Jedro

Glede na navedene izjeme je Vrhovno sodišče RS v že navedeni sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022 kot v kasnejših odločbah (sodbe VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024, vse z dne 14. 5. 2024, s sklepom VS RS VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024 je bila odločitev razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje) presojalo, ali se za določeno dejavnost uporabljajo določbe Direktive 2003/88/ES. Enako je presojalo sodišče prve stopnje v tem sporu. Pravilno je štelo, da se za usposabljanje določbe direktive ne uporabljajo (je podana izjema), zato je bil tožnik kljub poudarjeni razpoložljivosti upravičen do plačila v višini 50 odstotkov urne postavke skladno z nacionalno zakonodajo. Za stražo in varovanje meje izjema ni podana, kar pomeni, da se pripravljenost šteje v delovni čas. V tem delu je tožnikov zahtevek iz naslova razlike v plači utemeljen in mu je z izpodbijano sodbo pravilno ugodilo.

Toženka neutemeljeno navaja, da gre pri odločitvi, da se zahtevku v delu, v katerem se nanaša na stražo in varovanje meje, ugodi, za sodbo presenečenja, pri čemer izpostavlja kršitev pravila o dokaznem bremenu. Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala).

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati prikrajšanje pri plači za čas odrejene pripravljenosti na delo na delovnem mestu ali določenem kraju za naloge v zvezi s stražo in varovanjem državne meje v zneskih, ki so razvidni iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). V presežku za naloge v zvezi z usposabljanji in vajami je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 394,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe in stroškovno odločitev (točki II in III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritočuje tožnik. Navaja, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo na odločitvi Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 196/2018 in Sodišča EU v zadevi C-742/19, v katerih je šlo za stražo, ne usposabljanje. Zmotno je uporabilo materialno pravo. Iz sodbe C-742/19 izhaja, da je pravica do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka temeljna pravica (Academina de Studii Economice din Bucaresti). Izjeme je treba tolmačiti ozko (Pfeiffer in drugi, Készenléti Rendőrség). Sodišče prve stopnje je odstopilo od sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča (Pdp 340/2023, Pdp 400/2023), saj ni razlikovalo med različnimi oblikami usposabljanja. Neutemeljeno je štelo, da usposabljanja sodijo v okvir operativnega urjenja. Tožnik se je udeležil številnih različnih oblik usposabljanja. Usposabljanja so se periodično izvajala na pet let. Pri vseh ni šlo za posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Usposabljanja so bila tožnikovo redno delo. Izjema od uporabe direktive je utemeljena izključno na posebni naravi nalog (Sindicatul Familia Constanţa in drugi). Bistvena značilnost dejavnosti, za katero je podana izjema, je, da že po svoji naravi onemogoča načrtovanje delovnega časa. Toženka izjeme v tožnikovemu primeru ni dokazala. Posebna dejavnost, da bi šlo za izjemo, vključuje dejavnost, ki se opravlja v okviru vojaških operacij, ko gre za napotitev v tretjo državo v okviru kriznega upravljanja. Lahko se nanaša le na vojaške osebe, ki opravljajo visoke strokovne funkcije ali funkcije, za katere se zahtevajo pooblastila za dostop do visokih stopenj tajnosti, kar pomeni, da jih je mogoče le stežka nadomestiti; navedeno lahko velja le za elitne enote. Da bi bil tožnik takšna vojaška oseba, toženka ni trdila. Direktiva se načeloma uporabi za vojaške osebe, čeprav dejavnost zahteva odziv na nepredvidljive dogodke, saj vnaprejšnja organizacija delovnega časa ni težja. Tožnik je dokazal, da je bilo usposabljanje vnaprej načrtovano in se ni izvajalo v izrednih razmerah. Toženka nemožnosti doseganja cilja usposabljanja ni dokazala, razen s sklicevanjem na nezadostno število vojakov. Tudi če bi šlo za izjeme, to ne pomeni, da zahtevek ni utemeljen. V zvezi s tem se tožnik sklicuje na obrazložitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 445/2023. ZDR-1 definira delovni čas in s tem sledi direktivi. Direktiva ločuje delovni čas in počitek, ne ureja plačila. Določba ZObr, ki pripravljenosti ne šteje v delovni čas, je v nasprotju z direktivo. Ustavno sodišče RS je v zadevi U-I-165/19 sicer zavrglo zahtevo za oceno ustavnosti, hkrati pa zavzelo stališče, da se pripravljenost na določenem kraju šteje v delovni čas. Bistveno je, da mora biti delavec na določenem kraju in na razpolago delodajalcu (Radiotelevizija Slovenije, Stadt Offenbach am Main, Ministrstvo za obrambo, Unitatea Administrativ Teritorială). Upravičen je do plačila kot za delo. Sodišče prve stopnje