Jedro

Storilec kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu po 136. členu KZ je tudi tisti, ki se takšnega pretepa naknadno udeleži oziroma ne sodeluje od vsega začetka, seveda pa pred nastopom smrti enega izmed udeležencev.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega B.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo za krive R.M. storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ ter kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 134. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ, B.V.M., U.K. in A.V. pa storitve kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki stori kaznivo dejanje po 2. in 1. odstavku 301. člena v zvezi s členom 25 KZ. R.M. je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen osem mesecev zapora, za drugo kazen štiri leta zapora ter mu za tem po določilih v steku izreklo enotno kazen štiri leta in šest mesecev zapora, v katerem mu je na podlagi določila člena 49 KZ vštelo čas, prebit v priporu. Obsojenemu B.V. je izreklo kazen sedem mesecev zapora, M.U.K. šest mesecev in A.V. kazen osem mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18.10.2001 delno ugodilo pritožbam B.V. in M.U.K. ter zagovornikov R.M., B.V., M.U.K. in A.V. ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je dejanje, ki se očita B.V., M.U.K. in A.V. pravno opredelilo kot kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu po členu 136 KZ, glede vseh obsojencev pa je spremenilo tudi odločbo o kazenski sankciji in sicer je R.M. enotno kazen znižalo na štiri leta in dva meseca zapora, medtem ko je ostalim trem obsojencem po členu 136 KZ izreklo nižje kazni, in sicer B.V. kazen tri mesece zapora, M.U.K. in A.V. pa štiri mesece zapora.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenega B.V., odvetnica V.B. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navedbe v zahtevi se namreč nanašajo izključno na dejansko stanje in zaključke sodišča v zvezi z njim, kar pa seveda ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Kršitve določbe iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP pa tudi ni zagrešilo pritožbeno sodišče, saj se ima to pravico sklicevati na stališča in dejstva, navedena v sodbi sodišča prve stopnje, pri čemer je v obravnavanem primeru višje sodišče dejstva, ki jih je upoštevalo, tudi konkretno navedlo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica v zahtevi zatrjuje, da je pritožbeno sodišče s tem, ko je v izreku navedlo, da je obdolženi B.V., ki je vedel, da hočejo pretepsti O.-je, rekel, naj začnejo, v obrazložitvi pa da je sodeloval pri pretepu s "podpihovanjem", bistveno kršilo določbe kazenskega postopka oziroma, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo (kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku ZKP).

Ta kršitev ni podana. Sodišče druge stopnje se v 3. odstavku na peti strani sodbe glede vloge obsojenega V. sklicuje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pri čemer ponovno poudarja, da je njegov poziv (dajte začnite že) pomembno vplival na nadaljnji potek dogodkov, oziroma da je šlo za direkten poziv k pretepu, katerega posledica je bila smrt ene osebe. Pri pravni opredelitvi njegovega ravnanja (2. odstavek na šesti strani sodbe) pa je to njegovo vlogo opredelilo kot podpihovanje, ki je dokončno sprožilo nadaljnje dogodke.

Beseda pozivati pomeni izražati željo, da kdo kaj stori (pozivati koga na kaj), beseda podpihovanje pa pomeni spodbujanje k dejanju (koga proti čemu oziroma komu).

V konkretni kazenski zadevi na način, kot je sodišče besedi (pozivati oziroma podpihovati) uporabilo, jasno izhaja, da je štelo obsojenčevo aktivnost oziroma vlogo pri tem kaznivem dejanju kot takšno, ki je dokončno sprožila pretep (ki bi ga sicer glede na svoje izkušnje, avtoriteto in situacijo lahko umiril - 1. odstavek na strani 19 sodbe sodišča prve stopnje), oziroma da je njegov poziv glede na že dosežen dogovor o pretepu pomenil podpihovanje tistih, ki so tudi fizično pri pretepu sodelovali.

Obsojenega V. tudi ne razbremeni dejstvo, da je bil dogovor o napadu oziroma fizičnemu obračunu že sprejet pred njegovim pozivom, saj se mu ne očita napeljevanje k storitvi kaznivega dejanja, temveč je njegovo ravnanje sodišče ocenilo, kot je bilo že povedano, kot pozivanje in vzpodbujanje k ravnanju. Storilec tega kaznivega dejanja je namreč tudi tisti, ki se takšnega pretepa naknadno udeleži oziroma ne sodeluje od vsega začetka, seveda pa pred nastopom smrti enega izmed udeležencev.

Dvomi zagovornice v dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič pa pomenijo le uveljavljanje razloga z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Neutemeljene pa so tudi nadaljnje navedbe zagovornice, kjer očita pritožbenemu sodišču kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo zagrešilo s tem, da ni posebej obrazložilo oblike krivde, prav tako pa tudi ni ugotavljalo okoliščin, pomembnih pri izreku kazni, kar bi po mnenju zagovornice glede na spremenjeno kvalifikacijo kaznivega dejanja moralo.

Pritožbeno sodišče je v obravnavani kazenski zadevi spremenilo pravno kvalifikacijo dejanja, za katerega je bil spoznan za krivega tudi obsojeni B.V., vendar pa je v celoti sprejelo s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje tako po subjektivni kot po objektivni plati. Pritrdilo pa je tudi vsem pred sodiščem prve stopnje ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam, novo nižjo kazen pa je obsojenemu V. izreklo le glede na spremenjeno lažjo pravno opredelitev njegovega protipravnega ravnanja. Če bi sodišče ravnalo drugače in bi na seji ugotavljalo drugačne nove dejanske okoliščine, bi seveda kršilo določbe ZKP (načelo neposrednosti, kontradiktornosti), saj bi to lahko storilo le na glavni obravnavi, ki pa v konkretni kazenski zadevi ni bila opravljena.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbah 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena, višina povprečine pa je v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP določena glede na trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojenca.