Jedro

Človekovo pravico iz 10. člena EKČP je mogoče varovati s tožbo v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena URS oziroma po 4. členu ZUS-1.

Z 10. členom EKČP je varovano tudi zbiranje informacij s strani novinarjev kot bistven pripravljalni korak v novinarstvu ter neločljiv in zaščiten del svobode tiska. Ovire, postavljene s strani nosilcev oblasti z namenom oviranja dostopa do informacij, ki je v javnem interesu, so dopustne le pod pogoji iz drugega odstavka 10. člena EKČP, torej, če je omejitev določena z zakonom in zasleduje legitimen cilj ter je nujna v demokratični družbi.

Glede na vsebino zahtevka (dostop do objektov in oseb, na podlagi česar bi sama neposredno zbrala oziroma preverila informacije) imata pritožnika prav, ko uveljavljata, da je ta vsebina bistveno drugačna od zahteve, da jima informacije posredujejo sami nosilci oblasti (v konkretnem primeru tožena stranka) kot njihovo lastno stališče. Za uresničitev te pravice v obravnavani zadevi pritožnika tudi ne potrebujeta posamičnega akta, ki bi to posebej odobril, temveč (zgolj) to, da ju pri uresničevanju te pravice ne bi nedopustno ovirala oziroma omejevala tožena stranka.

Načeloma je mogoče zoper nosilce oblasti doseči učinkovito sodno varstvo tudi pred sodiščem splošne pristojnosti, vendar pa mora za to, da tako tožbo odstopi drugemu pristojnemu sodišču, sodišče v upravnem sporu najprej ugotoviti, da je to drugo sodno varstvo učinkovito.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi. Sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, 2007/2024-6 z dne 24. 2. 2025 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je z izpodbijanim sklepom 2007/2024-6 (pravilno bi bilo I U 2007/2024-6) z dne 24. 2. 2025 zavrglo vloženo tožbo (I. točka izreka) in predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2.V razlogih sklepa je navedlo, da vložena tožba ni dovoljena, ker po presoji sodišča tožnika ne izpolnjujeta procesne predpostavke za sprožitev upravnega spora, določene v 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. V obravnavanem primeru je bila po stališču sodišča prve stopnje zoper prvostopenjsko odločbo mogoča pritožba, ki je tožnika nista vložila. V zadevi je namreč drugi tožnik kot novinar zaprosil toženo stranko za vstop v objekte RC Obrežje, pogovor s tam obravnavanimi osebami, ki bi se s tem strinjale, ter fotografiranje zunanjosti in notranjosti objektov in obravnavanih oseb. Po stališču sodišča prve stopnje je bilo to prošnjo treba obravnavati kot novinarsko vprašanje v smislu določbe 45. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed), saj je bila vložena zaradi oprave novinarskega poklica, zaradi novinarskega prispevka za tednik ... in zaradi nadzorne vloge medijev. Po presoji sodišča se je z vložitvijo te prošnje začel postopek po 45. členu ZMed, ki se je končal z njeno zavrnitvijo s strani toženke. V obravnavani zadevi bi tožnika nadalje lahko vložila pritožbo zoper to zavrnilno odločbo na podlagi devetega odstavka 45. člena ZMed, o kateri odloča organ, pristojen za odločanje o pritožbi po določbah zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. Ker pa tožnika pritožbe nista vložila, čeprav sta imela na navedeni pravni podlagi do tega pravico, je sodišče njuno tožbo zavrglo kot nedovoljeno. Ker je procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe o upravnem sporu vložitev tožbe, ki mora biti pravočasna, popolna, razumljiva ter izpolnjevati druge z zakonom določene pogoje, da lahko uspešno prestane predhodni preizkus, tudi ni dovoljena izdaja začasne odredbe v obravnavani zadevi. Zato je sodišče prve stopnje zavrglo kot nedovoljen tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

3.Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) sta zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi (I. in II. točko izreka) ter samo odloči o tožbi oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevata povrnitev stroškov postopka.

4.Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala, naj Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno v celoti zavrne, saj je napadena odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

K I. točki izreka

5.Pritožba je utemeljena.

6.V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. člen ZUS-1).

