Jedro

Ni mogoče pritrditi navedbi v pritožbi, da naj bi šlo med pravdnima strankama za neko posebno razmerje glede na to, da je tožeča stranka pooblaščeni serviser proizvajalca spornega tovornega vozila. Ne glede na to je šlo v konkretnem primeru za navadno podjemno pogodbo brez nekih specifičnosti.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje, potem ko je zaradi delne skrčitve tožbenega zahtevka glede dela zakonitih zamudnih obresti postopek ustavilo, odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. z dne 24.02.2003 v celoti v veljavi v 1.točki izreka za plačilo glavnice v višini 880.114,46 SIT in v 3.točki za plačilo 18.600,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.02.2003 dalje do plačila, dalje, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonite zamudne obresti od zneska 880.114,46 SIT od 01.05.2002 dalje do plačila v roku 15 dni, nato pa glede pravdnih stroškov odločilo, da je dolžna plačati tožena stranka tožeči še nadaljnje pravdne stroške v znesku 71.813,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.04.2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni pojasnilo pravne podlage za svojo odločitev o obstoju tožbenega temelja. V predmetnem primeru med pravdnima strankama ni šlo za enostavno podjemno razmerje, torej za razmerje med naročnikom in izvajalcem naročenih storitev, temveč je tožeča stranka nastopala kot pooblaščeni avtomobilski servis in kot zastopnik proizvajalca tovornega vozila, ki mu je bila tožena stranka glede na vsebino kupne pogodbe prisiljena prepustiti opravljanje servisnih storitev na svojem vozilu, če je želela obdržali v veljavi vsa upravičenja, ki ji gredo iz naslova garancije in jamčevanja za napake na prodanem tovornem vozilu. Ker je prišlo do napake pri delovanju vozila zaradi skrite napake, torej zaradi stvarne napake pri delovanju menjalnika, ki jo je zagrešil proizvajalec in ki tako proizvajalcu kot tudi tožeči stranki ni mogla biti neznana, je seveda pravni položaj drugačen kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka bi morala, ker je šlo za skrito napako na menjalniku, ki se je pojavila tudi pri več drugih vozilih, zaradi česar je zanjo vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, če pa tako ni ravnala, je dolžna nositi vse stroške popravila sama. Brez pomena je vprašanje, ali je prišlo do okvare menjalnika tudi iz razloga, ker tožeča stranka ni opravljala predpisanih servisnih del v skladu s pravili stroke. Sodišče prve stopnje med drugim sprejema trditev izvedenca, da je bil v danem primeru možen vzrok okvare menjalnika zaradi skrite okvare na oddušniku, kar pa naj bi se pri rednih servisih ne pregledovalo in zato takšne napake tudi ne bi bilo mogoče opaziti. Če pa je šlo na oddušniku za tako napako, ki tožeči stranki zaradi več podobnih primerov ni mogla ostati neznana, pa bi seveda morala tožeča stranka pregledati tudi oddušnik, v takem primeru pa bi seveda lahko ugotovila prisotnost vode. Napačno pa je sodišče prve stopnje odločilo tudi v stroškovnem delu, saj ni odločilo o postavljenem zahtevku o povračilu separatnih stroškov postopka, ki ga je tožena stranka postavila in utemeljila na naroku za glavno obravnavo dne 01.03.2005, ko je bila glavna obravnava preložena iz razlogov na strani tožeče stranke. Tudi sicer sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela uspeha v pravdi, saj bi moralo upoštevati, da je prvotno postavljeni zahtevek tožeča stranka skrčila za približno 10%, tako pa je uspela le z 90% od prvotno postavljenega zahtevka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okolnosti dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev, na katere bi moralo paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ni mogoče utemeljeno očitati sodbi prve stopnje, da ni navedla pravne podlage za svojo odločitev, saj je iz obrazložitve očitno, da je pravno razmerje med pravdnima strankama opredelila kot pravno razmerje iz podjemne pogodbe. To potrjuje tudi sklicevanje na 619.čl. Obligacijskega zakonika (OZ) ob navedbi, da mora tožena stranka izpolniti svojo obveznost do tožene stranke in sicer ji je dolžna plačati za opravljeno storitev zamenjave menjalnika po vtoževanem računu. Ni mogoče pritrditi niti navedbi v pritožbi, da naj bi šlo med pravdnima strankama za neko posebno razmerje glede na to, da je tožeča stranka pooblaščeni serviser proizvajalca spornega tovornega vozila. Ne glede na to, je šlo v konkretnem primeru za navadno podjemno pogodbo brez nekih specifičnosti. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vprašanje, zakaj je prišlo do poškodbe menjalnika tudi z izvedbo dokaza z izvedencem Z.S., ki je izdelal pisno mnenje, sodišče prve stopnje pa ga je tudi ustno zaslišalo. Ugotovilo je, da opustitve tožeče stranke pri menjavi olja pri vsakem rednem servisu niso bile v vzročni zvezi s poškodbo menjalnika, česar tožena stranka niti ne prereka. Očitek, da naj bi tožeča stranka morala pregledati tudi oddušnik, glede na to, da je šlo za napako, ki naj bi se pojavljala pri več drugih tovornjakih, pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Ugotovilo je, da se oddušnik sam pri servisih ne pregleduje, zaradi česar tožeča stranka te napake ni mogla opaziti. Ob tem, da je tožena stranka naročila pri tožeči stranki opravo rednega servisa, pa take zahteve tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeči stranki ni mogoče postaviti.

Kar se tiče stroškov postopka, je potrebno upoštevati, da je tožeča stranka del zahtevka umaknila takoj potem, ko je tožena stranka vložila ugovor, in da v zvezi s tem niso nastali neki posebni stroški. Neutemeljena je tudi trditev tožene stranke, da bi sodišče moralo upoštevati separatne stroške postopka z naroka za glavno obravnavo dne 01.03.2005. Res je, da sodišče prve stopnje o predlogu tožene stranke na povračilo separatnih stroškov ni posebej odločalo, je pa njegova odločitev razvidna iz same odločitve o stroških postopka v izpodbijani sodbi. Nepravilno je tudi stališče, ki ga je navajala tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 01.03.2005, da bi lahko tožeča stranka predlagala zaslišanje izvedenca že pred narokom. Glede na to, da se tožeča stranka ni odpovedala zaslišanju izvedenca na naroku, potem ko je že prejela njegovo pisno mnenje, po 1.odst. 253.čl. ZPP pa sodišče odloči, ali naj izvedenec izvid in mnenje poda samo ustno na obravnavi ali pa naj ga da tudi pisno pred obravnavo, to pomeni, da je dajanje ustnega mnenja na obravnavi pravilo, dajanje pisnega mnenja pred obravnavo pa pravzaprav izjema, ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke, da je do preložitve naroka z dne 01.03.2005 prišlo zaradi okoliščin na strani tožeče stranke.

Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.