Jedro

Tožnik odločb, na podlagi katerih mu je bila v spornem obdobju določena plača, ni izpodbijal. Plače so bile tožniku pravilno obračunane in izplačane v skladu s pravnomočnimi odločbami in veljavno formacijo, zato njegov zahtevek za plačilo razlike v plači ni utemeljen. Zahtevek prav tako ni utemeljen na podlagi plačila za dejansko opravljeno delo. Tak zahtevek je lahko utemeljen, če delavec dejansko opravlja delo nekega drugega delovnega mesta, kot pa je tisto, na katerega je formalno razporejen. Tožnik ni opravljal dela na neki drugi formacijski dolžnosti, temveč na formacijskih dolžnosti, na katero je bil imenovan. Prav tako ni opravljal enakega dela kot ostali sodelavci oziroma priče, ki so bili v skladu s formacijo in ustreznimi odločbami razporejeni v plačilne razrede z višjim količnikom od tožnika.

Tožnik je bil imenovan na formacijsko dolžnost letalsko-tehničnega osebja, zato je na podlagi tega dejstva upravičen do vtoževanega 20 % povišanja osnovne plače. Zato bi tožena stranka tožniku tudi v spornem obdobju na podlagi 59. člena ZSSlov, sklepa Vlade RS z dne 22. 11. 2007, odredbe ministra z dne 22. 1. 2008 ter formacije morala izplačevati 20 % dodatek za posebna znanja in obremenitve pri delu.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I delno spremeni tako, da se datum „1. 5. 2009“ nadomesti z „vključno 31. 4. 2009“ in da se zavrne višji zahtevek tožnika za obračun razlike v plači, to je dodatka v višini 20 % na osnovno plačo za 1. 5. 2009, plačilo pripadajočih davkov in prispevkov od te razlike ter izplačilo neto zneska tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 1. 8. 2008 do 1. 5. 2009 obračuna in izplača razliko v plači ter dodatek v višini 20 % na osnovno plačo, od takega bruto zneska obračuna in plača pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplača neto razliko v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega neto zneska razlik v plači do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za plačilo razliko v plači za obdobje od 1. 3. 2006 do 31. 9. 2007 med količnikom 2,40 in 3,20 ter za obdobje od 1. 10. 2007 do 31. 7. 2008 med količnikom 2,65 in 3,20 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za plačilo razlik v plači zavrnilo, ker tožnik ni uveljavljal varstva zoper odločitev tožene stranke o imenovanju na formacijsko dolžnost zoper odločbe, na podlagi katerih je tožena stranka tožniku izplačevala plačo. Takšno stališče je zmotno, saj tožnik vtožuje razliko v plači, za takšne zahtevke pa predhoden postopek pri delodajalcu ni predviden. Razen tega je tožnik razliko v plači uveljavljal tudi na podlagi dejansko opravljenega dela. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni opravljal povsem enakega dela kot ostali sodelavci oziroma enakega dela kot priče, ki jih je predlagal tožnik. Vse zaslišane priče so izpovedale, da so opravljale enako delo kot tožnik, za opravljeno delo pa so prejele višjo plačo. Tožnik je bil tako evidentno obravnavan drugače, s čemer je tožena stranka kršila načelo enakosti. Pripadniki Slovenske vojske, ki so prejeli odločbe za delovno mesto letalski tehnik - pripravnik, niso dejanski pripravniki v smislu določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) oziroma Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). Glede na stopnjo izobrazbe bi pripravništvo lahko trajalo največ 6 mesecev, pa še to le ob prvi zaposlitvi. V Slovenski vojski tudi ni nikjer formiranih delovnih mest za pripravnike, saj je pogoj za zaposlitev ustrezno nezasedeno delovno mesto. Tožena stranka je opredeljevala delovna mesta letalskega tehnika - pripravnika. Nihče od letalskih tehnikov nikoli ni opravljal dolžnosti pripravnika oziroma pripravniškega izpita. Navedeno pomeni, da postavitev na delovno mesto letalskega tehnika - pripravnika dejansko ne vpliva na kakršnokoli podpisovanje delovnih nalog, kar je prav tako zavajanje sodišča. Glede na to, da tožnik izpodbija odločitev o glavni stvari, predlaga tudi ugoditev stroškovnemu delu zahtevka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi še preostalemu delu tožbenega zahtevka.