Jedro

V sodni praksi Vrhovnega sodišča je dosledno uveljavljeno stališče, da sodišče druge stopnje (z vidika dopustnosti omejitve pravice do pritožbe) ni pooblaščeno, da v primeru ugotovitve zmotne uporabe materialnega prava prvič samo sprejme svoja (in zato) neizpodbitna stališča (na katera bi nato oprlo svojo odločitev o utemeljenosti zahtevka) glede vprašanja, ki pomeni samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu ni bilo predmet presoje sodišča prve stopnje. Prav za takšen primer gre v obravnavani zadevi, ko sodišče prve stopnje v posledici drugačne materialnopravne presoje zahtevka, ki jo je sprejelo, ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev glede ugovora oderuške pogodbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča druge stopnje.

II.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencema naložilo izročitev za zemljiškoknjižni vpis sposobnih listin, s katerima izrecno in nepogojno dovoljujeta, da se pri njunih solastnih deležih na nepremičninah v zemljiško knjigo vknjiži lastninska pravica v korist tožnika, sicer bo takšne listine nadomestila sodba (I. in II. točka izreka). Zavrnilo je ugovor tožencev zoper sklepa o začasni odredbi III P 314/2024 z dne 5. 6. 2024 in II P 315/2024 z dne 5. 6. 2024 (III. in IV. točka izreka). Odločilo je, da sta toženca dolžna tožniku povrniti stroške postopka v celoti, pri čemer bo njihova višina odmerjena s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (V. točka izreka).

2.Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbi tožencev in ji ugodilo, sodbo je v izpodbijanem delu razveljavilo (I., II. in V. točka izreka) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da posebna pravna narava postopka prodaje kmetijskih zemljišč in sodelovanje upravnih organov ter dokončnost in pravnomočnost teh upravnih odločb izključujejo ugovor oderuške pogodbe po 119. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Zaradi zmotne uporabe (razlage) materialnega prava sodišče prve stopnje ni vsebinsko obravnavalo navedenega ugovora ničnosti oziroma oderuške pogodbe ter posledično v dokaznem postopku ni ugotavljalo dejstev, ki sta jih toženca v zvezi s tem zatrjevala in dokazovala. Pravni institut oderuške pogodbe in odločanje o njem tvori samostojno dejansko in pravno celoto. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da če bi ugovor prvič obravnavalo sámo, bi odločitev o tem vprašanju postala pravnomočna, sprejeta pa bi bila na eni sami stopnji sojenja, zato bi bila s tem bistveno okrnjena pravica strank do pritožbe.

3.Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje. Navaja, da bi sodišče druge stopnje ugotovljene kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko odpravilo sámo oziroma bi lahko glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko sámo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti. Pritožbeno sodišče ni zgolj organ, ki preverja zakonitost prvostopenjske odločitve, temveč ima polno jurisdikcijo, kar pomeni, da lahko sámo ugotavlja dejansko stanje in odpravlja procesne pomanjkljivosti. Meni, da sodišče druge stopnje ni izpolnilo obveznosti obrazložitve razveljavitve. V svoji odločbi mora posebej utemeljiti, zakaj ugotovljenih pomanjkljivosti ni moglo odpraviti sámo. Tožnik se sicer zaveda, da razveljavitev in vrnitev v novo sojenje prideta v poštev predvsem takrat, ko bi sodišče druge stopnje moralo prvič odločati o povsem novem sklopu dejstev in pravnih vprašanj, ki na prvi stopnji sploh niso bila obravnavana, saj bi bila sicer strankam odvzeta pravica do dvostopenjskega sojenja, vendar meni, da bi sodišče druge stopnje lahko že na podlagi stanja spisa ugotovilo, da ugovor glede oderuštva ni bil pravočasno in pravilno podan. Poudarja, da sta toženca kot univerzalna pravna naslednika vstopila v upravni postopek odobritve pravnega posla po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in imela v njem polno možnost, da bi uveljavljala vse svoje ugovore, vključno z očitki o nesorazmerni ceni in domnevni stiski njunega pravnega prednika. Kljub temu, da sta bila seznanjena s postopkom in sta vanj aktivno vstopila, nista izkoristila rednih in izrednih pravnih sredstev, s katerimi bi lahko preprečila pravnomočnost odločb o odobritvi pravnega posla. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da morata nositi posledice svoje neaktivnosti. Stališče sodišča druge stopnje, ki jima omogoča ponovno odpiranje vprašanj, ki bi jih morali reševati v upravnem postopku, je v neposrednem nasprotju z načelom pravne varnosti. Zmotno je presodilo, da naj bi trditvena podlaga tožencev zadostovala za obravnavo ugovora oderuštva. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile navedbe tožencev pavšalne, nedokazane in v očitnem nasprotju z listinskimi dokazi v spisu. Predvsem pa bi sodišče druge stopnje lahko sámo ugotovilo, da toženca nista zmogla z zadostno stopnjo verjetnosti utemeljiti niti enega od pogojev za oderuštvo po 119. členu OZ — niti očitnega nesorazmerja dajatev (nista predložila cenitve ali konkretnih podatkov o tržni vrednosti) niti elementa izkoriščanja s strani tožnika. Sodišče prve stopnje zato ni imelo nobene dejanske podlage, na osnovi katere bi lahko sploh presojalo obstoj ničnosti. V obravnavani zadevi ugovor oderuštva temelji na kompleksnih in spornih dejanskih vprašanjih, ki zahtevajo obsežen in samostojen dokazni postopek. Takšna vprašanja po svoji naravi presegajo okvir ugovora v pravdi za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in bi morala biti predmet samostojne tožbe za ugotovitev ničnosti ali vsaj nasprotne tožbe.