je zahtevek neutemeljeno (delno) zavrnilo in zmotno odločilo o pravdnih stroških. Tožniku neutemeljeno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca, kar je v nasprotju s pravico do proste izbire odvetnika. Tožnik je izbral odvetnika, ki zastopa v istovrstnih sporih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da v tem delu zahtevku ugodi, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del navedene sodbe in stroškovno odločitev (točki I in III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da že sama narava spornih dejavnosti - varovanje meje in straža ni izvzeta od uporabe direktive. Sledilo je stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 196/2018, v kateri je postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU. Sodišče EU je državam članicam omogočilo izvzem vojaških dejavnosti. Toženka je bila dolžna dokazati, da je dejavnost izvzeta, pri čemer je nebistveno, kakšno delo je opravljal tožnik. Tožnik bi lahko podal nasprotne navedbe (in jih dokazal). Z zmotno porazdelitvijo dokaznega bremena je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Gre za sodbo presenečenja. Glede straže je toženkine navedbe, da sistem rotacij ni primeren, zavrnilo le s sklicevanjem na zadevo VIII Ips 196/2018, ki ni primerljiva. Pisno izjavo A. A. je zmotno dokazno ocenilo. Priča je potrdil toženkine navedbe, da je v interesu državne varnosti in da so objekti bolje varovani, če stražarji ne rotirajo. Sodišče ne sme presojati, koliko delovnih mest ima toženka sistemiziranih oziroma kakšna naj bo formacija. V izpodbijani sodbi je neutemeljeno sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 196/2018, v kateri navedbe glede izjeme niso bile podane. Glede varovanja meje je toženka uveljavljala izjemo po vseh štirih alinejah, kot izhajajo iz sodbe C-742/19. O tem sodišče prve stopnje ni razlogovalo, obrazložitve je pomanjkljiva (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zmotno je interpretiralo pojem izrednega dogodka. Množične migracije so izredni dogodek ves čas, ko se pojavljajo. Toženkine navedbe o izrednem dogodku potrjuje pisna izjava B. B. Varovanje meje je bilo povezano z izrednim dogodkom (množične migracije, koronavirusna bolezen). Razmere so bile v različnih obdobjih drugačne. Varovanje meje je vojaška operacija v pravem pomenu besede (operacija Odboj). Navedeno potrjujeta pisni prispevek in pisna izjava B. B., ki je sodni izvedenec vojaške stroke. Iz pisne izjave C. C. izhaja enako. Dokazne ocene predloženih dokazov v izpodbijani sodbi ni. Sodišče prve stopnje zmotno razlaga, kdaj gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Ne sledi obrazložitvi Sodišča EU. V izključni pristojnosti države je, da izvaja vojaške operacije. Razlaga, da gre za vojaško operacijo le v primeru bitk in bojev, je zmotna. Tožnik drugačni opredelitvi vojaške operacije, ki jo je podala toženka, ni nasprotoval. Gre za priznano dejstvo (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje poenostavljene in zmotne ugotovitve, da je bila vloga vojske na meji podporna, ni utemeljilo. Je v nasprotju z vsebino predloženih dokazov (pisni izjavi B. B. in C. C.). Značilnost vojaške operacije je prav to, da je vnaprej načrtovana in organizirana. Glede varovanja meje je toženka dokazala tudi izjemo, da sistem rotacij ni primeren. Sprememba varovanja meje je bila posledica izrazitega poslabšanja razmer (pisna izjava C. C.). Tudi v tem delu velja, da sodišče ne sme presojati, koliko delovnih mest ima toženka sistemiziranih oziroma kakšna naj bo formacija (VIII Ips 159/2005, Pdp 908/2022). Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnika (delno) neutemeljeno ugodilo; ni upoštevalo predpisanega plačila v 46. členu KPJS in ureditve v področni zakonodaji (97.e člen ZObr). ZObr ne ureja pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. Četudi bi se pripravljenost štela v delovni čas, to ne pomeni enakega plačila; takšno stališče je zavzelo Sodišče EU v sodbi C-742/19. V nasprotju z določbami direktive je tako le ureditev, katero obdobje se šteje v delovni čas, ne pa ureditev plačila za delo oziroma pripravljenost. V posledici zmotne odločitve o utemeljenosti zahtevka je sodišče prve stopnje sprejelo zmotno stroškovno odločitev. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v tem delu zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Stranki v odgovorih na pritožbi prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi z nasprotne strani izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbi.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je izčrpno obrazložilo. Navedeni razlogi o odločilnih dejstvih niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče jim sledi in se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena.