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe tudi tožena stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje navedb oziroma ugotovitev v zvezi s formacijsko dolžnostjo tožnika, to je dolžnost letalskega tehnika IV - pripravnika pod zaporedno številko ..., v formaciji št. … letalsko tehnične enote. Navedeno je bistveno, glede na že oblikovano sodno prakso glede priznavanja povečanja plače po 59. členu Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007). Pripadnik Slovenske vojske je upravičen do navedenega dodatka le v primeru, da je ta določen tudi s formacijo za konkretno formacijsko dolžnost. Razlog za pomanjkljivost prvostopenjske sodbe je v varovanju tajnih podatkov, glede na to, da so formacije Slovenske vojske označene z oznako „interno“. Neustrezno je postopanje sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki vpogled v formacijo omogočila le pod nadzorom osebja sodišča, s čemer ji ni bila zagotovljena možnost za kvalitetno in učinkovito obrambo njenih interesov, ob hkratnem dejstvu, da je formacijo v sodni spis vložila tožena stranka. S tem je bila toženi stranki onemogočena oziroma vsaj bistveno otežena pravica do učinkovitega uveljavljanja pravic oziroma interesov preko instituta pritožbe, kar predstavlja poseg v ustavno zavarovano pravico do enakega varstva in pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Uspeh tožene stranke je odvisen od tega, ali je v formaciji št. ... za navedeno formacijsko dolžnost tožnika v spornem obdobju opredeljeno povečanje osnovne plače v višini 20 % v skladu z določbo 59. člena ZSSloV. V nadaljevanju pritožba obširno povzema določbe Pravilnika o postopkih in ukrepih varovanja tajnih podatkov v Državnem pravobranilstvu in tudi določbe sklepa o odločitvi pravnega območja DPRS, ki je bil izdan na podlagi tega Pravilnika. Pisni odpravek sodbe, ki ga je prejela tožena stranka je očitno v pomanjkljivi vsebini. Izdaja takšne pomanjkljive sodbe pomeni storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odločilo, da je tožnik upravičen do prisojene razlike v plači tudi še 1. 5. 2009, saj je iz odločbe tožene stranke razvidno, da je bil do povečane osnovne plače v višini 20 % po 59. členu ZSSloV tožnik upravičen že od 1. 5. 2009 dalje. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in predlagal zavrnitev njene pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega.

- K pritožbi tožnika Pritožba sicer uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilno dejstva, od katerih je odvisna odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo razlike v plači v obdobju od 1. 3. 2006 do 31. 7. 2008. Ta dejstva pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil z ukazom z dne 21. 2. 2006 (priloga A1) od 1. 3. 2006 dalje razporejen na formacijsko dolžnost št. ..., letalski tehnik IV - pripravnik, ki se opravlja v nazivu vodnika, v formaciji št. ... v letalsko tehnični enoti; - tožnik je bil z odločbo z dne 4. 5. 2006 (priloga A2) na isti formacijski dolžnosti razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 2,40; - z odločbo tožene stranke z dne 2. 11. 2007 (priloga A3) je bil tožnik od 1. 10. 2007 na isti formacijski dolžnosti razporejen v plačilni razred s količnikom 2,65; - z odločbo dne 31. 7. 