Jedro

Čeprav ni dvoma, da so lahko v ravnanju storilca, ki kupi ukradeno listino zato, da bi jo kasneje po vstavitvi svoje fotografije uporabil kot svojo, podani znaki tako kaznivega dejanja prikrivanja po prvem ali drugem odst. 221. čl. KZ, kakor tudi kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odst. 256. čl. KZ, pa se v obravnavanem primeru ni mogoče strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da so v ravnanju obdolženca podani tudi zakoniti znaki kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odst. 221. čl. KZ že s tem, ker je kupil tujo potno listino dobro vedoč, da je legalno do nje mogoče priti samo preko pristojne upravne enote. Ob povedanem je namreč obdolženec ves čas postopka trdil, da mu ni bilo znano, na kakšen način je prodajalec tuje potne listine do nje prišel. Sodišče druge stopnje je v tem delu zato ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika ter obdolžencu za kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odst. 221. čl. KZ izreklo oprostilno sodbo.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - obd. R. D., roj. 11.6.1969 v Ljubljani, po 3. tč. 358. čl. ZKP o p r o s t i obtožbe, da je stvar, za katero je vedel, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem kupil s tem, da je v začetku leta 2001 od do sedaj neugotovljene osebe v Ljubljani kupil za 600 DEM potno listino na ime R. K., štev. BA 349703, v katero je dal vstaviti tudi svojo fotografijo, ki mu jo je prinesel, pri tem pa je vedel, da je potni list pridobljen najmanj s kaznivim dejanjem tatvine, saj se potne listine ne kupujejo prosto na trgu pod drugimi imeni, temveč jih izdaja za to pristojna uradna ustanova; s čimer naj bi storil kaznivo dejanje prikrivanja po čl. 221/I KZ.

Stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. drugega odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.

- Obdolžencu se za kaznivo dejanje ponarejanja listin, opisano pod tč. II. izreka sodbe sodišča prve stopnje izreče po tretjem odst. 256. čl. KZ kazen 2 (dva) meseca zapora.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. R. D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po čl. 221/I KZ in kaznivega dejanja ponarejanja listin po čl. 256/III KZ, mu za vsako kaznivo dejanje določilo po dva meseca zapora ter mu nato izreklo enotno kazen tri mesece zapora, v katero mu je vštelo v priporu prebit čas od 11.1.2001 od 13.50 ure dalje. Odvzelo mu je tudi ponarejeni potni list ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe kazenskega zakonika in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca obeh kaznivih dejanj oprosti, podrejeno pa naj mu izrečeno kazen spremeni v pogojno obsodbo oziroma mu izreče milejšo kazen.

Višja državna tožilka A. Š. iz Višjega državnega tožilstva v Ljubljani je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Prav ima zagovornik obdolženca v svoji pritožbi, da izvedeni dokazni postopek ni potrdil trditve v obtožnem aktu, da je obdolženec vedel, da je bil potni list, ki ga je za 600 DEM kupil od neznanca, predhodno pridobljen s storitvijo kaznivega dejanja. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje takšne dokazne ocene ni mogoče graditi na logičnem sklepanju, po katerem naj bi obdolženec vedel, da je bil potni list ukraden, ker mu je bilo znano, da se potni list legalno lahko pridobi le na ustrezni upravni enoti, česar pa sam ni storil, saj ga je kupil od neznanca za 600 DEM po tem, ko mu je predhodno izročil tudi svojo fotografijo, da jo je ta vstavil v tuj potni list. V svojem zagovoru je obdolženec ves čas trdil, da ni vedel, da bo njegova fotografija vstavljena v ukradeni potni list, saj mu je bilo samo pomembno, da ga dobi, ni pa ga zanimalo, na kakšen način bo prodajalec prišel do njega. Tudi na glavni obravnavi je na vprašanje svojega zagovornika pojasnil, da mu neznanec ni povedal, kje je potni list dobil, jasno pa mu je bilo, da je potni list ponarejen (ker je bila vanj vstavljena njegova fotografija). Z vsebino takšnega zagovora ni v skladu zapis na list. št. 177 ("obdolženi pa še zatrjuje, da je bil potni list ukraden"), saj glede na prej omenjene zapise ni mogoče sklepati, da naj bi bil o tej pomembni okoliščini obdolženec seznanjen že ob nakupu potnega lista. Jasno pa je, da je bila ta okoliščina obdolžencu predočena najmanj ob prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, ko se mu je na podlagi kazenske ovadbe tudi očitalo, da naj bi dne 15.7.2000 on vlomil v osebni avtomobil R. K. in potni list vzel. Trditev v izreku sodbe, po kateri naj bi obdolženec že ob pridobitvi potne listine vedel, da je bila le-ta pridobljena najmanj s kaznivim dejanjem tatvine z izvedenim dokaznim postopkom tako ni potrjena in je zato v tem delu sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika ter glede tega kaznivega dejanja obdolženca v dvomu oprostilo.