7. Tožniku, razporejenemu na formacijsko dolžnost vojak prometnik v nazivu desetnik v ... brigadi, ... pehotni polk, logistična četa, poveljniško logistični vod, oddelek za transport, je bila pripravljenost odrejena v zvezi z izvajanjem straže, varovanjem meje in usposabljanjem. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti njegovega zahtevka za plačilo razlike v plači med 50 odstotkov urne postavke, kolikor je v Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS; drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS) določen dodatek za čas stalne pripravljenosti, in 100 odstotkov urne postavke pravilno izhajalo iz 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr), ki določa, da se pripravljenost ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Tožnik je podal navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi, da je bil v času, ko mu je bila odrejena pripravljenost, na določenem kraju in na razpolago delodajalcu, zaradi česar se je zavzemal, da se ta čas šteje v delovni čas, kar bi pomenilo neposredno uporabo direktive in upravičenost do plačila v višini 100 odstotkov urne postavke. Toženka je temu nasprotovala in uveljavljala, da gre za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa.

8.Vrhovno sodišče RS je v istovrstni zadevi, v kateri je odločilo s sodbo in sklepom VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022, postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU glede uporabe Direktive 2003/88/ES za vojaške osebe in ureditve, po kateri se pripravljenost ne šteje v delovni čas. Sprejeto sodbo Sodišča EU C-742/19 z dne 15. 7. 2021 je pri odločanju upoštevalo in v bistvenem delu povzelo sodišče prve stopnje. Sodba SEU C-742/19 opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji razlagati, tako da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena od uporabe te direktive; ob upoštevanju člena 2(2) Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (Direktiva 89/391/EGS) je posamezna dejavnost oboroženih sil izključena od uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti, in sicer: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, - kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Izjeme so določene alternativno, pri čemer, kot je razvidno iz povzetega, ni bistveno le, ali je mogoče načrtovati delovni čas, za kar si neutemeljeno prizadeva tožnik v pritožbi, oziroma da gre za izjemo od uporabe direktive le v primeru napotitve v drugo državo ali kriznega stanja oziroma izrednih razmer.

9.Glede na navedene izjeme je Vrhovno sodišče RS v že navedeni sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022 kot v kasnejših odločbah (sodbe VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024, vse z dne 14. 5. 2024, s sklepom VS RS VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024 je bila odločitev razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje) presojalo, ali se za določeno dejavnost uporabljajo določbe Direktive 2003/88/ES. Enako je presojalo sodišče prve stopnje v tem sporu. Pravilno je štelo, da se za usposabljanje določbe direktive ne uporabljajo (je podana izjema), zato je bil tožnik kljub poudarjeni razpoložljivosti upravičen do plačila v višini 50 odstotkov urne postavke skladno z nacionalno zakonodajo. Za stražo in varovanje meje izjema ni podana, kar pomeni, da se pripravljenost šteje v delovni čas. V tem delu je tožnikov zahtevek iz naslova razlike v plači utemeljen in mu je z izpodbijano sodbo pravilno ugodilo.

10.Tožnik je za usposabljanje v prvi pripravljalni vlogi z dne 15. 11. 2022 uporabil izraz "terenske naloge", v drugi pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2024, s katero je odgovarjal na prizadevanje toženke, da bi šlo za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES, pa je navedel, da je opravljal "običajne" oziroma podporne naloge. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe povzelo njegovo izpoved, da se je usposabljanje izvajalo na vadbiščih D. in E., da je na vajah sodeloval kot logistična podpora, na nekaterih je bil udeležen kot vadbenec; sledilo ji je in tako ugotovilo, da je bila njegova vloga na usposabljanjih različna. Kljub temu je pravilno presodilo, da je podana izjema, in sicer po 1. alineji - operativno urjenje (za tiste vaje, na katerih je bil tožnik udeležen kot vadbenec) in 4. alineji - bi se uporaba direktive z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede (za vaje, na katerih je bila tožnikova vloga podporna). Glede na navedeno navedbe v pritožbi, s katerimi utemeljuje izjemo po 2. alineji - ni primeren sistem rotacij zaposlenih (da se ta nanaša le na vojaške osebe, ki opravljajo visoke strokovne funkcije ali funkcije, za katere se zahtevajo pooblastila za dostop do visokih stopenj tajnosti, kar pomeni, da jih je mogoče le stežka nadomestiti; navedeno lahko velja le za elitne enote), za odločitev niso bistvene. Prav tako niso bistvene navedbe o začetnem usposabljanju, saj tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti ni v zvezi s tem presodilo izjeme po 1. alineji.