2008 (priloga A6) je bil tožnik razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 3,20; - tožnik zoper nobeno od navedenih odločb ni vložil ugovora; - v spornem obdobju (1. 3. 2006 do 31. 7. 2008) so vsi letalski tehniki, ki so delo opravljali v letalsko-tehnični enoti, vsebinsko opravljali enako dela, razlika pa je bila v tem, da je delavec, ki ni imel licence ali pa ni imel licence ustrezne kategorije, delo lahko opravil le pod nadzorom osebe z ustrezno licenco, ki je ustrezno izvedeno opravilo nato tudi potrdila v delovnem nalogu, brez katerega zrakoplova ni bilo dopustno dati v uporabo; - tožnik ni primerljiv s pričama A.A. in B.B., ki sta bila razporejena na formacijski dolžnosti letalskega tehnika II - letalca oziroma letalskega tehnika III (I), oba s količnikom 3,60, saj sta v spornem obdobju imela drugačne licence in pooblastila za vdrževanje zrakoplovov kot pa tožnik in tudi višji čin; - ob enakem obsegu tehničnih opravil sta A.A. in B.B. imela večjo odgovornost, saj sta lahko podpisovala delovne naloge in s tem tudi nadzirala delo tožnika; - tudi C.C. je imel v spornem obdobju višjo licenco od tožnika.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 3. 2006 do 31. 7. 2008 zavrnilo kot neutemeljen po obeh pravnih podlagah, ki jo uveljavlja tožnik. Tožnik razliko v plači namreč zahteva tako z argumentom, da mu je bila plača pravilno določena šele z zadnjo odločbo z dne 31. 7. 2008 in da bi mu morala biti takšna plača določena že od nastopa dela. Druga pravna podlaga, ki jo uveljavlja tožnik je plačilo po dejansko opravljenem delu, češ, da je tožnik opravljal drugo delo, kot pa je bil zanj plačan.

Tožnik z argumentom, da bi že od 1. 3. 2006 dalje moral prejemati plačo s količnikom 3,20, ker mu je bila plača s takšnim količnikom prvič pravilno določena šele z odločbo z dne 31. 7. 2008, ne more uspeti že zaradi tega, ker odločb, na podlagi katerih mu je bila v spornem obdobju določena plača ni izpodbijal po postopku, ki je bil predviden pri toženi stranki. Vse odločbe, s katerimi je bil tožniku v spornem obdobju določen količnik za obračun plače, so imele pravni pouk, o tem da tožnik zoper njih lahko vloži ugovor v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka. Tožnik tega ni storil, zato so te odločbe postale pravnomočne in je tožena stranka v teh odločbah ter v formaciji imela podlago, da tožniku obračuna in izplača plačo ob upoštevanju količnika 2,4, oziroma ob upoštevanju napredovanja 2,65. V formaciji letalsko-tehnične enote št. ... je namreč za dolžnost pod zaporedno številko ... letalskega tehnika IV-pripravnika, na katero je bil tožnik dejansko razporejen, določen količnik v višini 2,4. Tožnik ne upošteva, da je bil z ukazom z dne 31. 7. 2008 razrešen z dolžnosti pod zaporedno številko ... in imenovan na formacijsko dolžnost letalskega tehnika IV-pripravnika pod zaporedno številk ... po formacijski št. ... v letalsko-tehnični enoti. Kljub enakemu nazivu obeh formacij pa gre za dve različni dolžnosti, pri čemer je za formacijsko dolžnost pod zaporedno št. ..., kakor je to razvidno iz same formacije, določena osnovna plača s količnikom 3,2. Tožnik tako povsem neutemeljeno zahteva, da bi tudi za obdobje, ko še ni bil imenovan na formacijsko dolžnost pod zaporedno številko ..., prejemal plačo, kakršna je bila določena za to dolžnost. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, ker tožnik zoper odločbe tožene stranke ni ugovarjal, ne pomeni očitek pomanjkanja procesne predpostavke, kot zmotno meni tožnik. Zahtevek za plačilo razlike v plači ni utemeljen, ker so bile plače tožniku pravilno obračunane in izplačane v skladu s pravnomočnimi odločbami in veljavno formacijo.

