Jedro

Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi očitala, da naj bi pri opravljanju dela knjigovodje na blagajni huje kršila pogodbene obveznosti s tem, da je preveč plačan znesek, ki ga je določena oseba plačala z namenom plačila računov komunalne storitve, vzela iz blagajne z namero protipravne prilastitve. Njeno ravnanje naj bi imelo znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja (209. člen KZ-1). Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica kršila pogodbene in druge obveznosti v smislu storitve kaznivega dejanja, kot to določa 1. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR. Prav tako ni dokazala, da bi tožnica pri delu v nabavni službi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila delovne obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka tega člena. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - delno spremeni v V. točki izreka tako, da se znesek 22.226,76 EUR zniža na znesek 7.408,92 EUR, višji zahtevek pa se zavrne; - spremeni v VII. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti neupravičeno prejeti denarni znesek 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2011 dalje.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 3. 2011 (I. točka izreka) in pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 5. 2. 2015 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od 17. 3. 2011 do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi obračuna in izplača pripadajoče plače, ki bi jih prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečne plače v plačilo dalje do plačila, po predhodnem odvodu vseh davkov in prispevkov od bruto zneska pripadajočih plač (III. točka izreka), da tožnici vpiše v evidenco delovno dobo za obdobje od 17. 3. 2011 do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (IV. točka izreka) in ji plača denarno nadomestilo 22.226,76 EUR (18 plač), od tega zneska odvede davek, tožnici pa izplača ustrezen neto znesek, po poteku paricijskega roka iz te sodbe pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). V presežku je reparacijski in reintegracijski zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti neupravičeno prejeti denarni znesek 40,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2011 dalje (VII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka, in sicer stroške pooblaščenca v skupnem znesku 2.425,72 EUR in stroške prič v skupnem znesku 33,60 EUR, v 15 dneh od vročitve prvostopne sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (VIII. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo, smiselno zoper njen ugodilni del in odločitev o stroških postopka, iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da so dejanski zaključki sodišča, upoštevajoč 8. člen ZPP, nepravilni ter temeljijo na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Glede očitane kršitve delovnih obveznosti v zvezi z dogodkom z dne 22. 2. 2011 pri opravljanju dela tožnice na blagajni tožena stranka meni, da izpoved oškodovanke A.A. ni v nasprotju z videoposnetkom. Dejstvo, da na videoposnetku ni vidno, kako je A.A. tožnici izročila 38,00 EUR, ne more biti v nasprotju z izpovedjo oškodovanke. Iz posnetka kamere je jasno razvidno, da si je tožnica po odhodu A.A. denar protipravno prilastila in je po odhodu oškodovanke pospravila kovance. Tožnica je, preden je iz blagajne vzela denar, pogledala na levo stran, zatem denar položila predse, in nato v relativno kratkem časovnem obdobju še trikrat pogledala na levo stran, kjer se je nahajala sodelavka. Tožnica je pogledovala le levo in nikamor drugam, kar pa ni povsem običajno ravnanje. Ne drži ocena sodišča, da tožnica od A.A. ni dodatno zahtevala 38,00 EUR in si jih prilastila niti da slike narejene iz posnetkov kamere ne dokazujejo tožnici očitane kršitve. Zaključek sodišča o sprejemljivi razlagi tožnice glede ravnanja, ko je iz blagajne verjetno vzela nek bankovec in ga dala v predalčnik pred sebe, je v neskladju z izpovedjo prič B.B. in C.C.. Njuni izpovedi imata naravo indicev. B.B. je izpovedala, da se je denar štel po drugi uri. Izpovedala je, da se denar ni nikoli zlagal, položnice pa so se zlagale po dobaviteljih. Navedla je, da se na desni strani nahaja denar, na levi strani pa položnice. Tudi C.C. je potrdila, da se denar prešteje šele po zaključku dneva na blagajni. Ko se dela, pa se ga daje na desno stran. Povedala je še, da kupčkov na položnicah nikoli ne postavljajo spredaj in tudi ne delajo kupčkov denarja pred zaključkom, saj je denar vedno v blagajni. Zato je povsem mogoče, da je oškodovanka A.A. kar nekaj časa čakala pred blagajno. Vračilo denarja oškodovanki po mnenju tožene stranke kaže na to, da se je tožnica čutila odgovorno za očitano dejanje. Tožnica je denar sama prinesla in ga vrnila po klicu C.C.. Tožena stranka se ne strinja z oceno sodišča, da je priča A.A. izpovedala negotovo, nezanesljivo in neprepričljivo. Tožnica je svoje gibe obrazložila drugače, njena pojasnila pa so v neskladju z izpovedbama C.C. in B.B.. Glede druge očitane kršitve v zvezi z nepravilnostmi, ki naj bi jih tožnica storila v zvezi z naročilnicami in pri delu v nabavi ter v zvezi s skladiščnim poslovanjem, tožena stranka navaja, da ne drži očitek glede pomanjkljivega vpisa manjka v letu 2010, saj sta skladiščnika po opravljenem pregledu ugotovila napake za nazaj. Tožena stranka je zato utemeljeno tožnici očitala, da je opustila svojo dolžnost glede vpisa manjka v skladiščne kartice in da je vpisovala fiktivne izdaje blaga. Tožena stranka je želela poudariti, da so na zahtevnicah, ki jih je izdala tožnica, bili potrgani vsi izvodi drugopisa. Tožena stranka vztraja, da je tožnica prekoračila svoja pooblastila, kar izhaja iz izpovedi prič D.D. in E.E.. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je manko v skladišču izključno stvar skladiščnikov, ki bi morali dokumentacijo o nabavljenem blagu vedno primerjati s stanjem v skladišču. Tožnica je bila za manko nedvomno odgovorna. F.F. je, zaslišan kot priča, izpovedal, da bi se morala za dodatno dobavljene obleke izdati nova naročilnica. Napačen je po mnenju tožene stranke zaključek sodišča, da se na dano naročilnico lahko sprejme dodatno količino izdelkov. V zvezi z dobavnico, ki se tiče računalnikov, je sodišče povsem enostransko sledilo izpovedi tožnice, F.F. in bivšemu direktorju G.G., neutemeljeno pa je tudi zaključilo, da sta izpovedi H.H. in D.D. nerelevantni. Tožena stranka graja zaključek sodišča, da sistemski postopek nabave ne more predstavljati dokaza, da je tožnica ravnala nepravilno, ker se v praksi ni upošteval, in da tožničina udeležba na posameznih seminarjih z ničemer ne dokazuje, da bi tožnica morala vedeti, da je ravnala nepravilno. Tožena stranka nadalje navaja, da kršitve niso zastarale. Sodišče prve stopnje je neupravičeno razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti neupravičeno zaseženi denarni znesek v višini 40,00 EUR. Tožena stranka se ne strinja z odmero odškodnine v višini 18 mesečnih plač. Prisojena odškodnina je upoštevaje dosedanjo sodno prakso, ki je upoštevala podobne kriterije kot sedaj veljavni ZDR-1, občutno previsoka. Sodišču prve stopnje očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnica je vložila odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da so navedbe tožene stranke neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Očitek bistvenih kršitev ni utemeljen. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti niso nejasni niti med seboj v nasprotju, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti.

7. Izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču se očita, da je na podlagi izvedenih dokazov naredilo napačen zaključek, kar pa, tudi, če bi bilo tako, ne bi imelo za posledico bistvene kršitve, ampak zmotno ugotovljeno dejansko stanje. To, da sodišče ni sledilo izpovedi posameznim pričam in je naredilo drugačen dokazni zaključek na podlagi delno nasprotujočih si dokazov, ne predstavlja kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi tožene stranke opisane kritike dokazne ocene tako ni mogoče šteti za navedeno procesno kršitev.

8. Z enakimi razlogi tožena stranka v pritožbi omenja tudi 8. člen ZPP, vendar prav tako neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju pri dokazni oceni upoštevalo vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP; navedlo je logično prepričljive argumente dokazne vrednosti za vsak posamezen dokaz, jih primerjalo med seboj in upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Kršitve te postopkovne določbe pa tožena stranka ne more utemeljiti z očitanjem vsebinske neprepričljivosti dokazne ocene. Pri tem je treba še poudariti, da mora biti sodišče za vsebinsko odločitev v sporu o vseh dejstvih, na katera opira svojo odločitev, prepričano. Tisti, ki nosi dokazno breme bo uspel, če bo svoje trditve o pravno relevantnih dejstvih tako dokazal, da bo izključen vsak razumen dvom.