7.Za uspeh take tožbe, ki izpolnjuje procesne predpostavke, mora biti dokazano, da je izpodbijani posamični akt oziroma očitano dejanje javne oblasti tožnika nezakonito oviralo ali omejevalo v izvrševanju njegove človekove pravice ali temeljne svoboščine oziroma da je to izvrševanje pravice v celoti preprečevalo. Dokazano mora torej biti, da je bil določen posamični akt izdan oziroma dejanje storjeno, da je bilo to nezakonito in da je povzročilo zatrjevano kršitev človekove pravice oziroma temeljne svoboščine tožnika.

8.Da je tako tožbo mogoče obravnavati, pa morajo biti izpolnjene vse splošne zakonske procesne predpostavke (36. člen ZUS-1), kar pomeni, da mora biti tožba pravočasna, dovoljena, vložena po upravičeni osebi itd. Poleg splošnih procesnih predpostavk je pri presoji dovoljenosti take tožbe treba upoštevati tudi posebne procesne predpostavke (36. člen v povezavi s 4. členom ZUS-1). Ker je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno, je za dovoljenost tožbe treba tudi presoditi, ali ima glede na okoliščine in značilnosti v tožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic tožnik na voljo drugo učinkovito sodno varstvo, ki mora po svoji naravi ustrezati pravici, ki se varuje. Če navedene procesne predpostavke niso izpolnjene, je tožbo treba zavreči.

Bistvene navedbe strank

9.Pritožnika menita, da je pravna razlaga 45. člena ZMed v izpodbijanem sklepu napačna in da v konkretnem primeru kot novinar (oziroma medij) nimata na voljo pravnega sredstva na tej podlagi. ZMed splošno ureja dostop do informacij za medije v 45. členu, kot informacija za medije pa šteje le informacije, ki jih organ na lastno pobudo posreduje medijem, in informacije organa, ki jih posreduje mediju kot odgovor na vprašanje in so vezane na delovno področje organa. Ta zakonska določba ne ureja epistemološko povsem drugačnega položaja, v katerem novinar od oblastnega organa ne zahteva informacije, ki je predmet vednosti organa, ampak to, da mu organ omogoči, da izvede novinarsko raziskavo z lastnim novinarskim opazovanjem in da tako sam pride do vedenja o določeni temi, o kateri je medijsko poročanje je v javnem interesu. V dani zadevi je bistveno, da pritožnik kot novinar ni zahteval nobenih informacij, ki jih ima Policija, ampak je želel dostop do prostorov za obravnavo migrantov na Obrežju, ki so v oblasti Policije, da bi si tam sam oblikoval vedenje o predmetu medijske objave z neposrednim zaznavanjem in neposrednim pogovarjanjem z obravnavanimi migranti. Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu napačno opredelilo dejansko stanje, ko je obračanje novinarja na Policijo štelo za novinarsko vprašanje po 45. členu ZMed. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno opredelilo odziv Policije kot zavrnitev odgovora na novinarsko vprašanje. ZMed po mnenju pritožnikov tudi ni zakon, ki bi celostno urejal vse vidike novinarske svobode izražanja, zlasti ne ureja pravice do izvedbe novinarske raziskave v objektih ali prostorih, ki niso dostopni javnosti, ampak so v oblasti organa.

10.Tega v obravnavani zadevi po mnenju pritožnikov tudi ne ureja Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ). Pritožnik kot novinar v obravnavani zadevi namreč ni vložil zahteve po pridobitvi dokumenta ali kakršnekoli informacije iz podatkovnih baz Policije.

11.Ob navedenem pritožnika poudarjata, da si prizadevata za določeno pozitivno oblastveno ravnanje organa, ki je potrebno, da lahko izvršujeta svoje pravice v javnem interesu kot novinar oziroma kot medij. Zato nasprotujeta stališču sodišča, da bi bilo mogoče navedeno varovati tudi kot varstvo njunih osebnostnih pravic po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) v pravdi pred sodiščem splošne pristojnosti. Upravni spor po 4. členu ZUS-1 sta sprožila zato, ker uveljavljata pravico do medijske svobode in novinarjevo pravico do svobode izražanja, kar je v javnem interesu in s tem odstopa od varstva osebnostnih pravic. Poudarjata, da ima skladno s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) država pozitivne obveznosti pri zagotavljanju svobode izražanja, zlasti zagotoviti učinkovito uresničevanje možnosti do izvedbe novinarske raziskave, s tem pa tudi ustrezno varstvo navedene pravice. Glede na navedeno pritožnika menita, da v dani zadevi nimata na voljo drugega učinkovitega pravnega varstva svobode izražanja kot subsidiarni upravni spor.