Pritožba se tudi povsem zgrešeno sklicuje na to, da tožnik ni bil pripravnik v smislu določb ZDR in ZJU o pripravništvu. Pri nazivu dolžnosti „letalski tehnik IV-pripravnik“ ne gre za opredelitev pripravništva v smislu določbe 120. člena ZDR oziroma 106. člena ZJU, temveč zgolj za naziv delovnega mesta, pri čemer ti nazivi izražajo medsebojno hierarhijo (letalski tehnik IV-pripravnik, letalski tehnik III, letalski tehnik II - letalec, letalski tehnik II - kontrolor letalec in poveljnik - letalec). Nenazadnje je bila tožniku plača s količnikom 3,2, kar je po njegovem pravilni količnik, prav tako določena za formacijsko dolžnost letalskega tehnika IV-pripravnika.

Zahtevku pa tudi ni možno ugoditi ob sklicevanju na plačilo po dejansko opravljenem delu. Tak zahtevek je lahko utemeljen, če delavec dejansko opravlja delo nekega drugega delovnega mesta, kot pa je tisto, na katerega je formalno razporejen. Tožnik ni opravljal dela na neki drugi formacijski dolžnosti, temveč na formacijskih dolžnosti, na katero je bil imenovan. Za odločitev v tem sporu je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni opravljal enakega dela kot ostali sodelavci oziroma priče, ki so v skladu s formacijo in ustreznimi odločbami bili razporejeni v plačilne razrede z višjim količnikom od tožnika. Okoliščina, da se več kot skromni opisi del in nalog v formaciji letalsko-tehnične enote št. ... med seboj bistveno ne razlikujejo, ne pomeni, da je tožnik opravljal delo neke druge formacijske dolžnosti in ne tiste, na katero je bil imenovan. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni opravljal povsem enakega dela kot ostali sodelavci oziroma priče in da so primerljivi delavci, za katere tožnik trdi, da so opravljali enako delo kot on in pri tem imeli bistveno višjo plačo, imeli tudi večjo odgovornost, saj so imeli ustrezne licence in so lahko potrjevali delovne naloge ter s tem nadzirali delo tožnika.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

K pritožbi tožene stranke Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba smiselno uveljavlja z navedbami o onemogočanju uveljavljanja pravic oziroma interesov tožene stranke v zvezi z dostopom do listine (formacije letalsko-tehnične enote št. ...), ki se nahaja v spisu. Zgolj zato, ker je zakoniti zastopnik tožene stranke formacijo, ki jo je v spis vložila prav tako tožena stranka, na sodišču lahko pregledal le pod nadzorom osebja sodišča, ni možno trditi, da bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti, ter da bi bilo toženi stranki z nezakonitim vstopanjem kršena možnost obravnavanja pred sodiščem. Nenazadnje je navedeno formacijo v spis na naroku za glavno obravnavo vložil ravno zakoniti zastopnik tožene stranke. Absurdno je tudi govoriti o kršitvi možnosti do pritožbe. Pooblaščenec je pred vložitvijo tožbe navedeno listino pregledal v prostorih sodišča, o čemer je bil napravljen tudi uradni zaznamek, ter je pritožbo v roku tudi vložil. Izrecno pa pritožba obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja z navedbo, da je ta kršitev podana, zaradi „postopanja prvostopenjskega sodišča v smislu izdaje pomanjkljive sodbe“. Ni sicer povsem jasno, kakšno pomanjkljivost ima pritožba v mislih. Iz zgradbe pritožbe je možno sklepati, da se navedeno nanaša na po mnenju pritožbe neustrezno postopanje v zvezi z vpogledom v formacijo letalsko-tehnične enote, saj so pritožbene navedbe o „nerazumljivi odločitvi prvostopenjskega sodišča, da je pismeni odpravek sodbe, ki ga je prejela tožena stranka, iz navedenih razlogov očitno v pomanjkljivi vsebini“ umeščene takoj za obširnim povzemanjem določb Pravilnika o postopkih in ukrepih varovanja tajnih podatkov na Državnem pravobranilstvu, Zakona o tajnih podatkov ter Uredbe o varovanju tajnih podatkov. Razlogovanje o tem, kako se obravnavajo ti podatki, ne sodi v sodbo. Vse kar je bilo potrebno strankama pojasniti v zvezi s tem, je sodišče prve stopnje zapisalo v sklep z dne 8. 