Jedro

Pogoj za odločanje o pravici do plačila odpravnine v skladu z 833. člena OZ je zatrjevanje dejstev, ki bi, če bi se izkazala za resnična, utemeljila izplačilo odpravnine. Tožnik, ki sicer ni zavezan navesti pravne kvalifikacije zahtevka, mora tako pojasniti, na kakšni podlagi, navedeni v prvem ali četrtem odstavku 833. člena OZ, zahteva odpravnino.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 1.034,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 1.077,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, toženi stranki pa naložilo plačilo 1.662,60 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), pritožuje tožena stranka s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni oziroma, da se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V bistvenem navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem pogodbe o zastopanju. Vztraja pri trditvah, da pogodba v letu 2007 med pravdnima strankama ni bila sklenjena, saj tožnik ponudbe ni sprejel, kar sta potrdili tudi priči U. B in B. K. Sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se sodišče ni opredelilo do izpovedbe priče B. Dodaja, da je bila izpovedba tožnika prirejena za konkretni postopek, saj je nelogično, da bi se takoj po podpisu sporne pogodbe pričela pogajanja za novo pogodbo z boljšimi pogoji. Vztraja pri tem, da bi moralo sodišče večjo težo podeliti izpovedbi direktorja tožene stranke, ker je bila ta prepričljivejša, skladna z izpovedbami ostalih prič in predloženo listinsko dokumentacijo. Dodaja, da sporna pogodba ne more veljati, saj ne izpolnjuje pogoja po drugem odstavku 808. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Graja tudi odločitev sodišča glede pravice do odpravnine, ker je bila tožnikova trditvena podlaga v zvezi s tem preskopa. Povsem neobrazložena je višina zahtevane odpravnine, tožnik pa tudi ni izkazal zakonskih okoliščin, predvidenih v četrtem odstavku 833. člena OZ. Meni, da je sodišče v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišču podrejeno očita tudi napačen izračun odpravnine, saj bi lahko ta tožniku pripadla le za štiri stranke, pridobljene po letu 2007. 3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila med toženo stranko in R. A.V. dne 23. 9. 2003 sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju. Ta je bila 1. 4. 2007 s strani tožene stranke odpovedana, poslovno sodelovanje pa se je med pravdnima strankama kljub temu nadaljevalo. Dne 1. 8. 2007 sta v ta namen sklenili tudi novo pogodbo o trgovskem zastopanju, s katero se je tožnik zavezal za toženca iskati poslovne partnerje, toženec pa mu je za to plačeval dogovorjeno višino provizije.

6. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zgoraj povzetih ugotovitev, ki predstavljajo dejansko stanje v konkretni zadevi in sprejema dokazno oceno. Sodišče prve stopnje si je subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP. Toženka s pritožbenimi navedbami dokazne ocene ne more spremeniti, saj je sodišče pojasnilo, zakaj izpovedbi tožnika in priče R. A. V. ocenjuje kot verodostojni (stran 9 in 10 sodbe) in zakaj izpovedi toženca ne verjame. Ob tem pritožba zmotno meni, da sodišče izpovedb prič B. K. in U. B. ni ocenilo. V tem delu se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na deseto stran sodbe. Povsem logičen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila sklenitev pogodbe v letu 2007 toženi stranki dobro poznana, saj je sicer 1. 11. 2008 ne bi odpovedala, za opravljeno delo pa tudi ne bi plačevala provizije. Pritožbeni očitki o pristranski in tožniku naklonjeni dokazni oceni tako niso upravičeni. Pravilna je tudi odločitev sodišča v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo provizije, saj se vtoževani računi nanašajo na obdobje po prenehanju pogodbenega razmerja (1).

7. Pritožnik pa utemeljeno graja odločitev sodišča glede prisojene odpravnine. Tožba je v tem delu nesklepčna, ker iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Ker je nesklepčnost problem materialnega prava, je višje sodišče o njem razpravljalo v okviru razloga zmotne uporabe materialnega prava, na katerega pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

8. Pogoj za odločanje o pravici do plačila odpravnine v skladu z 833. člena OZ je zatrjevanje dejstev, ki bi, če bi se izkazala za resnična, utemeljila izplačilo odpravnine. Tožnik, ki sicer ni zavezan navesti pravne kvalifikacije zahtevka, mora tako pojasniti, na kakšni podlagi, navedeni v prvem ali četrtem odstavku 833. člena OZ, zahteva odpravnino. Zgolj navedba na tretji strani tožbe (list. št. 3), da tožeča stranka podredno uveljavlja tožbeni zahtevek na podlagi 833. člena OZ kot plačilo odpravnine, saj ima tožena stranka koristi od zastopanja tožeče stranke tudi po prenehanju pogodbe o poslovnem zastopanju, ne zadošča. Tudi če je sodišče prve stopnje štelo, da tožniku odpravnina pripada zaradi pridobitve štirih novih strank (dejanske navedbe v zvezi s tem je tožnik podal pri utemeljevanju zahtevka za plačilo provizije), bi moral tožnik navesti še dejstva, ki kažejo na to, da je toženec od tega tudi po prenehanju pogodbe imel znatne koristi (primerjaj prvi odstavek 833. člena OZ). Če je tožnik pravico do plačila odpravnine želel izkazati na podlagi posebnih okoliščin, bi moral te posebne okoliščine navesti. Tudi glede višine odpravnine bi moral tožnik opisati, koliko je znašala mesečna oziroma povprečna letna odpravnina (tretji odstavek 833. člena OZ) oziroma koliko so znašali stroški in prihodki, ki jih je imel in bi jih imel, če pogodba ne bi prenehala (četrti odstavek 833. člena OZ), česar pa ni storil. Ocena vprašanja, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, mora namreč vsebovati ne le oceno pravne podlage, temveč tudi višino tožbenega zahtevka (2). Za sklepčnost tožbe tako ne sme manjkati nobeno pravotvorno dejstvo (3).

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Posledica spremembe sodbe na drugi stopnji je tudi sprememba pravdnega uspeha. Pritožbeno sodišče mora zato odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, mora v skladu z prvi odstavkom 154. člena toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Kot potrebne za pravdo (prvi odst. 155. člena ZPP) je sodišče na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvt) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter glede na vrednost spornega predmeta toženi stranki priznalo: 433 EUR kot nagrado za postopek na prvi stopnji (tar. št. 3100), nagrado za zastopanje za tri obravnave v enkratnem znesku 409 EUR (tar. št. 3102) (4), 20 EUR za materialne stroške (tar. št. 6002), kar je skupaj 862 EUR, povečano za 20 % DDV pa 1.034 EUR.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z drugim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožnik je s pritožbo uspel v celoti, zato se mu prizna 545 EUR kot nagrado za redno pravno sredstvo (tar. št. 3210), povečano za 20 % DDV (654 EUR) ter sodno takso za pritožbo v višini 423 EUR, kar skupno znaša 1.077 EUR. V primeru zamude tožnik poleg dosojenih pravdnih stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začno teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev (paricijski rok).

(1) Pritožba odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ne izpodbija.

(2) Primerjaj pravno mnenje občih sej Vrhovnega sodišča RS, VSV Rev. 1024/89 z dne 12. 12. 1989. (3)Primerjaj Betetto, N., Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Podjetje in delo, št. 7, str. 1638, GV Založba, 2009

(4) V skladu z odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011 „nagrada za narok“ vključuje nagrado za vse opravljene naroke in ne za vsakega posebej.