Jedro

Predmet konkretnega postopka je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz razlogov po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožniku je očitala, da je spornega dne po prihodu na delo v prostore tožene stranke, kjer se ob začetku delovnega dneva odrejajo naloge, po odreditvi teh nalog odklonil opravo dela in ob tem izražal nezadovoljstvo v zvezi z uresničevanjem svojih pravic, brez dovoljenja zapustil delovno mesto in odšel do pisarne direktorja tožene stranke, nato pa ponovno odklonil delo in dodal, da pri toženi stranki ne želi več opravljati dela in naj mu ta odpove pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ker je tožnik z odklonitvijo dela naklepno huje kršil svoje delovnopravne obveznosti. Sodišče prve stopnje ni raziskalo vseh odločilnih dejstev. Ni ugotovilo, ali je tožnik dejansko odklonil opravljanje tisti dan odrejenega dela ali le na splošno opravljanje nadur. Zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, prejeta 6. 5. 2016, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 2. 2016, nezakonita in se razveljavi; zahtevek, da je tožena stranka dolžna od 7. 5. 2016 do odločitve sodišča prve stopnje priznati tožniku vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 2. 2016 v bruto znesku 702,15 EUR in ga za to obdobje prijaviti nazaj v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v roku 15 dni in zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 8.860,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da stranki sami nosita svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v izpodbijanem delu sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži stroške postopka. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj tožnik ni odklonil opravljanja dela in ni dejal, da dela ne želi več opravljati in naj mu podajo odpoved. Tožnik tudi ni šel samoiniciativno k direktorju, temveč mu je to dejal A.A., B.B. pa mu je dejal, naj gre domov, zato se je tožnik preoblekel v svoja oblačila. Navedbe o tem, da naj bi tožnikova odklonitev dela povzročila oteženo organizacijo dela in izvajanje delovnega procesa, ne morejo vzdržati glede na pomen tožnikovih delovnih nalog. Sodišče ni upoštevalo, da noben delavec ni želel pričati proti svojemu delodajalcu, zato tožnik za svoje navedbe nima dokazov. V pritožbi navaja, da A.A. ni izpovedal, da je tožnik odklonil delo, temveč le, da za tak denar ne bo opravljal nadur in zimske službe. Tožena stranka pred tem sicer ni imela težav s tožnikom. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj šteje ravnanje tožnika za hujšo kršitev pogodbe o zaposlitvi, ki zahteva izredno odpoved. Sodba je protispisna in se je ne da preizkusiti, ker temelji na izjavah prič, ki si nasprotujejo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba, vendar pa je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pa je vsaj preuranjena.

5. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in ustrezno obrazložilo, izpodbijana sodba pa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, zakaj sodišče prve stopnje šteje ravnanje tožnika za hujšo kršitev pogodbe o zaposlitvi. Pravilnost sprejetega stališča pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da se sodbe ne da preizkusiti, ker naj bi sodišče prve stopnje svoje zaključke oblikovalo na podlagi protispisnih izjav prič. Tožnik se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, česar pa ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb postopka.

6. Predmet konkretnega postopka je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz razlogov po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Skladno z navedeno določbo lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je 25. 4. 2016 po prihodu na delo v prostore tožene stranke, kjer se ob začetku delovnega dneva odrejajo naloge, po odreditvi teh nalog odklonil opravo dela in ob tem izražal nezadovoljstvo v zvezi z uresničevanjem svojih pravic, brez dovoljenja zapustil delovno mesto in odšel do pisarne direktorja tožene stranke, nato pa ponovno odklonil delo in dodal, da pri toženi stranki ne želi več opravljati dela in naj mu ta odpove pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ker je tožnik z odklonitvijo dela naklepno huje kršil svoje delovnopravne obveznosti.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da: - je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 2. 2016 za delovno mesto vrtnar; - je bilo tožniku 25. 4. 2016 odrejeno delo s kosilnico s strani A.A., kateremu je tožnik omenil, da še ni prejel plače, zaradi česar mu je slednji vročil obračun plače in mu pojasnil, da je bilo opravljeno njeno nakazilo; - da je tožnik izjavil, da za takšen denar ne bo delal in želel govoriti z direktorjem, kateremu je nato ob prisotnosti A.A. izrazil nezadovoljstvo v zvezi z neizplačanimi nadurami in znižano stimulacijo; - da je direktor tožniku pojasnil razloge za znižano stimulacijo (kot so jo imeli vsi zaposleni) in poudaril, da mora opraviti odrejeno delo; - da je bilo tožniku delo nato odrejeno tudi s strani B.B., a tožnik z izvajanjem odrejenega dela ni pričel; - da se je tožnik še pred koncem delovnika iz službenih preoblekel v svoja, civilna oblačila, kar je sodišče prve stopnje štelo kot jasen znak, da navedenega dne s košnjo ne bo pričel. 8. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik spornega dne torej izrazil nezadovoljstvo, ker še ni prejel plače, po prejemu plačilnega lista pa je izrazil nezadovoljstvo nad višino plačila. Prejel je namreč znižano stimulacijo, nadur pa ni dobil plačanih, ob tem, da je imel po zadnji veljavni pogodbi o zaposlitvi za določen čas (priloga A5) dogovorjeno osnovno plačo v bruto znesku 702,15 EUR. Odrejenega dela (košnje trave) ni pričel opravljati, temveč je želel takojšen sestanek z direktorjem, ki mu je nato predstavil tudi možnost, da poda odpoved pogodbe o zaposlitvi, če dela pri toženi stranki ne želi več opravljati. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča preveliko težo pripisalo dejstvu odklonitve dela, zaradi česar je premalo raziskalo in upoštevalo okoliščine, v katerih je bila (domnevna) odklonitev dela podana. Kot izhaja iz tožnikove izpovedi, je izplačilo plače tisti mesec zamujalo, nadrejeni A.A. pa ga je tistega dne vprašal, zakaj v petek (sporno dogajanje se je odvijalo na ponedeljek) ni delal nadur. Tožnik mu je pojasnil, da ne bi bile plačane in da dokler bo minus na plačilni listi, ne bo delal nadur. Sodišče prve stopnje bi po oceni pritožbenega sodišča moralo podrobneje raziskati zatrjevane okoliščine dogajanja dne 25. 4. 2016 in ugotoviti, ali je izplačilo plače res zamujalo glede na pogodbeno določen plačilni dan in ob upoštevanju navedenega dela tožnikove izpovedi presoditi, ali je res odklonil opravljanje tisti dan odrejenega dela ali le na splošno opravljanje nadur.

