Jedro

Po presoji sodišča je v konkretnem primeru treba šteti, da so pogoji za zahtevani status otroka iz 8. odstavka 115. člena ZDoh-2 in s tem za vzdrževanega družinskega člana izpolnjeni z izdano upravno odločbo, s katero je tožnica teti postavljena za skrbnico, v povezavi s sodno odločbo (sklepom) o popolnem odvzemu poslovne sposobnosti teti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada Ljubljana, Izpostave Moste - Polje, št. DT 01-32376 z dne 16. 9. 2008 se odpravi in zadeva vrne davčnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 450 EUR in 20% DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je tožeči stranki z izpodbijano odločbo odmeril dohodnino za leto 2007 v znesku 3 220,37 EUR ter ji naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v znesku 131,19 EUR. Iz razlogov sledi, da tožnici ni bila priznana posebna olajšava za A.A., ki jo je uveljavljala v davčnem postopku, ker niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje olajšave, določeni v 115. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju: ZDoh-2).

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi navaja, da je bila tožničini teti A.A. s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr.št. 524/93 z dne 6. 10. 1993 zgolj odvzeta poslovna sposobnost, medtem ko je bila šele z odločbo Centra za socialno delo št. 3-583-5/93 z dne 4. 8. 1997 tožnica postavljena za njeno skrbnico. Tožničina dolžnost skrbeti za A.A. torej ne izhaja iz sodbe sodišča, ampak iz odločbe upravnega organa. Ker se po zakonskih določbah za vzdrževanega družinskega člana lahko štejejo tudi druge osebe, in torej tudi teta, samo, če zavezanec zanje skrbi na podlagi sodbe sodišča, organ druge stopnje ugotavlja, da v konkretnem primeru ni izpolnjen zakonski pogoj, da bi se A.A. štela za vzdrževanega družinskega člana. Glede na to, da je navedena zakonska določba (osmi odstavek 115. člena ZDoh) izrecna, je po mnenju organa druge stopnje ni mogoče širiti na primere, ko je skrb za drugo osebo določena z upravno odločbo. Ker je pri odločanju vezan na zakon, pa tudi ne more presojati, ali je zakonska ureditev pravična.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. V tožbi, ki jo vlaga iz razlogov kršitve materialnega in procesnega zakona ter posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, poudarja, da je potrebno v konkretnem primeru zakonsko besedilo razumeti širše, kot ga razlaga drugostopni davčni organ v svoji odločbi. Ni namreč sporno, da je bila A.A. odvzeta poslovna sposobnost s sodno odločbo. Odvzeta ji je bila zato, ker je že od rojstva telesno in duševno prizadeta in ni nikakor sposobna skrbeti sama zase. Izpeljavo sodne odločbe v smislu določitve skrbnika pa v skladu z veljavnimi predpisi izpelje Center za socialno delo in ne sodišče. Zato tožnica lahko zanjo skrbi samo na podlagi odločbe Centra za socialno delo in ne na podlagi sodne odločbe. Pri tem pa je A.A. vsekakor vzdrževani družinski član v smislu 115. člena ZDoh-2, saj gre za osebo, za katero tožnica dejansko skrbi in s katero skupaj živi ter je le-ta v celoti odvisna od njene skrbi in pomoči. Tožeča stranka navaja še, da je bila tožnici davčna olajšava za vzdrževanega družinskega člana priznana tako v letu 2006 kot tudi v letu 2008, kar kaže, da tudi tožena stranka nima izdelanih meril, po katerih obravnava zadeve. Vsekakor pa je potrebno v konkretnem primeru ugotoviti, kaj je osnovni namen olajšave ter na tej podlagi na situacijo pogledati iz življenjskega in pravičnega stališča ter na tej podlagi zaključiti, da se tožnici davčna olajšava prizna, tako kot se ji je priznala v letih 2006 in 2008. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih stališčih in predlogih. Tožeča stranka vztraja, da predstavlja odločba CSD le izvedbo sodne odločbe in da gre zato v konkretnem primeru za situacijo iz zadnjega stavka osmega odstavka 115. člena ZDoh-2. Tožena stranka nasprotno meni, da so z navedeno določbo mišljeni (samo) primeri, ko roditeljsko pravico izvaja druga oseba na podlagi sodne odločbe. Določbo ZDoh-2 je treba razlagati ozko, pri razlagi pa je treba upoštevati zlasti, da gre za olajšavo za otroka ter da zakonski pojem „skrb“ pomeni predvsem vzdrževanje oziroma preživljanje. To pa ni dolžnost, ki bi spadala v okvir skrbništva, saj ima oseba pod skrbništvom lastna sredstva za preživljanje. Tožena stranka še pojasni, da je pri priznanju olajšave za leto 2006 prišlo do očitne napake, v letu 2008 pa do napačne odločitve in da pri tem ni šlo za spreminjanje stališč davčnega organa.