11.Tožnik pred sodiščem prve stopnje ni podal nobenih navedb (niti jih ne podaja v pritožbi), ki bi se nanašale na posamezno vajo oziroma usposabljanje, oziroma navedb o izvedbi vojaškega tabora za študente, selekcijskega postopka za izbor kandidatov za Šolo za častnike in podobnim, da bi se lahko ugotavljala dejstva, na podlagi katerih bi bila dejanska podlaga spora primerljiva zadevam Pdp 340/2023 (sodba VDSS z dne 14. 9. 2023) ter Pdp 400/2023 (sklep VDSS z dne 7. 12. 2023). Njegove navedbe v pritožbi, da pri vseh vajah (nekonkretizirano) ni šlo za posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede (v pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2024 je tovrstnim navedbam toženke ugovarjal le s sklicevanjem na to, da je bilo usposabljanje njegovo redno delo), so nasprotne pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, temelječi na oceni izvedenih dokazov: pisnih izjav C. C. in F. F. ter Doktrini vojaškega izobraževanja in usposabljanja.

12.Toženka neutemeljeno navaja, da gre pri odločitvi, da se zahtevku v delu, v katerem se nanaša na stražo in varovanje meje, ugodi, za sodbo presenečenja, pri čemer izpostavlja kršitev pravila o dokaznem bremenu. Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala). Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da so dejavnosti izvzete od uporabe direktive, je v zvezi s temi navedbami nosila dokazno breme. Kot že navedeno in poudarja tudi sama toženka v pritožbi, je za presojo, ali je podana izjema, bistvena dejavnost, v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost. V zvezi s tem je pred sodiščem prve stopnje uveljavljala izjeme po več alinejah, kot izhajajo iz sodbe SEU C-742/2019, ki niso enake. Sodišče prve stopnje se je do vseh njenih navedb opredelilo.

13.Sodišče prve stopnje je obrazložilo svojo pravilno presojo, da se varovanje meje ni izvajalo v okviru izrednih dogodkov (izjema po 3. alineji), pri kateri je upoštevalo, da bi šlo za izredne dogodke v smislu izjem, opredeljenih s sodbo SEU C-742/19 v primeru okoliščin, ki bi bile po svoji teži in obsegu izredne, kot so naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih pravilna izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala vsa pravila o delovnem času, določena z direktivo (in pravilno ni sledilo pisnima izjavama C. C. in B. B. o izrednosti varovanja meje). Navedenim okoliščinam, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, bi pojav množičnih migracij (ki ga toženka neutemeljeno primerja z vojno) kvečjemu ustrezal, ko so se te pojavile (ko ni bilo odrejene pripravljenosti), ne pa po dolgem obdobju kontinuiranega trajanja.

14.Sodišče prve stopnje s presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni z ničemer poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sledilo toženkinim navedbam, ki jih ponavlja v pritožbi, da se je varovanje meje spremenilo (v letu 2019), tako da so se vzpostavili taktični operativni centri. Temeljne naloge pripadnikov se niso spremenile, spremenil se je le način izvajanja teh nalog v letu 2020 v okviru operacije Odboj (predložena Direktiva št. 13-11: sodelovanje Slovenske vojske in Policije pri širšem varovanju državne meje); takšna pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje temelji predvsem na vsebini pisne izjave priče C. C.; v izpodbijani sodbi ji je sledilo razen v delu, v katerem opredeli (enako kot B. B.) varovanje meje za bolj učinkovito, če so vojaki v pripravljenosti. V tem delu je pravilno razlogovalo, da je Slovenska vojska svojo nalogo uspešno opravljala do leta 2019, ne da bi odrejala pripravljenost. V zvezi s presojo, ali je varovanje meje v okviru operacije Odboj vojaška operacija v pravem pomenu besede, je pravilno upoštevalo, da so bile naloge vojske popolnoma načrtovane, nadzorovane in usklajene s policijo. Pravnemu standardu vojaška operacija v pravem pomenu besede, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, je podelilo ustrezno vsebino, in sicer takšno, kot izhaja iz sodbe SEU C-742/19. Opredelitev izjem ne more biti odvisna od tega, kako operacijo Odboj razume toženka ali z njene strani predlagane priče. V zvezi s tem toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja vsebino predloženih pisnih izjav prič C. C. in B. B. Ker pri presoji, ali je operacija Odboj oziroma dejavnost varovanja meje vojaška operacija v pravem pomenu besede, ne gre za dejansko vprašanje, si toženka v pritožbi neutemeljeno prizadeva, da bi se njene navedbe štele za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP), če bi jih nasprotna stranka prerekala brez navajanja razlogov.

