Jedro

Če upnik svoje terjatve v postopku prisilne poravnave ne prijavi, zaradi tega ni prekludiran, kot to določa ZPPSL v primeru, če upnik ne prijavi svoje terjatve v stečajnem postopku.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 1. odst. 2. tč. izreka (odločitev o pravdnih stroških) delno spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 83.160,00 SIT (in ne 95.400,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.2003 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da izplača tožeči stranki vtoževane zneske iz naslova plače za obdobje od februarja 2002 do septembra 2002, nadomestilo plače za oktober 2002, regres za letni dopust za leto 2002 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska v plačilo do plačila, po predhodnem odvodu pripadajočih prispevkov in davkov, pod pogoji in roki po pravnomočnem sklepu o prisilni poravnavi Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 183/2002. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo (zavrnjen je bil del njegovega tožbenega zahtevka, kjer je tožnik vtoževal svoje terjatve, ne da bi upošteval pogoje prisilne poravnave), poleg tega pa je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 95.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.2003 do plačila v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi. V pritožbi navaja, da tožniku pripadajo terjatve ob pogojih potrjene prisilne poravnave. Regresa za letni dopust v postopku prisilne poravnave delavci niso uveljavljali, ker o tem niso podali v predpisanem roku prijave sodišču. Zaradi uvedbe postopka prisilne poravnave bi moralo sodišče postopek v tej zadevi prekiniti in v nadaljevanju upoštevati predpise po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Tožnik do prisojenega regresa za letni dopust po pravnomočnem sklepu St 183/2002-71 ni upravičen. Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnik je ob prenehanju delovnega razmerja vedel, da bo nad toženo stranko uveden postopek prisilne poravnave, kljub temu pa je vložil tožbo in s tem povzročil toženi stranki stroške postopka v višini 95.400,00 SIT.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (razen glede odločitve o stroških postopka).

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je iz dokaznega postopka razvidno, da je bil tožnik upravičen do izplačila vtoževanih zneskov iz naslova plač za obdobje februar 2000 - september 2000, nadomestila plače za oktober 2000 ter regresa za letni dopust za leto 2000, pri čemer je dolžna tožena stranka kot tožnikov delodajalec odvesti od pripadajočih bruto zneskov predpisane prispevke in davke ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov v plačilo do plačila in sicer pod pogoji in v rokih, ki jih je v pravnomočnem sklepu o prisilni poravnavi Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. St 183/2002 z dne 28.3.2003 določil poravnalni senat Okrožnega sodišča v Mariboru (B 1). Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da tožniku vtoževani regres za letni dopust ne pripada, zato ker ga tožnik ni prijavil v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko. Če upnik svoje terjatve v postopku prisilne poravnave ne prijavi, zaradi tega ni prekludiran, kot to določa Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji v primeru, če upnik ne prijavi svoje terjatve v stečajnem postopku (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 in nadalj.). Z ozirom na določbo 137. čl. ZPPSL in določbe čl. 158 do 168 iz stečajne mase ne morejo biti poplačane terjatve, ki jih upnik ne prijavi pravočasno (ali jih sploh ne prijavi) stečajnemu senatu (137. čl. ZPPSL). Upnik, ki svoje terjatve v postopku prisilne poravnave ne prijavi, izgubi glasovalno pravico (6. odst. 54. čl. ZPPSL), same terjatve pa ne izgubi. Potrjena prisilna poravnava ima namreč pravni učinek tudi proti upnikom, ki se niso udeležili postopka (3. odst. 59. čl. ZPPSL). Tak upnik bo do izpolnitve svoje terjatve vseeno prišel, vendar pod pogoji, ki bodo določeni v pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi (kar velja tudi za tožnikovo terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2002).

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek v tem individualnem delovnem sporu prekiniti. Primere, v katerih mora sodišče prve stopnje postopek prekiniti, določa 205. čl. ZPP, mednje pa ne spada začetek postopka prisilne poravnave nad pravdno stranko.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da ni dolžna tožniku povrniti njegovih pravdnih stroškov. V skladu z določbo 1. odst. 154. čl. ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku nepravilno priznalo priglašene pravdne stroške iz naslova pregleda listin ter posveta s stranko (2 x 50 točk), saj so ti stroški že vključeni v priznano nagrado za sestavo tožbe. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo, tožniku v skladu z določbo 1. odst. 155. čl. ZPP in z ozirom na Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 7/95 in nadalj.) priznalo priglašene stroške za sestavo tožbe 400 točk, materialne stroške v višini 2 %, 20 % DDV ter sodno takso za tožbo in sodbo 2 x 17.100,00 SIT in jih ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred sodiščem prve stopnje (100,00 SIT) odmerilo na 83.160,00 SIT.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi (razen v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o pravdnih stroških tožnika) niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti (razen glede odločitve o stroških) in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).