Jedro

Rok iz petega odstavka 40. člena ZBPP je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Bistveno za odločitev v tej zadevi je torej, ali je tožnik napotnico organu za BPP vrnil pravočasno, to je v roku 8 dni po opravljeni storitvi. Tožnik je nagrado in stroške za opravljanje odvetniške storitve, ki jih je nesporno priglasil 15. 9. 2014, priglasil prepozno, zato ga zadene izrecno predpisana sankcija, po kateri ni več upravičen do plačila opravljenih storitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) kot prepozen zavrgel predlog tožnika kot odvetnika za odmero stroškov z dne 15. 9. 2014. V obrazložitvi navaja, da je bil tožnik z odločbo Bpp 601/2012 z dne 17. 5. 2012 določen za izvajanje BPP prosilcu A.A., in sicer je šlo za redno BPP zaradi pravdnega postopka, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah pod opr. št. P 104/2011 v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pred sodiščem na prvi stopnji in oprostitve plačila stroškov pravdnega postopka na prvi stopnji, razen plačila sodne takse. Tožnik je 15. 9. 2014 organu za BPP vrnil izpolnjeno napotnico s predlogom za izplačilo nagrade za svetovanje in zastopanje v tem pravdnem postopku. Dalje ugotavlja, da je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah 28. 8. 2014 izdalo sklep P 104/2011 o ustavitvi postopka, ki je bil odvetniku (tožniku) vročen 3. 9. 2014. Citira določbo prvega in petega odstavka 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in zaključuje, da glede na to, da je napotnica postala popolna z vročitvijo končne odločbe, to je sklepa o ustavitvi postopka P 104/2011, to je 3. 9. 2014, je s tem dnem začel teči 8 dnevni (prekluzivni) rok za njeno vrnitev. Ker pa je tožnik napotnico vrnil šele 15. 9. 2014, je bil le-ta prekoračen, kar pomeni, da tožnik ni upravičen do plačila storitev BPP.

Tožnik v tožbi navaja, da je napotnico in predlog za odmero stroškov organu za BPP poslal pravočasno, torej v roku 8 dni po opravljeni storitvi, zato je izpodbijani sklep nepravilen in ga je potrebno razveljaviti. Meni, da je napačno stališče in odločitev organa za BPP, da je bila storitev opravljena 3. 9. 2014, ko je tožnik prejel sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah P 104/2011 o ustavitvi postopka. Storitev zastopanja prosilca v pravdnem postopku pred sodiščem na prvi stopnji je končana oziroma opravljena, ko se izteče rok o pravnem sredstvu zoper odločbo sodišča prve stopnje oziroma, ko postane odločba sodišča prve stopnje pravnomočna. Sklep prvostopnega sodišča o ustavitvi postopka pa je postal pravnomočen oziroma se je iztekel rok za pritožbo zoper ta sklep 18. 9. 2014 in s tem dnem je bila opravljena dokončana storitev izvajanja BPP v obliki zastopanja v pravdnem postopku pred sodiščem na prvi stopnji. To pomeni, da je 8 dnevni rok za vračilo napotnice in podajo predloga za odmero stroškov začel teči šele z dnem 18. 9. 2014. Sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze (predlaga tudi zaslišanje strank) in tožbi ugodi ter izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je sodišču poslala upravni spis zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik kot odvetnik – izvajalec BPP upravičen do plačila nagrade in potrebnih izdatkov za nudenje BPP.

V skladu z določbo prvega odstavka 40. člena ZBPP je dolžan izvajalec BPP napotnico po končani opravi storitve pravne pomoči predložiti strokovni službi za BPP, organizirani pri vsakem pristojnem sodišču. Peti odstavek istega člena pa določa, da če izvajalec BPP ne vrne napotnice v roku 8 dni po opravljeni storitvi, ni upravičen do plačila storitev BPP. Rok iz citiranega petega odstavka 40. člena ZBPP je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Bistveno za odločitev v tej zadevi je torej, ali je tožnik napotnico organu za BPP vrnil pravočasno, to je v roku 8 dni po opravljeni storitvi.

Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je odvetnik – tožnik napotnico pristojnemu organu za BPP poslal 15. 9. 2014, kar med strankama ni sporno. Dalje iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik sklep o ustavitvi postopka v pravdni zadevi P 104/2011 z dne 28. 8. 2014, v kateri je bil z odločbo Bpp 601/2012 z dne 17. 5. 2012 določen za izvajanje BPP A.A., prejel 3. 9. 2014, kar prav tako med strankama ni sporno.

Kdaj je storitev opravljena, je odvisno od odobrene BPP oziroma od njenega obsega, ki se, skladno z določbami 37. člena ZBPP, določi z odločbo, s katero se odloči o prošnji za BPP. Obseg odobrene BPP v konkretnem primeru je bil z odločbo Okrožnega sodišča v Celju Bpp 601/2012 z dne 17. 5. 2012 določen izrecno, in sicer za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem na prvi stopnji v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah pod opr. št. P 104/2011. Glede na navedeno za zadnje dejanje tudi po presoji sodišča šteje prejem sklepa sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka z dne 28. 8. 2014. Zato sodišče pritrjuje stališču toženke, da je bila odobrena storitev BPP končana dne 3. 9. 2014, ko je odvetnik (tožnik) nesporno prejel sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah o ustavitvi postopka P 104/2011. To pomeni, da je predpisani 8 dnevni rok za vrnitev napotnice potekel 11. 9. 2014. Tožnik je tako nagrado in stroške za opravljanje odvetniške storitve, ki jih je nesporno priglasil 15. 9. 2014, priglasil prepozno, zato ga zadene izrecno predpisana sankcija, po kateri ni več upravičen do plačila opravljenih storitev.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. O zadevi je odločilo na nejavni seji na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, relevantno za odločitev, med strankama ni sporno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri med drugim v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.