Tožba je utemeljena.

Dejansko stanje v zadevi ni sporno. Sporna je uporaba prava, konkretno zadnjega stavka osmega odstavka 115. člena ZDoh-2, po katerem se za otroka in s tem za vzdrževanega družinskega člana zavezanca poleg lastnega otroka, posvojenca, pastorka oziroma otroka zunajzakonskega partnerja ter, pod določenimi pogoji tudi vnuka, šteje tudi druga oseba, če zavezanec zanjo skrbi na podlagi sodbe sodišča. Tudi ko gre za teto, kot je to v konkretnem primeru, je torej mogoče šteti, da gre po določbah ZDoh-2 za otroka in s tem za vzdrževanega družinskega člana, za katerega je mogoče uveljavljati (posebno) olajšavo iz 114. člena ZDoh-2. Pogoj pri tem pa je, da zavezanec zanj skrbi ter da zanj skrbi na podlagi sodbe sodišča. V konkretnem primeru ima tožeča stranka položaj skrbnice teti A.A. kot osebi, ki ji je bila popolnoma odvzeta poslovna sposobnost. Kot skrbnik osebe, ki ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, ima pravice in dolžnosti skrbnika mladoletnika, ki še ni star petnajst let (208. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju: ZZZDR). Le-ta je za mladoletnika dolžan skrbeti enako kot starši (202. člen ZZZDR). Dolžnost staršev pa obsega celostno skrb, vključno z otrokovim preživljanjem oziroma vzdrževanjem (103. člen ZZZDR). Zato po presoji sodišča, ne da bi bil zadevni pojem („skrbi“) v zakonu izrecno drugače opredeljen, ni mogoče šteti, da tožeča stranka v konkretnem primeru za teto ne skrbi v smislu citirane zakonske določbe. Res pa je, da zanjo ne skrbi na podlagi sodbe sodišča, kar bi lahko pomenilo, da v konkretnem primeru ne gre za ustrezno (skrbniško) razmerje, oziroma da je lahko za priznanje položaja otroka relevantna le tista skrb oziroma tisto razmerje, ki ga v posebnih primerih, in to s sodbo, vzpostavi sodišče. Takšnih primerov oziroma takšnih možnosti pa v obstoječi zakonodaji in tudi v tisti, ki je obstajala ob sprejetju zakona, ni najti. Za kakšno sodbo oziroma za kakšno razmerje naj bi šlo, tudi ni pojasnjeno v gradivih Državnega zbora ob sprejemanju zakona, ki je uvedel citirano določbo (ZDoh-1 oziroma ZDoh-2). Postavljeni pogoj je torej nemogoč in kot tak po presoji sodišča, vsaj v dobesednem smislu, neupošteven. Zato so za odločitev lahko relevatne tudi druge odločbe, in sicer takšne, ki med zavezancem in „drugo osebo“ vzpostavljajo razmerje, podobno razmerju med starši in otroki. To pa po presoji sodišča v konkretnem primeru pomeni, da je z ozirom na zgoraj opisane okoliščine šteti, da so pogoji za zahtevani status (otroka iz osmega odstavka 115. člena ZDoh-2 in s tem za vzdrževanega družinskega člana) izpolnjeni z izdano upravno odločbo, s katero je tožnica postavljena za skrbnico, v povezavi s sodno odločbo (sklepom) o popolnem odvzemu poslovne sposobnosti teti A.A. Sodišče je zato, na podlagi 4. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo. Pri tem je vezan na pravno mnenje, ki ga je zavzelo sodišče. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki, skladno s tretjim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.