4.Pritožba je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V skladu z drugim odstavkom 357.a člena ZPP se sme sklep o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje izpodbijati le iz razloga, če je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko sámo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP), ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko sámo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP), ali če bi moralo sámo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP). To pomeni, da so pritožbeni razlogi omejeni le na preizkus, ali je ob neizpodbojni predpostavki, da je bila pritožba utemeljena, sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko je uporabilo kasatorična pooblastila iz 354. in 355. člena ZPP.

7.Vrhovno sodišče zato obsežnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na presojo pravilnosti vsebinskega vidika odločitve sodišča druge stopnje (torej pravilnosti razlogov o utemeljenosti pritožbe), ne presoja. V preostalem delu pritožnik zgolj posplošeno in na abstraktni ravni navede, da bi sodišče druge stopnje lahko glede na naravo stvari in okoliščine primera sámo dopolnilo postopek in odpravilo pomanjkljivosti, kar pa ne drži. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je dosledno uveljavljeno stališče, da sodišče druge stopnje (z vidika dopustnosti omejitve pravice do pritožbe) ni pooblaščeno, da v primeru ugotovitve zmotne uporabe materialnega prava prvič samo sprejme svoja (in zato) neizpodbitna stališča (na katera bi nato oprlo svojo odločitev o utemeljenosti zahtevka) glede vprašanja, ki pomeni samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu ni bilo predmet presoje sodišča prve stopnje. Prav za takšen primer gre v obravnavani zadevi, ko sodišče prve stopnje v posledici drugačne materialnopravne presoje zahtevka, ki jo je sprejelo, ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev glede ugovora oderuške pogodbe.

8.Odločitev o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v novo sojenje je z zgoraj povzeto obrazložitvijo sodišča druge stopnje ustrezno in pravilno vsebinsko utemeljena. Pritrditi gre presoji, da če bi se sodišče druge stopnje prvič sámo ukvarjalo z vprašanjem oderuške pogodbe, bi se postavilo v vlogo prvostopenjskega sodišča, kar bi pomenilo kršitev pravice do instančnega (dvostopenjskega) sojenja in pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. S temi razlogi sodišča druge stopnje pa se pritožnik ne sooči, poleg tega niti ne zatrjuje, da bi vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje povzročila hujšo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9.Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča druge stopnje potrdilo (četrti odstavek 357.a člena ZPP).

10.Ker je sodišče druge stopnje z izpodbijanim sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. sklepe Cp 24/2019 z dne 9. 5. 2019, Cp, 44/2019 z dne 14. 11. 2019, Cp 33/2022 z dne 11. 1. 2023, Cp 23/2023 z dne 4. 10. 2023, Cp 11/2025 z dne 2. 4. 2025, Cp 15/2025 z dne 24. 9. 2025.

2Prim. sklepe Cp 7/2021 z dne 21. 4. 2021, Cp 23/2023 z dne 4. 10. 2023 in Cp 2/2024 z dne 7. 3. 2024. Tako tudi Betetto N.: Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik, št. 98, 2020.

3Prim. sklep Cp 25/2024 z dne 6. 11. 2024.