12.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo po vsebini pritrjuje stališčem sodišča prve stopnje. Poudarja, da prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da informacija v smislu 45. člena ZMed ni omejena na točno določeno vrsto informacij, ampak gre za nedoločen pravni pojem, ki ga je treba razlagati v vsakem konkretnem primeru posebej in je opredeljen z vprašanjem, ki ga novinar zastavi. Pritožnik je Policiji zastavil vprašanje v smislu, ali bi lahko opravil samostojno novinarsko raziskavo (vstopil v objekte RC Obmrežje, se pogovoril s tam obravnavanimi osebami, fotografiral zunanjost in notranjost objektov in obravnavanih oseb), vendar mu je Policija pridobivanje tovrstnih informacij pisno po elektronski pošti utemeljeno zavrnila. Toženka tudi poudarja, da sta imela pritožnika možnost vložitve pritožbe zoper prejeti odgovor Policije, ki šteje kot zavrnilna odločba, v kateri je bilo pojasnjeno, da je dostop do prostorov na Obrežju omogočen le pooblaščenim nadzornim institucijam, dostop nepooblaščenim osebam pa ni mogoč, saj se v teh prostorih izvajajo policijski postopki in obdelujejo varovani podatki. Vendar tega pravnega sredstva nista izkoristila, zato je sodišče njuno tožbo utemeljeno zavrglo. Prav tako toženka poudarja, da če sodišče prve stopnje ne bi odločilo tako, kot je, bi pritožnika dejansko svoje pravice lahko zavarovala tudi v pravdnem postopku, saj OZ nikjer na nobenem mestu ne določa, da zahtevkov glede varstva osebnostnih pravic na podlagi 134. člena OZ ne bi bilo mogoče uveljavljati tudi nasproti državi oziroma njenim oblastnim organom. Posledično subsidiarni upravni spor v obravnavani zadevi tudi iz tega vidika ne bi bil dovoljen.

Procesno dejansko stanje v zadevi

13.Iz procesnega dejanskega stanja v zadevi izhaja, da sta pritožnika želela uveljaviti svojo pravico do novinarskega raziskovanja v razmerju do tožene stranke tako, da bi jima ta dopustila izvajanje novinarskega dela v njenih objektih in z osebami, ki se tam nahajajo. O tem je pritožnik kot novinar komuniciral s toženo stranko (po elektronski pošti, z e-sporočilom z dne 16. 10. 2024), vendar navedene prošnje (oziroma zahteve) ni posredoval s sklicevanjem na ZMed, prav tako pa tudi ni zahteval posredovanja informacij s strani toženke. Toženka je na njegovo e-sporočilo vsebinsko odgovorila in mu 18. 10. 2024 sporočila, da dostop do navedenih prostorov ni mogoč. Tudi iz navedenega odgovora tožene stranke ne izhaja, da bi ta štela navedeno e-sporočilo za vlogo po ZMed in da bi zavrnila odgovor na novinarsko vprašanje.

14.V obravnavani zadevi sta zato pritožnika vložila tožbo, s katero sta predlagala, da sodišče razsodi tako, da ugotovi, da je policija z absolutno prepovedjo (dokončno posredovano tožnikoma z e-sporočilom z dne 18. 10. 2024) izvedbe novinarske raziskave v registracijskem centru na Obrežju kršila pravice pritožnikov do svobode izražanja in do medijske svobode. Ob tem sta predlagala, naj sodišče naloži toženi stranki, da ugotovljeno kršitev človekovih pravic odpravi ter vzpostavi zakonito stanje tako, da po opravljenem tehtanju interesa javnosti za izvedbo novinarske raziskave v registracijskem centru Obrežje in medijsko poročanje o centru na eni strani ter morebitnih nasprotnih pravic in interesov na drugi strani, opredeli pogoje za izvedbo novinarske raziskave v registracijskem centru na Obrežju, odločitev utemelji in omogoči pritožnikoma, da izvedeta novinarsko raziskavo.