Pač pa se sodišče druge stopnje v celoti strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje pojasnilo svojo ugotovitev, da je obdolženec ponarejeni potni list hranil z namenom nadaljnje uporabe. Zmotno meni obdolženčev zagovornik v svoji pritožbi, da glede tega kaznivega dejanja niso izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Glede na opis dejanja v tenorju obtožnega akta, povzetega v izrek sodbe, je moralo sodišče prve stopnje zgolj ugotavljati, ali je obdolženec predrugačeno javno listino hranil z namenom uporabe ali ne. Ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin pomeni namreč zgolj hranjenje takšne listine z namenom uporabe. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila obdolžencu zasežena potna listina nedvomno ponarejena, glede na mesto najdbe te listine (v žepu obdolženca) pa tudi, da je obdolženec listino hranil z namenom nadaljnje uporabe, kar je v svojem zagovoru tudi sam potrdil, je sodišče prve stopnje predmet obtožbe v celoti in popolno rešilo in tedaj ni bilo dolžno ugotavljati, kdaj in kje naj bi obdolženec listino nameraval uporabiti, kot zmotno zaključuje pritožnik. Takšnim pritožbenim navedbam bi bilo mogoče pritrditi le v primeru, če bi obdolženec listino že uporabil v tuji državi, če bi bil takšne očitek v obtožnem aktu nanj tudi naslovljen in če ob tem tudi ne bi bili izpolnjeni pogoji iz čl. 123 KZ. Ker pa nobena od takšnih predpostavk v obravnavanem primeru ni bila podana, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolženca spoznalo za krivega, ker je ponarejeni potni list hranil z namenom uporabe.

Povsem pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo in ovrednotilo vse okoliščine, pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. Sodišče druge stopnje je zato obdolžencu izreklo enako kazen zapora, kot jo je za to kaznivo dejanje določilo že sodišče prve stopnje, pri čemer tudi ni spregledalo, da predstavlja potna listina nedvomno eno najpomembnejših javnih listin v pravni ureditvi vsake države. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem obdolženčevega zagovornika, ki se zavzema za izrek milejše zaporne kazni ali celo pogojne obsodbe in ki tudi zmotno meni, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je kot obteževalno okoliščino upoštevalo dejstvo, da je obdolženec kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi. Ne le, da je bilo sodišče prve stopnje to dolžno storiti, ampak je celo v korist obdolženca prekršilo določbo drugega odst. 52. čl. KZ, saj v razlogih sodbe ni pojasnilo, zakaj pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Kranju (opr. št. K 62/2000), s katero je bilo obdolžencu v okviru dvoletne preizkusne dobe izrečeno deset mesecev zapora, ni preklicalo. Da ob povedanem niso podani pogoji za izrek pogojne obsodbe tudi za obravnavano kaznivo dejanje, pa je v razlogih svoje sodbe ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je zato v preostalih delih pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker je obdolženčev zagovornik s pritožbo delno uspel, je izrek o stroških pritožbenega postopka odpadel.