Jedro

Poprava številke TRR, kamor naj tožena stranka nakaže vtoževani znesek vplačil v rezervni sklad, pomeni objektivno spremembo tožbenega predloga po drugem odstavku 184. člena ZPP.

Upravnik ima že na podlagi zakona (šesti odstavek 119. člena SPZ) aktivno procesno legitimacijo tudi za sodno izterjavo plačil v rezervni sklad, če zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo in vodijo ločeno skladno z drugim odstavkom 119. člena SPZ.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da ena odločba Vrhovnega sodišča še ne pomeni spreminjanja sodne prakse. Vrhovno sodišče RS po ZS namreč skrbi za enotno sodno prakso (109. člen ZS). Navedena sodba pa je bila izdana po obravnavi zahteve za varstvo zakonitosti prav zaradi zagotovitve pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja prava skozi sodno prakso, torej z namenom poenotenja sodne prakse, ki dotlej res ni bila tako enotna, kot trdi pritožnica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delne izpolnitve in posledičnega delnega umika tožbe razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 74903/2015 z dne 22. 6. 2015 v delu prvega odstavka izreka za znesek 7,96 EUR in v tem delu postopek ustavilo (točka I izreka). S sklepom pod točko II je dovolilo spremembo tožbe z dne 23. 6. 2017. Po opravljenem vračunanju izpolnitve je v točki III odločilo, da ostane navedeni sklep o izvršbi v veljavi v preostalem delu prvega odstavka izreka in v tretjem odstavku izreka (za glavnico 0,01 EUR, za zakonske zamudne obresti od tega zneska 23. 6. 2015 naprej ter za izvršilne stroške v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka naprej). V točki IV izreka je naložilo toženi stranki v plačilo 352,71 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper celotno odločbo zaradi absolutne bistvene kršitve postopka in kršitve materialnega prava. Predlaga razveljavitev in spremembo odločbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilo vseh stroškov postopka.

3. Po pritožbenem mnenju je sklep o spremembi tožbe napačen in obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP1. Tožeča stranka je zahtevala plačilo vtoževanega zneska njej – na njen transakcijski račun. Tožena stranka je ves čas ugovarjala njeni aktivni legitimaciji. Temu je sodišče pritrdilo. Sklepa o spremembi tožbe zaradi spremenjene aktivne legitimacije se ne da preizkusiti. Ni jasno, kdo je zdaj aktivno legitimiran. Še vedno je kot tožnik zapisana ista oseba. Razlogi so sami s seboj v nasprotju, določbe o ZPP o spremembi tožbe so napačno uporabljene. Sodišče se sklicuje na drugi odstavek 184. člena ZPP o objektivni spremembi tožbe, dejansko je nepravilno dovolilo subjektivno spremembo tožbe, ki je po 187. členu ZPP dopustna le glede spremembe tožene stranke. Ob pravilni ugotovitvi, da tožbeni zahtevek zaradi nepravilne navedbe računa ni utemeljen, bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Napačno je uporabljeno materialno pravo glede upravnikove aktivne legitimacije za izterjavo vplačil v rezervni sklad. Napačna je razlaga šestega odstavka 119. člena SPZ2. Po doslej ustaljeni sodni praksi so sredstva rezervnega sklada sredstva etažnih lastnikov. Imetnik pravic je skupnost vsakokratnih lastnikov, ne pa upravnik. Odločilno je, da so sredstva rezervnega sklada, s katerimi upravnik le upravlja, skupna lastnina etažnih lastnikov. Nobena zakonska določba ne daje pooblastila upravniku, da nastopa v svojem imenu in za tuj račun. Takšna razlaga ni primerna glede na naravo pogodbenega razmerja med etažnimi lastniki in upravnikom. Razlaga določb SPZ, kot jo je sprejelo sodišče, kljub odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 263/2015, na katero se je oprlo, ni pravilna. Ena sodba Vrhovnega sodišča še ne pomeni spremembe sodne prakse, niti ne pomeni spremembe zakonskih določb. Le dejstvo, da upravnik vodi zbrana sredstva na ločenem računu, ni zadosten argument, da terja vplačila v svojem imenu na tuj račun. Sodišče se ni opredelilo do toženčevih navedb, zakaj tožeča stranka ni aktivno legitimirana in do navedb, kako bi moral tožnik pri podajanju predloga za izvršbo pravilno uporabiti e - aplikacijo.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane odločbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi procesnih kršitev relativnega značaja po prvem odstavku 339. člena ZPP. Odločilno je dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je nanj vezano in ga v pritožbenem postopku ne preizkuša več.

7. Pritožba vsebinsko ne izpodbija sklepa o delni ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe. Ob uradnem preizkusu, opravljenem v skladu s 350. členom ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sklep pravilen in ni obremenjen z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami.

