje, da tak zakonski ukrep (najemno razmerje z neprofitno najemnino) glede najemnih razmerij, v katera vstopajo (drugi) ožji družinski člani, tudi ni nujen, glede na ukrepe, določene v novi ureditvi SZ-1, in ki so: nadomestila in posojila najemniku za nakup stanovanja, v katerem prebiva, oziroma za nakup drugega stanovanja ali za gradnjo hiše po 173. členu SZ-1, možnost najema drugega neprofitnega stanovanja po 174. členu SZ-1 (57. točka). To pa pomeni, da je Ustavno sodišče v navedeni odločbi razlikovalo med zakoncem ali izvenzakonskim partnerjem najemnika – prejšnjega imetnika stanovanjske pravice ter drugimi njegovimi ožjimi družinskimi člani (iz kroga oseb iz 6. člena SZ) le pri obravnavi vprašanja upravičenosti teh do neprofitne najemnine (ob tem ko je sicer ocenilo, da obstajajo razumni razlogi za različno ureditev pravnega položaja obravnavanih kategorij ožjih družinskih članov ter da taka različna pravna ureditev ni ustavno nedopustna (2., 14. člen Ustave), pač pa da, kolikor gre za denacionalizirana stanovanja, skladnost z Ustavo (33. člen) sploh zagotavlja), ter da se ni splošno opredelilo, kot to razlaga upravni organ, da se vse pravice najemnikov – prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice po njihovi smrti prenesejo le na zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja, ne pa tudi na druge ožje družinske člane (razen do najemnega razmerja za nedoločen čas).

Poleg tega je, kot že zgoraj povzeto, Ustavno sodišče ocenilo, da varstvo drugih ožjih družinskih članov z zagotovitvijo neprofitne najemnine ni nujno potrebno, glede na varstvo, zagotovljeno najemnikom v denacionaliziranih stanovanjih v določbah 173. in 174. člena SZ-1 (57. točka). Kar bi bilo mogoče razlagati, da se je Ustavno sodišče, čeprav ne izrecno, pač pa posredno, s tem opredelilo do vprašanja, spornega v predmetni zadevi, in sicer v smeri, da so tudi najemniki - drugi ožji družinski člani (ne le zakonec oziroma izvenzakonski partner) po smrti prejšnjega imetnika stanovanjske pravice upravičeni do ugodnosti v zvezi z nadomestnim odkupom iz 173. člena SZ-1. Za tako razlago določb 173. člena SZ-1 (da bi bili tudi najemniki - drugi ožji družinski člani, ne le zakonec oziroma izvenzakonski partner prejšnjega imetnika stanovanjske pravice po njegovi smrti upravičeni do ugodnosti v zvezi z nadomestnim odkupom) govori tudi primerjava z ureditvijo pravice do nakupa prejšnjih družbenih stanovanj, tudi podržavljenih, za katera pa ni bila vložena zahteva za denacionalizacijo oziroma je bil zahtevek zavrnjen; to pravico so namreč lahko uveljavili (pod pogoji zakona) prejšnji imetniki stanovanjske pravice ali ožji družinski člani (117., 123. člen SZ).

Sodišče ne pritrjuje stališču toženke v odgovoru na tožbo, da naj bi Ustavno sodišče s prej citirano odločbo „prekinilo nadaljevanje statusa prejšnjega imetnika stanovanjske pravice“, pravice in ugodnosti iz 173. člena SZ-1 pa da izhajajo prav iz tega statusa in so namenjene samo tistim najemnikom, ki so imeli status prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. Sodišče je že navedlo, da meni, da Ustavno sodišče z odločbo ne neposredno ne posredno ni poseglo v ureditev pravice najemnikov iz 173. člena SZ-1, saj te določbe ni obravnavalo, niti se ni v odločbi splošno opredelilo, kot to razlaga upravni organ, da se vse pravice najemnikov – prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice po njihovi smrti prenesejo le na zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja, ne pa tudi na druge ožje družinske člane (razen najemnega razmerja za nedoločen čas), da bi bilo torej mogoče govoriti, kot navaja toženka v odgovoru na tožbo, da je Ustavno sodišče opredelilo status prejšnjega imetnika stanovanjske pravice.

Tudi umeščenost določb 173. člena SZ-1 v prehodne in končne določbe zakona po mnenju sodišča ni argument, ki bi dajal podlago za razlago, da pravico do nadomestnega odkupa lahko uveljavi namesto prejšnjega imetnika stanovanjske pravice le njegov zakonec ali izvenzakonski partner, s čemer naj bi bil krog upravičencev izčrpan. Tudi če to pravico (lahko) uveljavi kateri od njegovih drugih ožjih družinskih članov, ki pridejo v poštev po zakonu (najemnik, ki v stanovanju prebiva), gre po mnenju sodišča še vedno za prehodno (ne trajno) ureditev: pravico je mogoče s strani omejenega kroga upravičencev uveljaviti (in se s tem izčrpa) v roku pet let od uveljavitve SZ-1 oziroma od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

Kolikor pa toženka odločitev v izpodbijani odločbi brani s sklicevanjem na sodno prakso, sodišče še odgovarja, da v nobeni od sodnih odločb, na katere se sklicuje, ni najti opore za razlago drugega odstavka 173. člena SZ-1, kot jo zagovarja toženka. Gre za sodne odločbe, ki obravnavajo kot relevantna sploh druga pravna vprašanja. V sodnih odločbah Vrhovnega in Upravnega sodišča I Up 555/2008 z dne 19. 11. 2009 in U 1541/2008 z dne 14. 10. 2008 je to (procesno) vprašanje, ali je dopis, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izplačilo sredstev na podlagi odločbe, izdane po 173. členu SZ-1, šteti za upravno odločbo, zoper katero je dopusten upravni spor. V sodnih odločbah navedenih sodišč U 238/2007 - ZO Celje z dne 6. 1. 2009 in X Ips 73/2009 z dne 27. 5. 2009 pa je to vprašanje, ali je pogoj za pridobitev ugodnosti iz 173. člena SZ-1 obveznost prebivanja najemnika – prejšnjega imetnika stanovanjske pravice v stanovanju tudi v času vložitve zahteve.

Ker je po presoji sodišča upravni organ nepravilno razlagal in uporabil določbe 173. člena SZ-1, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo pristojnemu upravnemu organu v ponovni postopek.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnici priznalo stroške v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skupaj z uveljavljanim 20 % DDV, ker je pooblaščenec tožnice zavezanec za DDV.