Jedro

Pristojni občinski upravni organ lahko odloči, da obratovalnica preneha, če samostojni obrtnik, od katerega je davčni organ zahteval poroštvo za poravnavo davčnih obveznosti, v roku, ki mu je bil določen, ne predloži poroštvene izjave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za družbeno planiranje in razvoj občine, s katero je ta odločila, da tožniku, ki ima dovoljenje za opravljanje obrtne dejavnosti "trgovina na drobno in okrepčevalnica", izdano od občine, preneha zasebna obratovalnica in se z dnem pravnomočnosti odločbe črta iz registra obratovalnic, vpisana pri Sekretariatu za družbeno planiranje in razvoj občine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ nesporno ugotovil, da tožnik v postavljenem roku do 06. 02. 1993 ni predložil poroštvene izjave za poravnavo zapadlih družbenih obveznosti in obresti v skupnem znesku 1.461.436,00 SIT po sklepu Republiške uprave za javne prihodke z dne 21. 01. 1993, čeprav je bil opozorjen, da bo sicer pristojni občinski upravni organ v skladu 5.točko 97. člena obrtnega zakona izdal odločbo o prenehanju obratovalnice. Tudi do izdaje izpodbijane odločbe ni predložil poroštvene izjave, niti ni poravnal zapadlih obveznosti. Ugotavlja, da je prvostopni upravni organ uporabil diskrecijsko pravico v skladu z zakonom. Zavrnila je tudi pritožbeni ugovor o nesmotrnosti prenehanja obratovalnice, ker da bo na podlagi vložene tožbe prišel do večjih denarnih sredstev kot znaša davčni dolg in dolg poravnal, in sicer z utemeljitvijo, da sta tožba in odvzem obrtnega dovoljenja dva med seboj povsem ločena postopka in nepovezana ter da zaradi tega rešitev enega ne more vplivati na reševanje drugega.

V tožbi tožnik navaja, da zanj ni, niti ni bila nikoli sporna interpretacija določbe 5. točke 97. člena obrtnega zakona, niti niso bile sporne ugotovitve prvostopnega organa in tožene stranke, ki se nanašajo na neplačilo obveznosti, zatrjuje pa bistvene kršitve določb upravnega postopka in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter se sklicuje na pritožbene navedbe glede neupoštevanja načela smotrnosti pri tožnikovih okoliščinah zaradi nezakonitega rubeža osnovnih sredstev in njegove vložene tožbe iz pogodbenega razmerja za plačilo 472.358 DEM, ki znatno presega davčni dolg. Opozarja, da sta tožena stranka in prvostopni organ kršila določbo 2. odstavka 4. člena v povezavi z določbo 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter v povezavi z določbo 97. člena obrtnega zakona, ki pri odločanju daje diskrecijsko pravico. Predpogoj, da upravni organ lahko uporabi diskrecijsko pravico, pa je ugotovitev vseh pravno pomembnih dejstev za odločanje, tudi z zaslišanjem strank - 8. člen ZUP. Šele na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja poda upravni organ razloge za svojo odločitev in zakaj je uporabil diskrecijsko pravico. Vsega tega pa prvostopni upravni organ ni storil in tudi tožena stranka teh pomanjkljivosti ni odpravila, zato je njena odločitev nezakonita. Predlaga sodišču, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni vložila.

Tožba ni utemeljena.