9. Tožnik v pritožbi namreč graja dokazni zaključek, da je odklonil delo, odrejeno tistega dne, kar je sodišče prve stopnje zaključilo predvsem na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke C.C. ter prič B.B. in A.A.. Tožnik trdi, da je (zaradi nizkega plačila za opravljeno delo) zavrnil le opravljanje nadur in zimske službe, ni pa odklonil opravljanja tisti dan odrejenega dela, pri čemer je podobno pojasnil tudi na zagovoru dne 4. 5. 2016 (priloga A8). Tožnik v pritožbi ob tem izpostavlja del izpovedi priče A.A., da je tožnik pripomnil, da "za tak denar ne bo delal nadur in zimske službe", ta priča pa je posebej pojasnila, da je tožnik izražal nezadovoljstvo nad neizplačanimi nadurami in znižano stimulacijo ter v zvezi z delom pri zimski službi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi iz izpovedi C.C. in B.B., ki sta povzeti v izpodbijani sodbi, izhaja, da se je tožnik pritoževal nad plačo in poudarjal, da ne bo opravljal določenega dela, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da je tožnik spornega dne zavrnil le opravljanje nadur in ne tisti dan odrejenega dela.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje pri presoji tožnikovega ravnanja kot poglavitno štelo dejstvo, da se je tožnik še pred koncem delovnika preoblekel v civilna oblačila (pri čemer si priče niso bile enotne, kdaj se je preoblekel), in to štelo kot jasen znak, da navedenega dela s košnjo, ki mu je bila odrejena, ne bo pričel. Po oceni pritožbenega sodišča pa bi moralo pri dokaznem zaključku upoštevati tudi tožnikove trditve, da se je preoblekel zato, ker naj bi mu B.B. dejal, naj gre domov. Do teh trditev se sodišče prve stopnje zaradi napačnega stališča (da je pomembno le, da je bil v svoja oblačila preoblečen pred koncem delovnika), v izpodbijani sodbi ni opredelilo.

11. Sodišče prve stopnje naj zato v ponovljenem postopku dopolni dokazni postopek v smeri, kot je navedlo pritožbeno sodišče, in predvsem ugotovi, ali je tožnik dejansko odklonil opravljanje tisti dan odrejenega dela ali le na splošno opravljanje nadur. Pri tem naj upošteva tudi načelo obrnjenega dokaznega bremena, ki velja v primeru izredne odpovedi, kar pomeni, da mora tožena stranka v sodnem postopku dokazati utemeljenost odpovednega razloga.

12. V primeru, da bo sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je tožnik odklonil delo, odrejeno tisti dan, pa naj ob upoštevanju vseh okoliščin njegovega ravnanja presodi, ali je očitana kršitev res takšna, zaradi katere je bila tožena stranka tožniku upravičena podati izredno odpoved, ali bi lahko za sankcioniranje te kršitve uporabila milejši ukrep. Pojem "hujša kršitev" je namreč pravni standard, zato je treba v vsakem konkretnem primeru presojati okoliščine same kršitve. Kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (ob hudi malomarnosti ali naklepu) mora biti po obsegu, intenzivnosti, pomenu in morebitnih drugih okoliščinah primera takšna, da opravičuje takojšno prenehanje pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Tožnik je bil očitno nezadovoljen zaradi zamujanja izplačila plače (po zadnji veljavni pogodbi o zaposlitvi za določen čas je imel dogovorjeno osnovno plačo v bruto znesku 702,15 EUR), znižane stimulacije ter neizplačanih nadur, zaradi česar je še pred začetkom opravljanja dela želel takojšen sestanek z direktorjem. Vprašanje (primernega in pravičnega) plačila za opravljeno delo je zagotovo občutljiva tematika, ki na delavca v določenih okoliščinah lahko vpliva tako, da ravna impulzivno in nepremišljeno. Sodišče prve stopnje naj zato v ponovljenem postopku pri presoji narave in teže kršitve upošteva vse navedene okoliščine, pa tudi dejstvo, da tožnik sicer ni bil problematičen delavec, na kar utemeljeno opozarja pritožba, smiselno pa to izhaja tudi iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke.

13. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku ob upoštevanju vseh navedb pritožbenega sodišča dopolni dokazni postopek in nato ponovno odloči o tem, ali je bila izpodbijana izredna odpoved zakonita. Razveljavitev stroškovne odločitve pa je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.