Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Obrazložitev

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik od sodišča zahteva, naj razsodi, da mu mora prvi toženec plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel 6. 1. 2000, prvi in drugi toženec pa – solidarno – odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel 25. 7. 2000; prvi toženec (z nasprotno tožbo) uveljavlja plačilo odškodnine za svojo nepremoženjsko škodo iz tega drugega škodnega dogodka.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno plačati odškodnino v znesku 14.900 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2001 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek po tožbi pa je zavrnilo; prav tako je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencema v višini 2.016,15 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno plačati odškodnino v znesku 12.900 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 do 14. 11. 2006 pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, višji tožbeni zahtevek se zavrne, tožnik pa je dolžan tožencema povrniti pravdne stroške v znesku 543,57 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sicer je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da mu za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel 25. 7. 2000, prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 10.000 EUR s pripadki. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem opozarja, da sodišči prve in druge stopnje nista ustrezno upoštevali obsega in trajanja telesnih bolečin, predvsem pa neugodnosti, ki jih pretrpel in izhajajo iz njegove izpovedi ter mnenj izvedencev medicinske stroke dr. T. in dr. To. Vse to ga po njegovem mnenju upravičuje do odškodnine za to obliko škode najmanj v znesku 8.000 EUR. Tožnik nadalje poudarja, da je utrpel intenziven strah za svoje življenje, ki je trajal 20 minut. Ta strah se je kasneje nadaljeval, ko se je bal, da bo ponovno napaden, zaradi česar ga je podnevi mučila tesnoba, ponoči pa nespečnost. Po oceni izvedenke je takšen strah prisoten še sedaj, in sicer blažje jakosti, ter je praktično vgrajen v tožnikovo vsakdanje doživljanje. Primerna odškodnina iz tega naslova bi bila po tožnikovi oceni 5.400 EUR. Z izvedenskim mnenjem dr. To. je potrjeno, da so obravnavane poškodbe povzročile tudi splošno zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnika. Ta se počuti izpostavljenega nepredvidenemu nasilju in je ves čas tesnoben. Zapira se vase ter v sebi zadržuje jezo in strah, ko premleva krivice, ki so se mu zgodile. Njegovo življenje se je po obravnavanem škodnem dogodku povsem spremenilo, zaradi česar bi mu morala biti prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 9.500 EUR. Zmotna uporaba materialnega prava pa je po tožnikovem mnenju podana tudi v zvezi z odločitvijo o stroških postopka.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

6. Revizija v delu, s katerim se izpodbija odločitev o stroških postopka, ni dovoljena.

7. Revident (izrecno) izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Odločba o stroških v sodbi se po določbi petega odstavka 128. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) šteje za sklep, revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (primerjaj 384. člen ZPP). Ker sklep o stroških postopka ni končne narave, revizija zoper odločitev o stroških ni dovoljena(1) in jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP v tem delu zavrglo.

8. V preostalem (dovoljenem) delu revizija ni utemeljena.

9. Ko revizijsko sodišče preizkuša materialnopravno pravilnost odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, je vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj glede posameznih oblik nepremoženjske škode (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Tožnik je utrpel zlom zunanjega gležnja desno, rano na sluznici spodnje ustnice in udarnine po obrazu. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem mu je bilo pravnomočno prisojenih 5.400 EUR, s čimer so primerno upoštevane tako subjektivne okoliščine na strani tožnika kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Dodati velja, da so bila vsa pravno relevantna dejstva, na katera revident (ponovno) opozarja in obstoj katerih sta sodišči prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovili (trajanje in intenzivnost bolečinskih obdobij, hospitalizacija, hoja z berglami itd.), primerno ovrednotena že v izpodbijani sodbi.

11. Revizijsko sodišče nadalje v celoti soglaša z odločitvijo sodišč nižjih stopenj glede odškodnine za pretrpljeni strah. Ob dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na to obliko nepremoženjske škode, je zanjo pravnomočno prisojena odškodnina v znesku 1.500 EUR po oceni revizijskega sodišča v skladu s kriteriji iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(2) in v okvirih, ki jih je v podobnih primerih začrtala sodna praksa. Posebej je treba poudariti, da sta sodišči prve in druge stopnje med postopkom in tudi v reviziji zelo izpostavljene tožnikove trajne posledice pretrpljenega strahu (simptomi posttravmatske stresne motnje) pravilno ovrednotili v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V takšnem primeru, ko strah ne izzveni, se namreč – gledano z vidika odškodninskega prava – manifestira na področju življenjske aktivnosti kot njena omejitev, ki povzroča duševne bolečine; ena oblika nepremoženjske škode (strah) preide v drugo (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).

12. Neutemeljena je tudi revizijska graja pravnomočno prisojene odškodnine za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Te so oblika nepremoženjske škode, ki je (praviloma) trajne narave in obsega oškodovančevo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem in telesnem področju. Odločilne za prisojo odškodnine so konkretne omejitve pri vsakodnevnem delu in drugih življenjskih aktivnostih posameznega oškodovanca, pri čemer je pomembno tudi pričakovano trajanje teh omejitev. Vrhovno sodišče opozarja, da po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj nobena od obravnavanih poškodb tožniku ni pustila trajnih posledic s travmatološkega vidika; njegovim že obstoječim psihičnim težavam pa so se zaradi njih pridružile še posledice posttravmatske stresne motnje, ki so zmanjšale možnosti učinkovitejšega zdravljenja tožnikove depresivno-anksiozne motnje. Ni dvoma, da takšno duševno stanje in posledične težave pomembno (negativno) vplivajo na kakovost tožnikovega življenja, vendar ni mogoče prezreti, da sta sodišči nižjih stopenj ugotovili – revizijsko sodišče pa je na to vezano –, da je bila življenjska aktivnost tožnika že pred spornim škodnim dogodkom znatno omejena zaradi predhodnih težav, katere je ta (zgolj) intenziviral ter vplival na njihovo zdravljenje. Prisojeno zadoščenje v znesku 6.000 EUR je ob vsem ugotovljenem ustrezno in primerljivo s podobnimi škodnimi zadevami. Tudi v tem delu je materialno pravo pravilno uporabljeno.

13. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 12. 1998. Op. št. (2): Določila ZOR se za obravnavano pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika – OZ.