9. Po določbi drugega odstavka 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami; v nadaljevanju ZDR) je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi materialno dokazno breme v sodnem postopku na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Predvsem velja pravilo o tako obrnjenem dokaznem bremenu tudi v zvezi z dokazovanjem obstoja utemeljenega razloga za izredno odpoved. V tem primeru torej na toženi stranki, ki mora dokazati, da obstoji zatrjevani odpovedni razlog iz prve in druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Na podlagi prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR pa, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

10. Tožnica naj bi dne 22. 2. 2011 pri opravljanju dela knjigovodje na blagajni huje kršila pogodbene obveznosti, ravnanje pa naj bi imelo znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja (209. člen Kazenskega zakonika, KZ-1, Ur. l. RS št. 55/2008). Tožena stranka ji je očitala, da je preveč plačan znesek A.A., ki ga je plačala z namenom plačila računov za komunalne storitve, vzela iz blagajne z namero protipravne prilastitve.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da iz posnetkov kamere ni razvidno, da bi A.A. na blagajni tožnici dodatno izročila 38,00 EUR. Posnetek kamere s predloženega DVD-ja po izpovedi I.I. tudi sicer ne izpolnjuje kriterijev za verodostojnost, saj ne vsebuje datuma in časa posnetka ter t. i. vodnega žiga, ki ga elektronska naprava naredi kot nek digitalni podpis. Priča je opozorila, da je bil posnetek sestavljen, vmes pa je zaznati preskok (ravno glede spornega gotovinskega vplačila), ki ni bil posnet. V obravnavanem primeru je bistveno, da ni nobenega jasnega in prepričljivega dokaza o tem, da je A.A. tožnici na njeno zahtevo dodatno izročila 38,00 EUR, ki bi jih tožnica vzela oziroma zadržala pri sebi z namenom protipravne prilastitve. Drugačna je sicer izpoved priče A.A., vendar pa si je sodišče po njenem dvakratnem neposrednem ustnem zaslišanju utemeljeno ustvarilo vtis o neverodostojnosti in negotovosti njenega izpovedovanja v zvezi s samim postopkom plačevanja. Priča je namreč v nasprotju z izpovedjo na prvem zaslišanju povedala, da sicer potrebuje očala (za blizu), za branje pa jih redno rabi, kritičnega dne pa jih ni nosila s seboj. Priča je še povedala, da po plačilu položnic ni preštela vrnjenega denarja, čeprav je bilo v poslovalnici na vidnem mestu opozorilo tožene stranke "denar preštejte takoj, kasnejših reklamacij ne upoštevamo". Neprepričljiva je bila tudi izpoved A.A. glede kasnejše prijave dogodka oziroma odhoda na policijo. S tem je sodišče dovolj pojasnilo svoje dvome v verodostojnost njene izpovedi. Pritožbeno sodišče glede na obrazloženo soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da je tožnici na njeno zahtevo A.A. izročila še dodatno 38,00 EUR. Tudi če je tožnica na pult preložila bankovce, kar iz posnetka ni jasno razvidno, in štela drobiž ob zaključku dnevne blagajne, pri tem pa večkrat pogledovala na levo stran v relativno kratkem časovnem obdobju, to ne dokazuje očitane kršitve. Blagajna je bila preverjena, primanjkljaj v dnevni blagajni pa ni bil ugotovljen. Komu sodišče verjame in komu ne, je stvar dokazne ocene, v okviru sprejete dokazne ocene pa se je sodišče opredelilo tudi do izpovedi C.C. in B.B. Njuni izpovedi, iz katerih je razviden običajen način blagajniškega poslovanja, je sicer šteti za posredna dokaza (indica), toda ne takšna, ki bi skupaj z drugimi izvedenimi dokazi logično nujno imeli za posledico potrditev zatrjevanj tožene stranke o očitani kršitvi in ne bi omogočali razumnih pomislekov oziroma izključevali možnosti drugačne dokazne presoje sodišča prve stopnje.

12. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici očitala več kršitev, ki se nanašajo na opravljanje dela na delovnem mestu tajnica v sektorju nabave kot nabavni referent. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 352/2014 z dne 19. 11. 2014 navedlo, da glede teh očitanih kršitev soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati prekoračitve njenih pooblastil. Takšna presoja temelji predvsem na okoliščini, da pri toženi stranki ni bilo ne opisa delovnega mesta nabavni referent in sistemizacije slednjega, delo tožnice, ki je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delo tajnice, pa je bilo v celoti odvisno od navodil neposredno nadrejenega F.F. (vodje nabavne službe), ki je podal izredno odpoved toženi stranki in na delo tožnice ni imel pripomb. Delokrogi v skladišču niso bili urejeni. Skladiščno poslovanje ni potekalo urejeno in pregledno, tako se npr. tožena stranka po opravljeni inventuri v letu 2009 na manko enega računalnika ni takoj odzvala in je tolerirala pomanjkljivosti. Glede na takšne ugotovitve tožnico ni mogoče obremeniti za nepravilnosti, do katerih je prihajalo v organizaciji dela in skladiščnem poslovanju tožene stranke, niti za ugotovljeni primanjkljaj, še posebej zato, ker do tega v neurejenih dejanskih razmerah in delokrogih v skladišču lahko pride iz različnih razlogov. Ker je tožnica delala po navodilih nadrejenega (32. člen ZDR) in pod njegovim nadzorom, ne more biti odgovorna za potek dela pri nabavi v skladišču, ki ga je vodil in nadziral F.F., kar potrjuje tudi priloženi seznam odgovornih oseb (priloga B 20). Pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, so glede na obrazloženo nerelevantne in neutemeljene ter se pritožbeno sodišče z njimi ni posebej ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica kršila pogodbene in druge obveznosti v smislu storitve kaznivega dejanja, kot to določa 1. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR. Prav tako pa ni dokazala, da bi tožnica pri delu v nabavni službi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila delovne obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka tega člena. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

14. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je prisojena odškodnina previsoka. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini povračila sicer pravilno upoštevalo, da je tožnica sedem let delala pri toženi stranki, da ni kršila delovnih obveznosti in ni mogla vplivati na prenehanje delovnega razmerja, da je še vedno brezposelna ter da je utemeljeno pričakovati, da ima tožnica, ki je stara skoraj 38 let, s srednješolsko izobrazbo in zdravstvenimi težavami, majhne možnosti za zaposlitev, vendar je tem okoliščinam dalo preveliko težo. Ni zanemarljivo niti dejstvo, da so bile tožnici v okviru reparacije za čas od nezakonitega prenehanja do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi priznane pravice iz delovnega razmerja za skoraj štiri leta. V času odločanja o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča so že veljale določbe drugega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki takšno podlago za določitev denarne odmene iz tega naslova (po novem denarnega povračila) izrecno navaja. Glede na vse ugotovljene okoliščine in odškodnine, ki se v podobnih primerih prisojajo v sodni praksi, pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerno denarno povračilo v višini 6 plač, upoštevajoč tožničine povprečne plače, izplačane v zadnjih treh mesecih (7.408,92 EUR).

15. Pritožba tožene stranke je utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na povrnitev denarnega zneska 40,00 EUR. Iz izjave C.C. in B.B. (B10 in B 64), na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je tožnica dne 23. 2. 2011 prinesla 40,00 EUR z namenom dati stranki (A.A.), če bo vztrajala pri svojem. Naslednji dan (24. 2. 2011) je tožena stranka (zanjo J.J.) izročila A.A. denarni znesek 38,00 EUR (B 65). Ker je tožnica plačala denarni znesek v korist A.A., ne da bi bila v zmoti in tudi ne prisiljena, se šteje, da je privolila v prikrajšanje. Zato tožbeni zahtevek zoper toženo stranko za povrnitev 40,00 EUR glede na določbi 190. in 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) ni utemeljen.

16. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, delno podani (glede višine prisojenega nadomestila v V. točki izreka in vrnitve denarnega zneska 40,00 EUR v VII. točki izreka), je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter prisojeno denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi znižalo na 6 bruto plač, na znesek 7.408,92 EUR, zahtevek za vrnitev 40,00 EUR pa zavrnilo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

17. Ker v preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke v preostalem delu in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožnica pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (155. člen ZPP).