15.Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da v zvezi z varovanjem meje ni podana izjema po 1. alineji - vojaška operacija v pravem pomenu besede niti katerakoli druga. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da sistem rotacij za to dejavnost ni primeren (izjema po 2. alineji). Do tovrstnih navedb se je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi; povzelo je pisni izjavi C. C. in B. B., da je varovanje meje z odrejanjem pripravljenosti bolj učinkovito, hkrati pa pravilno štelo, upoštevaje da je toženka varovanje meje izvajala pred tem z rotacijami, da so te primerne in da se na ta način meja učinkovito varuje. Pri tem ni presojalo, koliko delovnih mest ima toženka sistemiziranih oziroma kakšna naj bo formacija, kot mu neutemeljeno očita toženka v pritožbi. Sklicuje se na sodno prakso v neprimerljivih primerih (sodba VS RS VIII Ips 159/2005 z dne 31. 1. 2006 in sodba VDSS Pdp 908/2002 z dne 27. 3. 2003 - toženka v pritožbi zmotno Pdp 908/2022, ki se obe nanašata na količnik za določitev osnovne plače po prejšnjem plačnem sistemu).

16.Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz opredelitve straže v ZObr (97.č člen ZObr) in utemeljeno glede na ugotovljena dejstva v tem sporu sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022, da sodi straža v običajno službo pripadnikov Slovenske vojske v mirnem času; straže niso narekovale posebne varnostne potrebe niti ni šlo za izredne okoliščine.

17.Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je namesto primernosti rotacij presojalo, ali so te možne, kar ne drži, in mu očita, da vsebine pisne izjave priče A. A. ni upoštevalo oziroma da jo je zmotno dokazno ocenilo. Na podlagi pravilne ocene predložene pisne izjave je ugotovilo, da se straža izvaja na dva načina; ali z rotacijami ali s pripravljenostjo ter da je bolj ustrezen način večdnevnih rotacij, kar ne pomeni, da rotacije niso primerne. Upoštevalo je še, da se na objektih, kjer je stražo izvajal tožnik, ne odreja več pripravljenost. Glede na navedeno je pravilno zavrnilo toženkino prizadevanje, da bi šlo za izjemo po 2. alineji - sistem rotacij ni primeren, pri čemer se ni sklicevalo le na stališča v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 196/20218 z dne 1. 2. 2022, sprejeti v istovrstnem sporu, kot mu neutemeljeno očita v pritožbi.

18.Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o pravdnih stroških, pri čemer tožniku utemeljeno kot potrebnih za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP) ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca. Stranka ima sicer pravico do zastopanja po odvetniku in pravico do svobodne izbire odvetnika, vendar to ne pomeni, kot je pravilno obrazloženo v izpodbijani sodbi, da je nasprotna stranka v postopku dolžna kriti stroške, ki nastanejo, če si stranka izbere odvetnika izven okrožja sodišča, pri katerem teče postopek. Tožnik si je za zastopanje pred Delovnim sodiščem v Mariboru (tudi sam prebiva v Mariboru) izbral pooblaščenca v Brežicah. Potnih stroškov, ki so pooblaščencu nastali (in s tem povezani stroški odsotnosti iz pisarne), bi bilo mogoče naložiti v plačilo nasprotni stranki le, če bi to utemeljevale posebne okoliščine, povezane z vsebino zadeve, kot na primer zapletenost in obsežnost zadeve, zahteva po specifičnem znanju, ki jih tožnik v dosedanjem postopku ni zatrjeval.

19.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožb, s katerima nista uspeli, tožnik pa sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ki v tem istovrstnem sporu ne šteje za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Zveza:

Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu - člen 2, 2-2 Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa - člen 1, 1-3

Pogodba o Evropski uniji (PEU) - člen 4, 4-2

Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 46, 46/2, 46/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 155, 155/1, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-14 Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 97č, 97e

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.