1. 2014, ki je bil strankama vročen skupaj z vabilom za glavno obravnavo, razpisano za 10. 2. 2014. Sicer pa se domnevno nepravilno postopanje sodišča prve stopnje, na katerega se sklicuje pritožba, nanaša na čas po izdaji izpodbijane sodbe. Tudi sicer domnevna vsebinska pomanjkljivost sodbe ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre lahko kvečjemu za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti ali pa za zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V konkretnem primeru nič od navedenega ni podanega.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva od katerih je odvisna utemeljenost tožnikovega zahtevka za plačilo dodatka v višini 20 % za čas od 1. 8. 2008 do 1. 5. 2009. Ta dejstva pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil v spornem obdobju imenovan na formacijsko dolžnost letalskega tehnika IV pripravnika; - tožnik v spornem obdobju ni prejemal 20 % dodatka na podlagi drugega odstavka 59. člena ZSSlov; - tožnik je na isti formacijski dolžnosti 20 % dodatek na podlagi 59. člena ZSSlov prejemal pred začetkom spornega obdobja in sicer nazadnje na podlagi odločbe tožene stranke z dne 27. 2. 2008 (priloga A4); - tožnik je prav tako 20 % dodatek iz 59. člena ZSSlov prejemal po koncu spornega obdobja in sicer na podlagi odločbe tožene stranke z dne 10. 7. 2009 (priloga B1); - s sklepom Vlade RS z dne 22. 11. 2007 je bilo določeno, da se na podlagi drugega odstavka 59. člena ZSSlov pripadnikom Slovenske vojske v enotah in podenotah na formacijskih dolžnosti pilotov, letalsko-tehničnega osebja, kontrole letenja in nadzora zračnega prostora, vojaških potapljačev in pirotehnikov ter specialistov v enoti za specialno delovanje, osnovna plača poviša za 20 %; - v obrazložitvi odločbe tožene stranke z dne 27. 2. 2008 (priloga A4) je navedeno, da je minister za obrambo z odredbo z dne 22. 1. 2008 določil, da se formacije št. ... določene dolžnosti, iz drugega odstavka iste obrazložitve (med njimi je tudi dolžnost letalsko-tehničnega osebja), osnovna plača poveča za 20 %.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da tožniku za sporno obdobje obračuna in izplača razliko v plači v višini 20 % dodatka na osnovno plačo, od bruto zneska obračuna in plača pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplača neto razliko v plači. Pravna podlaga za takšno odločitev je določba prvega odstavka 59. člena ZSSlov in na njeni podlagi izdan sklep Vlade RS z dne 22. 1. 2007. V skladu z drugim odstavkom 59. člena ZSSlov se lahko osnovna plača poviša pri določenih formacijskih dolžnostih, katerih opravljanje zahteva posebna znanja in povečane obremenitve, brez njihove popolnitve pa ni mogoče zagotoviti delovanje enote ali drugih enot, oborožitvenega, bojnega ali drugega vojaškega sistema. O povišanju plače iz drugega odstavka 59. člena ZSSlov odloči Vlada RS na predlog ministra (četrti odstavek 59. člena ZSSlov). Vlada je to storila s sklepom z dne 22. 11. 2007, v katerem je določeno, da se pripadniku Slovenske vojske v enotah in podenotah na formacijskih dolžnostih pilotov, letalskega-tehničnega osebja, kontroli letenja in nadzora zdravstvenega prostora, vojaških potapljačev in pirotehnikov ter specialistov v enoti za specialno delovanje, osnovna plača poviša za 20 %.

