Jedro

Tožeča stranka, ki je bila pooblaščenka prejemnika blaga v carinskem pritožbenem postopku, tožbo pa je vložila v svojem imenu in ne v imenu prejemnika blaga, ki je sicer aktivno legitimiran za vložitev tožbe, ne more biti nosilka pravic ali obveznosti, ki gredo po Carinskem zakonu strankam v postopku in izpodbijana odločba drugostopenjskega upravnega organa zato očitno ne posega v njeno pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00, 92/05 - odl. US RS in 45/06 - odl. US RS) v zvezi z določbo 2. odstavka 105. člena ZUS-1 zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 23.11.2005, s katero je ta zavrnila pritožbo družbe A. d.o.o., zoper odločbo Carinskega urada K. z dne 29.01.2003. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ carinskemu deklarantu družbi B. d.o.o., in prejemniku blaga družbi A. d.o.o., naložil naknadno solidarno plačilo carinskega dolga za blago uvoženo po ECL z dne 14.11.2002, in sicer carino v višini 346.301,00 SIT in DDV v višini 29.436,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da tožeča stranka ne more vložiti tožbe zoper izpodbijano odločbo tožene stranke, temveč bi jo lahko v obravnavani zadevi vložil le prejemnik blaga, torej družba A. d.o.o.. Tožeča stranka je namreč kot pooblaščena strokovna organizacija v pritožbenem postopku v imenu družbe A. d.o.o., ki je bila po obravnavani carinski deklaraciji z dne 14.11.2002, prejemnik blaga, vložila pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bilo carinskemu deklarantu družbi B. d.o.o., in prejemniku blaga družbi A. d.d., naloženo naknadno plačilo solidarnega carinskega dolga za blago, uvoženo po citirani carinski deklaraciji. Tožeča stranka, ki v obravnavani zadevi ni ne carinski deklarant, carinski zavezanec ali carinski dolžnik, zgolj kot pooblaščenka prejemnika blaga v pritožbenem postopku pa ne more biti nosilka pravic ali obveznosti, ki gredo po Carinskem zakonu (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 59/02) strankam v postopku, tako nima pravnega interesa za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo, prav tako pa izpodbijana odločba očitno ne posega v njeno pravico ali v neposredno, na zakon oprto korist. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi oziroma odpravi. Navaja, da je tožeča stranka nastopala že v pritožbi, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče samo v obrazložitvi sklepa. Ker je tožeča stranka oba računa carinskega deklaranta B. d.o.o., dejansko plačala, je tako edina oškodovana. Ima pravni interes v sporu in je aktivno legitimirana. Dodaja še, da prilaga tudi pooblastilo družbe B. d.o.o..

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Kot izhaja iz tožbe in predloženih spisov, je glede na zgoraj citirano določbo in dejstvo, da je bila tožeča stranka zgolj pooblaščenka prejemnika blaga v carinskem pritožbenem postopku, tožbo pa je vložila v svojem imenu in ne v imenu prejemnika blaga, ki je sicer aktivno legitimiran za vložitev tožbe, pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, ki je tožbo tožeče stranke zavrglo. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je takšna odločitev pravilna in zakonita, saj tožeča stranka (ki ni niti carinski deklarant, niti carinski zavezanec, niti carinski dolžnik) zgolj kot pooblaščenka prejemnika blaga v carinskem pritožbenem postopku ne more biti nosilka pravic ali obveznosti, ki gredo po CZ strankam v postopku in izpodbijana odločba drugostopenjskega upravnega organa zato očitno ne posega v njeno pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto korist. Ker v obravnavni zadevi niso bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti kršitve, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.