Vsebina ustavno varovane pravice

15.Pritožnika uveljavljata varstvo človekove pravice iz 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Tudi to je mogoče varovati s tožbo v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave oziroma po 4. členu ZUS-1, saj iz petega odstavka 15. člena Ustave izhaja, da nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri.

16.ESČP je tako v zadevi Szurovecz kot v svoji predhodni sodni praksi že potrdilo razlago 10. člena EKČP, po kateri je varovano tudi zbiranje informacij s strani novinarjev kot bistven pripravljalni korak v novinarstvu in neločljiv in zaščiten del svobode tiska. Poudarilo je, da ovire, postavljene s strani nosilcev oblasti z namenom oviranja dostopa do informacij, ki je v javnem interesu, lahko odvračajo tiste, ki delajo v medijih ali na sorodnih področjih, da se poglobljeno ukvarjajo s takšnimi zadevami. Take ovire lahko negativno vplivajo na zmožnost novinarjev, da zagotavljajo točne in zanesljive informacije, kar lahko vodi celo do posledice, da ne bodo več mogli opravljati svoje pomembne vloge "javnih čuvajev" (ang. public watchdogs) demokracije. Taka omejitev novinarskega dela je zato dopustna le pod pogoji iz drugega odstavka 10. člena EKČP, torej, če je kot taka določena z zakonom in zasleduje legitimen cilj ter je nujna v demokratični družbi.

17.Navedena pravica iz 10. člena EKČP se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno (15. člen Ustave). Zato je po presoji Vrhovnega sodišča treba sodno varstvo pravice novinarjev, da v okviru svojega raziskovanja - v obsegu in pod pogoji iz navedene določbe -, dostopa do objektov organov oblasti in oseb, ki se v njih nahajajo, učinkovito zagotoviti tudi v obravnavani zadevi.

Procesna predpostavka drugega učinkovitega sodnega varstva

18.Pritožnika uveljavljata sodno varstvo možnosti, da v okviru svojega novinarskega raziskovanja sama zbereta in preverita različne informacije glede dogajanja v prostorih nosilca oblasti, to je v registracijskem centru. Ta pravica je utemeljena na 10. členu EKČP, ki mu lahko nosilci oblasti nasprotujejo samo pod pogoji, ki izhajajo iz navedene konvencijske določbe. Glede na vsebino njunega zahtevka (dostop do objektov in oseb, na podlagi česar bi sama neposredno zbrala oziroma preverila informacije) pa imata pritožnika prav, ko uveljavljata, da je ta vsebina bistveno drugačna od zahteve, da jima informacije posredujejo sami nosilci oblasti (v konkretnem primeru tožena stranka) kot njihovo lastno stališče. Za uresničitev te pravice v obravnavani zadevi pritožnika tudi ne potrebujeta posamičnega akta, ki bi to posebej odobril, temveč (zgolj) to, da ju pri uresničevanju te pravice ne bi nedopustno ovirala oziroma omejevala tožena stranka.

19.Zato ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da sta pritožnika uveljavljala pridobitev informacij od tožene stranke, kar ureja ZMed v 45. členu, saj po vsebini tega nista niti zahtevala od tožene stranke, niti tega ne zahtevata s tožbo v tem upravnem sporu. Tudi e-sporočilo tožene stranke z dne 18. 10. 2024, ki ga navajata pritožnika, po vsebini ni pomenilo (zavrnilnega ali delno zavrnilnega) odgovora na novinarsko vprašanje v smislu navedene določbe ZMed in torej tudi ni moglo šteti za zavrnilno odločbo na podlagi osmega odstavka 45. člena ZMed.

20.Ker je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bistvo tega spora v pridobivanju odgovora na novinarsko vprašanje v smislu 45. člena ZMed, je posledično napačen tudi sklep, da bi bilo treba spor voditi zoper e-sporočilo kot posamični akt, katerega potencialna odprava bi (ob predhodnem izčrpanju pravice do pritožbe) privedla do varstva pravice, ki jo uveljavljata pritožnika. Bistvo spora ni v nadaljnjem obstoju tega "akta" tožene stranke temveč v tem, da tožena stranka preprečuje aktivno zbiranje informacij pritožnikoma, kar tudi uveljavljata po vsebini z vloženim tožbenim zahtevkom. Na to pa sodna presoja e-sporočila kot zavrnilne odločbe in njegova morebitna odprava in uspeh z naložitvijo obveznosti posredovanja odgovora (informacij s strani organa) sploh ne bi mogla vplivati. Zaradi tega Vrhovnemu sodišču tudi ni bilo treba nadalje odgovarjati na vprašanje, ali bi bila glede na vsebino zahteve oziroma navedenega e-sporočila, ki se ne nanaša na posredovanje dokumentov, sploh mogoča pritožba v smislu devetega odstavka 45. člena ZMed, tudi če bi šlo za postopek po tem zakonu. Zato vložene tožbe zaradi neizčrpanja pravnih sredstev (7. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) ni bilo dopustno zavreči.