Tožnik je bil imenovan na formacijsko dolžnost letalsko-tehničnega osebja, kar je razvidno že iz naslova formacije (letalsko-tehnična enota), zato je že na podlagi tega dejstva upravičen do vtoževanega 20 % povišanja osnovne plače, ki jo je tožnik tudi dejansko prejemal ves čas opravljanja te dolžnosti, razen v spornem obdobju. V spornem obdobju pa tožnik ni bil razporejen na kakšno drugo formacijsko dolžnost, kar bi edino lahko upravičevalo, da v tem obdobju ne bi prejemal navedenega dodatka. Navedeno pomeni, da bi tožena stranka tožniku tudi v spornem obdobju na podlagi 59. člena ZSSlov, sklepa Vlade RS z dne 22. 11. 2007, odredbe ministra z dne 22. 1. 2008 ter formacije morala izplačevati 20 % dodatek.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela nobene pravne podlage, da ob prevedbi v nov plačni sistem tožniku preneha obračunavati in izplačevati 20 % povečanje osnovne plače na podlagi 59. člena ZSSlov. Takšna dejanska ukinitev dodatka bi lahko prišla v upoštev le, če bi prišlo bodisi do spremembe sklepa vlade z dne 22. 11. 2007, ali pa imenovanja tožnika na drugo formacijsko dolžnost, ki ne bi bila zajeta z navedenim sklepom vlade. Nič od navedenega se ni zgodilo. Ob prevedbi v nov plačni sistem so vse okoliščine, od katerih je odvisna pravica do povečanja plače za 20 %, ostale enake kot so bile pred tem, ko je tožnik ta dodatek prejemal in tudi enake, kot so bile po 1. 5. 2009, ko je tožnik dodatek znova pričel prejemati. Pritožba se nekoliko nekorektno sklicuje na sodno prakso, saj ta ne govori o določenosti dodatka v formaciji, temveč o tem, da je dodatek v višini 20 % mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila Vlada RS (sodbi pritožbenega sodišča Pdp 309/2012 z dne 31. 7. 2012 in Pdp 816/2013 z dne 22. 11. 2013). Tožena stranka je z odločbo z dne 27. 2. 2008 (priloga A4) tožniku z veljavnostjo od 1. 12. 2007 dalje osnovno plačo povišala za 20 % ravno ob sklicevanju na sklep Vlade RS z dne 22. 11. 2007 ter odredbo ministra z dne 22. 1. 2008, ki določa 20 % povečanje osnovne plače v formaciji št. ..., v katero je bil razporejen tudi tožnik in sicer za formacijske dolžnosti, ki so naštete v sklepu vlade, med njimi je tudi formacijska dolžnosti letalsko-tehničnega osebja, na takšno dolžnost pa je bil imenovan tožnik.

Tožena stranka pa utemeljeno opozarja na napako sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo, da tožniku dodatek obračuna in izplača za čas do 1. 5. 2009, čeprav je s 1. 5. 2009 tožnik že imel pravico do plače s tem količnikom in sicer na podlagi odločbe tožene stranke z dne 10. 7. 2009 (priloga A7), ki tožniku pravico do plače v skladu s to odločbo v III. točki izreka izrecno priznava od vključno 1. 5. 2009, v II. točki te odločbe pa mu izrecno priznava tudi povišanje plače na podlagi drugega odstavka 59. člena ZSSlov v višini 20 %.

Navedeno pomeni, da je potrebno na podlagi 358. člena ZPP pritožbi delno ugoditi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se v točki I izreka datum „1. 5. 2009“ nadomesti z vključno „31. 4. 2009“ in da se zavrne višji zahtevek tožnika za obračun razlike v plači, to je dodatka v višini 20 % na osnovno plačo za 1. 5. 2009, plačilo pripadajočih davkov in prispevkov od te razlike ter izplačilo neto zneska tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. Takšna sprememba izpodbijane sodbe ne vpliva na odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.