Jedro

Bodoči strah tudi ni pravno priznana nepremoženjska škoda, kajti če strah zapusti trajne posledice (npr. trajna posttravmatska stresna motnja), potem preide v drugo obliko nepremoženjske škode – duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti, ki pa v konkretnem primeru, glede na to, da je tožnica s svojim zahtevkom v tem delu v celoti uspela, ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja.

Izrek

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženki tožnici nerazdelno plačati znesek 2.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Tožnico je zavezalo, da mora prvi toženki povrniti 270.306,76 SIT, drugi toženki pa 351.900 SIT pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da sta toženki dolžni tožnici plačati znesek 150.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2002 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. V ostalem je pritožbo tožnice zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je tudi, da tožnica in druga toženka sami nosita pritožbene stroške.

Zoper zavrnilni del pritožbene sodbe je tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Izpostavlja trajanje in intenzivnost bolečinskega obdobja ter poudarja, da obstaja gotovost, da bo trpela telesne bolečine tudi v bodoče, saj bo morala prestati še en operativni poseg zaradi odstranitve osteosintetskega materiala. Odškodnina za strah je prenizko odmerjena, saj posttravmatska stresna motnja ni bila upoštevana, niti dejstvo, da se zelo boji nove operacije in njenih morebitnih negativnih posledic. Ves čas jo je bilo tudi strah, da bo zaradi poškodbe izgubila delo natakarice, kar se je sedaj uresničilo. Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Zaradi številnih brazgotin po nogah tožnica ne more nositi oblačil, primernih svoji starosti. Opustila je rekreacijo, saj šepa. Fanta nima več. Izpodbija tudi odločitev o premoženjski škodi in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženki obsodi na plačilo še nadaljnje odškodnine v znesku 2.100.000 SIT.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije: Tožnica je uveljavljala tudi zahtevek za povrnitev, ki se opira na različno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za povrnitev nepremoženjske. Dovoljenost revizije je zato treba za vsak zahtevek presojati ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov (41. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Ker je tožnica iz naslova zahtevala 1.043,23 EUR (prej 250.000 SIT), revizija proti delu sodbe, s katerim je odločeno o tem zahtevku, ni dovoljena. V premoženjskih sporih je namreč dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT) (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato v tem delu revizijo zavrglo (377. člen ZPP v zvezi drugim odstavkom 374. člena ZPP).

O neutemeljenem delu revizije: Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi ugodili težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Podroben dejanski obseg vseh oblik tožničine nepremoženjske je razviden iz razlogov na peti do sedmi strani prvostopenjske sodbe in na tretji do peti strani pritožbene sodbe, zato bo revizijsko sodišče na tem mestu povzelo le najpomembnejšo dejansko ugotovitev, in sicer, da je tožnica utrpela zlom leve stegnenice, rano na desnem kolenu, rano na levi goleni, rano v predelu desnega gležnja, odrgnine na levem palcu noge, odrgnine na levi rami in odrgnine po obeh kolenih.

Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, strah ter za duševne bolečine zaradi skaženosti sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali obe načeli. Neutemeljen je namreč revizijski očitek, da bi morali sodišči pri odmeri zadoščenja za telesne bolečine in za strah upoštevati, da bo pri tožnici potrebna še ena operacija, katere naj bi se zelo bala, saj to iz dejanskih ugotovitev ne izhaja. Bodoči strah tudi ni pravno priznana nepremoženjska škoda, kajti če strah zapusti trajne posledice (npr. trajna posttravmatska stresna motnja), potem preide v drugo obliko nepremoženjske škode – duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti,(1) ki pa v konkretnem primeru, glede na to, da je tožnica s svojim zahtevkom v tem delu v celoti uspela, ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja. Revizijske navedbe, da je tožnica sedaj omejena pri športnih dejavnostih, da posttravmatska stresna motnja ni bila ustrezno ovrednotena itd., tako ne morejo biti upoštevne. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti sta nižji sodišči ustrezno upoštevali vse okoliščine, na katere opozarja revidentka. Skupni prisojeni znesek 2.600.000 SIT (10.849,60 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 17,5 takratnih povprečnih mesečnih neto plač. Tako prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo,(2) hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske. Tudi sami zneski odškodnin za revizijsko grajane oblike nepremoženjske pravilno odsevajo razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revidentka zato neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Božič, Penko A., Strah kot nepremoženjska škoda, CZ, Ljubljana, 2003, str. 57. Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 281/92, 492/2004, 578/91 in 325/92.