21.Glede na navedeno sta pritožnika želela izvrševati svojo pravico do novinarskega raziskovanja, ki je tožena stranka ni dopustila. Pritožnika sta navedeno e-sporočilo toženke opredelila kot oblastveno dejanje, ki naj bi poseglo v njuno pravico, kar je glede na naravo tega spora, v katerem želita doseči dopustitev ravnanja obeh pritožnikov, ki mu tožena stranka nasprotuje, ustrezno. Pri e-sporočilu toženke kot navedeno ne gre za posamični akt, od pravne usode katerega bi bilo odvisno, ali bosta pritožnika lahko uveljavila svojo pravico, temveč zgolj za informacijo o tem, da zaradi nasprotovanja toženke te pravice ne bosta mogla uveljaviti. Nerazumno bi bilo tudi zahtevati, da bi morala pritožnika za sodno uveljavljanje svoje pravice doseči nadaljnje oblastveno ukrepanje tožene stranke (npr. fizično preprečitev vstopa v objekt, uporabo sile). Zato je tožbeni zahtevek ustrezno opredeljen in ga je mogoče presoditi po vsebini v sporu zoper oblastveno dejanje tožene stranke.

22.Prav tako Vrhovno sodišče ne more pritrditi stališču, da ni mogoče varstvo navedene pravice iz 10. člena EKČP v upravnem sporu zato, ker je zagotovljeno njeno učinkovito sodno varstvo v pravdi. Res je sicer, da je načeloma mogoče zoper nosilce oblasti doseči učinkovito sodno varstvo tudi pred sodiščem splošne pristojnosti, vendar pa mora za to, da tako tožbo odstopi drugemu pristojnemu sodišču, sodišče v upravnem sporu najprej ugotoviti, da je to drugo sodno varstvo učinkovito.

23.V obravnavani zadevi je v upravnem sporu (ob izpolnjevanju ostalih procesnih predpostavk) tožbo pritožnikov glede na postavljeni zahtevek nedvomno mogoče presojati in v primeru ugoditve tožbi tudi učinkovito zavarovati pravico pritožnikov iz 10. člena EKČP. Da bi lahko reševanje tega spora odstopili pristojnemu sodišču splošne pristojnosti bi bilo treba torej ugotoviti, da je sodno varstvo v pravdi enako učinkovito kot sodno varstvo v upravnem sporu. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da bi bilo sicer nerazumno in neskladno z namenom ustavne določbe, če bi se tožnika napotilo na vodenje tistega sodnega spora, ki bi mu zagotavljal manj učinkovito sodno varstvo njegovih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

24.V obravnavani zadevi je že v splošnem očitno, da pritožnika ne uveljavljata klasičnega varstva osebnostnih pravic in sodnega varstva pred nadaljnjim poseganjem vanje, temveč da želita uresničevati specifično človekovo pravico varstva novinarskega raziskovanja v razmerju do nosilcev oblasti. Za učinkovito sodno varstvo te pravice pa mora obstajati možnost, da sodišče naloži toženi stranki določeno ravnanje, s katerim se uresničevanje te pravice lahko omogoči. Ob odsotnosti sodne prakse, ki bi potrjevala, da je to pravico s takim zahtevkom mogoče učinkovito zavarovati v pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti - nanjo se ne sklicujeta niti tožena stranka in niti sodišče prve stopnje -, Vrhovno sodišče ne more ugotoviti, da bi bilo tako (drugo) sodno varstvo tudi dejansko učinkovito. Učinkovitost sodnega varstva pravic po EKČP pa mora biti po ustaljeni sodni praksi ESČP tudi dejansko in ne le teoretično zagotovljeno (torej v praksi in ne le v predpisih).