8. Tudi sklep o dovolitvi objektivne spremembe tožbe je pravilen in ni obremenjen z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Čeprav sodišče v točki 5 obrazložitve navaja tudi, da je tožena stranka s popravo TRR dejansko spremenila aktivno legitimacijo, je pravilna njegova ugotovitev, da poprava številke TRR, kamor naj tožena stranka nakaže vtoževani znesek vplačil v rezervni sklad3, pomeni objektivno spremembo tožbenega predloga po drugem odstavku 184. člena ZPP. Razlogi o uveljavljanju drugega zahtevka, navedeni v točki 5 sodbe, so dovolj jasni, da omogočajo vsebinski preizkus. V njih tudi ni zatrjevanih nasprotij, češ da govorijo o subjektivni spremembi tožbe. Slednje na strani tožene stranke ni (185. člen ZPP; ves čas je to toženec). Tudi tožnik je ves čas tožnik upravnik. Kot navaja sodišče, je prišlo do spremembe tožbenega predloga glede drugačne zahtevane izpolnitve, torej do spremenjene istovetnosti tožbenega predloga. Sprememba istovetnosti zahtevka predstavlja objektivno spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP), ki jo je sodišče prve stopnje dovolilo ob pravilni uporabi prvega odstavka 185. člena ZPP.

9. Tožeča stranka je kot upravnik poslovne stavbe od toženca kot etažnega lastnika terjala vplačilo zneska v rezervni sklad po neplačanem računu št. 88/15 z datumom valute 16. 6. 2015 s pripadki. Po ugotovitvah, da tožeča stranka v skladu s posebnim zakonskim pooblastilom po SPZ deluje za račun rezervnega sklada obravnavane poslovne stavbe preko posebnega računa, na katerem se vodijo sredstva rezervnega sklada in na katerega po spremembi tožbe zahteva tudi plačilo vtoževanega računa (razlogi v točkah 13 in 14 sodbe), na katere je pritožbeno sodišče vezano in jih v pritožbenem postopku ne preverja več, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo.

10. S pravilnimi in popolnimi razlogi je zavrnilo ugovor tožene stranke o pomanjkanju aktivne legitimacije. Pri tem je pravilno izhajalo iz določb 119. člena SPZ in zdaj že poenotenih stališč sodne prakse, ki jih je povzelo. Upravnik ima že na podlagi zakona (šesti odstavek 119. člena SPZ) aktivno procesno legitimacijo tudi za sodno izterjavo plačil v rezervni sklad, če zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo in vodijo ločeno skladno z drugim odstavkom 119. člena SPZ. Vodenje sredstev na posebnem računu, kar kot nezadosten pogoj izpostavlja pritožba, v povezavi z ostalimi zakonskimi pooblastili (da obračunava stroške, pošilja etažnim lastnikom obračune stroškov, pošilja opomine za plačilo, sprejema plačila ter upravlja in gospodari s sredstvi rezervnega sklada), utemeljuje tudi njegovo aktivno procesno legitimacijo v sodnih postopkih zoper etažne lastnike – neplačnike sredstev v rezervni sklad.

11. Takšno stališče in razlago upravnikovih zakonskih pooblastil je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 263/2015 z dne 4. 4. 2016, na katero se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da ena odločba Vrhovnega sodišča še ne pomeni spreminjanja sodne takse. Vrhovno sodišče RS po ZS4 namreč skrbi za enotno sodno prakso (109. člen ZS). Navedena sodba pa je bila izdana po obravnavi zahteve za varstvo zakonitosti prav zaradi zagotovitve pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja prava skozi sodno prakso5, torej z namenom poenotenja sodne prakse, ki dotlej ni bila res tako enotna, kot trdi pritožnica. Pritožba torej s ponavljanjem ugovorov, ki so bili zavrnjeni že na prvi stopnji, sprejete odločitve ne more z ničemer omajati. Naziranje, da so za izterjavo sredstev rezervnega sklada legitimirani zgolj etažni lastniki, je zmotno in ga je treba zavrniti.

12. Ker sodba sodišča prve stopnje vsebuje zadostne ugovore na bistvene tožnikove ugovore o pomanjkanju aktivne legitimacije, je tudi pritožbena graja v smeri absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 14. oz. 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljena.

13. Pritožba zoper stroške vsebinsko ni obrazložena. Pri uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ne najde kršitev in napak, na katere pazi po uradni dolžnosti.

14. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sprejeta odločitev je pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano odločbo (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP).

15. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, ker je s pritožbo propadla, (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju na drugi stopnji. Zato naj po načelu potrebnosti sama trpi stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami 3 Namesto TRR tožeče stranke na TRR etažnih lastnikov 4 Zakon o sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami 5 Primerjaj točko 8 sodbe VS RS II Ips 263/2015 z dne 4. 4. 2016