V 5. točki 97. člena obrtnega zakona (Ur. l. RS, št. 35/88 in 24/89) je določeno, da pristojni občinski upravni organ lahko odloči, da obratovalnica preneha, če samostojni obrtnik, od katerega je davčni organ zahteval poroštvo za poravnavo davčnih obveznosti, v roku, ki mu je bil določen, ne predloži poroštvene izjave. Iz določb zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. SFRJ, št. 47/86, prečiščeno besedilo), za katere tožnik zatrjuje, da so bile kršene, ob pravnemu redu Republike Slovenije skladni smiselni uporabi izhaja, da v upravnih stvareh, v katerih je organ po zakonu upravičen odločati po prostem preudarku, mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano (2. odstavek 4. člena ZUP); pri uporabi načela zaslišanja stranke pa je po določbah 8. člena ZUP treba dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo in sicer preden se izda odločba; samo v primerih, za katere to zakon dovoljuje, se lahko izda odločba brez poprejšnjega zaslišanja stranke; glede vsebine obrazložitve odločbe pa iz 2. odstavka 209. člena ZUP med drugim izhaja, da v stvareh, ki niso opredeljene kot enostavne po določbah 1. odstavka tega člena, obsega obrazložitev odločbe: kratko razložitev zahtevkov strank, ugotovljeno dejansko stanje in po potrebi tudi razloge (pravne in dejanske), ki so bili odločilni za presojo dokazov, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v dispozitivu. Smiselno je potrebno uporabiti tudi določbe 3. odstavka 209. člena ZUP, da mora pristojni organ v primeru, če je po zakonu upravičen rešiti stvar po prostem preudarku, v obrazložitvi odločbe poleg podatkov iz 2. odstavka tega člena navesti ta predpis (zakonsko določbo) in razloge za svojo odločitev. Po določbi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih pa v primeru, če v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, sodišče odpravi izpodbijani upravni akt samo tedaj, če bi to lahko vplivalo na rešitev zadeve.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita, ker so bila v upravnem postopku ugotovljena vsa za odločitev pomembna dejstva in ni bilo takih kršitev pravil postopka, ki bi vplivale na odločitev o stvari. Tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer izrecno ne navaja, da je bil tožnik zaslišan kot stranka, temveč navaja le, da ni v zakonitem roku 15 dni predložil zahtevane poroštvene izjave, niti ni poravnal svojih obveznosti do izdaje izpodbijane odločbe (prve stopnje) dne 28.07.1993, iz podatkov upravnega spisa pa je očitno, da ta ugotovitev temelji na zapisniku prvostopnega organa o zaslišanju stranke (tožnika) z dne 28.07.1993 ob 12.00 uri. Iz tega zapisnika je namreč razvidno, da je bil tožnik ponovno seznanjen s predlogom Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave ... za odvzem obrtnega dovoljenja ter da je izjavil, da poroka za plačilo družbenih obveznosti ni mogel dobiti do 06.02.1993, obveznosti pa ni mogel poravnati v celoti zaradi zmanjšanja obsega dela in zaslužka. Torej ne drži tožbeni ugovor, da tožnik ni bil zaslišan kot stranka. V upravnem postopku namreč načelo zaslišanja stranke nalaga organu predvsem dolžnost, da da stranki možnost pred izdajo odločbe seznaniti se z rezultatom ugotovitvenega postopka in izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, ter s tem možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. To možnost je tožnik imel. Pri odločbi, izdani po prostem preudarku se načelo zakonitosti odrazi v tem, da jo organ lahko izda le, če ima po materialnem predpisu pooblastilo za tako odločanje ter v tem, da izda odločbo v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano in da jo izda po pravilih upravnega postopka, kar pomeni, da mora organ ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki so šele podlaga za odločanje po prostem preudarku. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da ni upoštevala načela smotrnosti, saj iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi tožnik zatrjeval, da je prosil za odlog plačila in da mu je bil odlog dovoljen. Tožena stranka je zato ravnala pravilno tudi pri zavrnitvi pritožbenega ugovora o nesmotrnosti odločite o prenehanju obratovalnice zaradi vložitve tožbe v civilni zadevi iz pogodbenega razmerja z drugimi, saj taka tožba še ne predstavlja zagotovila, da bo tožnik prišel do potrebnih denarnih sredstev in da bo poravnal davčni dolg.

Na podlagi navedenega tožnik ni mogel uspeti v tem upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).