Sklepno

25.Glede na navedeno je bilo treba izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in ga vrniti sodišču prve stopnje v ponovni postopek (77. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1). V tem postopku bo moralo sodišče preveriti druge procesne predpostavke za odločanje v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 in v primeru, da so podane, v zadevi odločiti po vsebini.

K II. točki izreka

26.Odločitev o stroških se pridrži za končno odločitev v zadevi (tretji odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 55/2021 z dne 17. 11. 2021, 2 Npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 23/2023 z dne 22. 3. 2023. 3 Prvi odstavek 10. člena EKČP določa: "Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. Ta člen ne preprečuje državam, da zahtevajo dovoljenje za delo radijskih, televizijskih in kinematografskih podjetij." Glej tudi sodbo ESČP v zadevi Dammann proti Švici, (št. 77551/01) z dne 25. aprila 2006, 52. točka obrazložitve. 4 Sodba ESČP v zadevi Szurovecz proti Madžarski (št. 15428/16) z dne 9. oktobra 2019. V navedeni zadevi je ESČP presodilo, da je zavrnitev dovoljenja novinarju, da opravlja intervjuje in fotografira v sprejemnem centru madžarskih organov, preprečila, da bi zbral informacije iz prve roke in preveril informacije o pogojih pridržanja, ki so jih posredovali drugi viri. Taka zavrnitev je po stališču ESČP pomenila poseg v izvrševanje novinarjeve pravice do svobode izražanja, saj je ovirala pripravljalni korak pred objavo, to je novinarsko raziskovanje. V okoliščinah obravnavane zadeve pa po presoji ESČP razlogi za dopustnost take omejitve niso bili podani. 5 Glej, tudi sodbo ESČP v zadevi Schweizerische Radio-und Fernsehgesellschaft SRG proti Švici (št. 34124/06) z dne 21. junija 2012, 41. točka obrazložitve, kjer je ESČP prišlo do enakega sklepa v zvezi z zavrnitvijo dovoljenja zasebni radiotelevizijski družbi za snemanje znotraj zaporov za pripravo televizijske oddaje in pogovora z eno od pridržanih oseb. V tem smislu tudi sodba ESČP v zadevi Selmani in drugi proti Nekdanji Jugoslovanski republiki Makedoniji (št. 67259/1) z dne 9. februarja 2017, kjer je bil novinar odstranjen iz balkona v parlamentu, od koder je lahko spremljal parlamentarno razpravo in o tem poročal, 61. točka obrazložitve in nasl. 6 Tako tudi sodbi ESČP v zadevah Shapovalov proti Ukrajini, (št. 45835/05), z dne 31. julija 2012, 68. točka obrazložitve in Társasága Szabadságjogokért proti Madžarski, (št. 37374/05) z dne 14. aprila 2009, 38. točka obrazložitve. Gleje tudi sodbo v zadevi Amaghlobelli in drugi proti Gruziji (št. 41192/11) z dne 20. maja 2021, 36. točka obrazložitve in poudarek pomenu odgovornega novinarstva (ang. Responsible journalism), 37. točka obrazložitve in nasl. 7 Drugi odstavek 10. člena EKČP določa: "Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva." 8 Ta določa: "Pritožba zoper zavrnilno odločbo iz prejšnjega odstavka je dovoljena le, če zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva." 9 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 104/2019 z dne 6. 11. 2019. 10 Tako poudarja sodna praksa ESČP, da mora biti skladno z EKČP (glej 13. člen) varstvo konvencijskih pravi tako, da omogoča pristojnim nacionalnim organom da vsebinsko obravnavajo kršitve te Konvencije in zagotovijo ustrezne ukrepe, ki to odpravijo. Pravno varstvo je torej učinkovito, če je dostopno in zadošča za varstvo teh pravic, ne le v teoriji, temveč tudi praksi glede na okoliščine posameznega primera. Glej npr. sodbe v zadevah M.S.S. proti Belgiji in Grčiji (št. 30696/09) z dne 21. januarja 2011, 288. točka obrazložitve; McFarlane proti Irski (št.. 31333/06) z dne 10. septembra 2010, 114. točka obrazložitve; Kudła proti Poljski (št. 30210/96) z dne 26. oktobra 2000, 152. točka obrazložitve in druge.