Up-29/04 - 5

18. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 26. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1112/2003 z dne 29. 10. 2003 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1394/2003-8 z dne 10. 9. 2003 in z odločbo Predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 383/2002 z dne 20. 6. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je zavrnil pritožnikovo prošnjo za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje za obnovo postopka v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. III P 206/97 ter za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, ker je ugotovil, da ne izpolnjuje pogojev iz 22. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01 - v nadaljevanju ZBPP). Zoper to odločbo je pritožnik vložil tožbo, vendar jo je Upravno sodišče zavrnilo. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo Upravnega sodišča potrdilo.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija navedene odločitve sodišč in zatrjuje kršitve 2., 14., 15., 18., 21., 22., 23., 24. in 26. člena Ustave. V pritožbi navaja, da je dolžan preživljati svojega polnoletnega sina, ki je brezposeln in bi ga zato morali šteti pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot družinskega člana ter ponavlja navedbe iz prejšnjih vlog. Sodiščem očita, da so odločala brez glavne obravnave in nejavno. Vse odločbe naj bi bile arbitrane in zato neustavne ter nezakonite. Trdi, da so sodišča odločala, kot da gre za redno brezplačno pomoč, čeprav je predlagal dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), Ustavno sodišče izpodbijane odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali je bila z njimi kršena kakšna konkretna človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ker 2. člen Ustave ne vsebuje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela, se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

Pritožnik sicer zatrjuje številne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar jih samo z navedbami v ustavni pritožbi, da je dolžan preživljati svojega polnoletnega sina, ki ga sodišče napačno ni štelo kot družinskega člana, ne utemelji. S temi navedbami izraža le svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišč. Zgolj okoliščina, da se pritožnik z odločitvijo sodišča ne strinja, ker sam pravo razume drugače od sodišč, sama po sebi še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice. Kršitve človekovih pravic tudi ne more utemeljiti z navajanjem novih spornih pravnih razmerij, za katera bi brezplačno pravno pomoč potreboval, in z opisovanjem svojih zdravstvenih težav.

4.Za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi šlo le, če bi bil očitek pritožnika, da je odločitev sodišč arbitrarna, utemeljen. Vendar pritožnik napačno razume ustavnopravno relevantni standard arbitrarne odločitve, ki v določenih primerih lahko utemelji navedeno kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Oceno arbitrarnega ravnanja lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče svoje odločitve ni utemeljilo s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati. Sodišča so namreč stališča, na katera so oprla svojo odločitev, dovolj izčrpno obrazložila ter jih utemeljila z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti. Pojasnila so tudi, zakaj polnoletni sin, ki ga pritožnik sicer preživlja, ne more biti obravnavan kot družinski član v smislu 23. člena ZBPP. Glede na navedbe v ustavni pritožbi Ustavno sodišče pojasnjuje, da je iz izpodbijanih odločb razvidno, da so sodišča odločala tudi o izjemni odobritvi brezplačne pravne pomoči in ne samo o dodelitvi pravne pomoči, kot to zmotno meni pritožnik.

5.Glede očitka, da so sodišča odločala brez glavne obravnave in nejavno, s čimer naj bi kršila pravico iz 24. člena Ustave, je treba upoštevati, da se lahko po prvem odstavku 51. člena ZUstS ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpavanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Niti iz ustavne pritožbe niti iz njenih prilog ni razvidno, da bi pritožnik navedeno kršitev v postopkih uveljavljal. Zato pritožnik ni izkazal, da je glede te kršitve izčrpal pravna sredstva.

6.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan