Jedro

S tem, ko je bilo v postopku osebnega stečaja prodano vse premoženje stečajnega dolžnika, t.j. ½ nepremičnine, na katero je dovoljena obravnavana izvršba, in se je izvršilni postopek nadaljeval s prodajo ½ nepremičnine, ki je na podlagi sodbe med izvršilnim postopkom postala last njegove zunajzakonske partnerke, pritožbeno sodišče meni, da je prvotni dolžnik glede tega predmeta izvršbe izgubil položaj dolžnika. Sodišče prve stopnje je nadaljevalo izvršbo zoper zunajzakonsko partnerko prvotnega dolžnika kot hipotekarno dolžnico in na javni dražbi prodajalo le njej solastni del nepremičnine, jo tudi uspešno prodalo ter jo domaknilo in izročilo kupcu. S sklepom o izročitvi nepremičnine kupcu pa je sodišče prve stopnje hipotekarni dolžnici naložilo, da se je dolžna izseliti iz družinske stanovanjske hiše in jo prosto oseb ter stvari izročiti kupcu v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa. Ker je prvotni dolžnik glede tega predmeta izvršbe izgubil položaj dolžnika, bi moral v pritožbi zoper ta del sklepa sodišča prve stopnje o izročitvi nepremičnine kupcu, ki se neposredno ne nanaša nanj, utemeljiti svoj pravni interes za pritožbo, česar pa ni storil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana druga točka izreka sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pod prvo točko izreka zavrglo pritožbo Z. P. zoper tretjo točko sklepa Okrajnega sodišča v Velenju z dne 13. 9. 2012 kot prepozno, pod drugo točko izreka pa zavrglo pritožbo dolžnika K. Š. zoper tretjo točko izreka cit. sklepa Okrajnega sodišča v Velenju kot nedovoljeno zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

Zoper drugo točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se pritožuje dolžnik K. Š. po pooblaščencu, ker meni, da stališče sodišča prve stopnje, da nima pravnega interesa za pritožbo zoper tretjo točko sklepa z dne 13. 9. 2012 ni pravilno. V pritožbi navaja, da je že v cit. pritožbi pojasnil, da sklep sodišča prve stopnje ni izvršljiv, ker gre za solastnino in da ni jasno, kateri del nepremičnine v naravi predstavlja solastniški delež Z. P., ki naj bi ga morala izprazniti. Prav tako meni, da ima pravni interes za pritožbo, saj v tej hiši stanuje in bi bil z izvršitvijo sklepa sodišča prve stopnje kršen njegov pravni in dejanski interes, da še nadalje prebiva v njej. Sporni izrek sklepa sodišča prve stopnje z dne 13. 9. 2012 se namreč glasi, da mora dolžnica Z. P. stanovanjsko hišo prosto oseb in stvari izročiti kupcu J. F., kar pomeni, da bi se moral tudi on izseliti ter odstraniti vse svoje stvari, ker je dolžnici Z. P. naloženo, da mora stanovanjsko hišo izročiti prosto oseb in stvari. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Osnovna predpostavka vsake pritožbe je pravovarstvena potreba (pravni interes za pritožbo). Kadar si oseba z vloženo pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oziroma izpodbijana odločitev v njen pravni položaj ne posega, nima pravnega interesa za pritožbo. Če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo, je ta v skladu s četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) nedovoljena. Zato jo je sodišče dolžno zavreči. Takšno posledico določa prvi odstavek 343. člena in prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ.

Sodišče prve stopnje je v sedmem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa obrazložilo, da je bilo v tretji točki izreka sklepa z dne 13. 9. 2012 odločeno, da se je Z. P. dolžna izseliti iz družinske stanovanjske hiše v V., L. ..., stoječe na parc. št. … k. o. ... – V. in jo prosto oseb in stvari izročiti kupcu J. F. v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa ter da se izrek pod navedeno točko sklepa sploh ne nanaša na dolžnika K. Š. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je ta izvršilni postopek najprej tekel zoper dolžnika K. Š. s. p., vendar je bila izvršba, dovoljena s sklepom z dne 24. 1. 2000, prekinjena s sklepom z dne 31. 12. 2007, saj je bil nad dolžnikom K. Š. 17. 12. 2007 pri Okrožnem sodišču v Celju začet postopek osebnega stečaja. Po prejemu upnikovega obvestila z dne 24. 6. 2010, da je stečajni postopek nad dolžnikom K. Š. zaključen in da je razlog za prekinitev izvršilnega postopka prenehal, je sodišče prve stopnje izdalo sklep z dne 23. 12. 2011, s katerim je pod prvo točko izreka prekinjeno izvršbo nadaljevalo zoper Z. P. s prodajo ½ nepremičnine parc. št. ... k. o. ... – V., last Z. P. do ½, medtem ko je izvršbo na ½ iste nepremičnine, ki je postala last J. za F., ustavilo in v tem obsegu razveljavilo opravljena izvršilna dejanja. Iz četrtega odstavka obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje z dne 23. 12. 2011 (list. št. 51-54 spisa) izhaja, da je bilo v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom K. Š. prodano vse premoženje stečajnega dolžnika, t. j. ½ solastne nepremičnine parc. št. … k. o V., saj je na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Velenju P 228/2005 z dne 19. 2. 2007 lastnica polovice nepremičnine, na kateri je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo za izterjavo upnikove terjatve do dolžnika K. Š., postala Z. P. Zato je v skladu z odločbama Ustavnega sodišča RS, št. Up 128/2003 z dne 27. 1. 2005 ter Up 438/2004 z dne 6. 7. 2006 dovolilo nadaljevanje izvršbe na solastni delež nepremičnine, ki je last Z. P., saj je upnik v obravnavani zadevi zastavno pravico na nepremičnini, ki je predmet te izvršbe, pridobil na podlagi pogodbe in ne na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. S tem je po mnenju pritožbenega sodišča prvotni dolžnik K. Š. glede tega predmeta izvršbe, to je nepremičnine parc. št. … k. o. ... – V. izgubil položaj dolžnika. Sodišče prve stopnje pa je nadaljevalo cit. izvršbo zoper hipotekarno dolžnico Z. P. in na javni dražbi prodajalo le Z. P. solastni del nepremičnine. To je tudi uspešno prodalo kupcu J. F., mu kupljeno nepremičnino domaknilo in mu jo s sklepom z dne 13. 9. 2012 (list. št. 107 – 113) izročilo.

Pod točko tri izreka sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu z dne 13. 9. 2012 je sodišče prve stopnje Z. P. naložilo, da se je dolžna izseliti iz družinske stanovanjske hiše v Velenju, Ljubljanska 31 a in jo prosto stvari ter oseb izročiti kupcu v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa. Iz takšnega izreka sklepa sodišča prve stopnje je povsem jasno razvidno, da se obveznost izpraznitve nepremičnine nanaša na hipotekarno dolžnico Z. P. Pri tem velja poudariti, da je sklep o izročitvi nepremičnine kupcu le izvršilni naslov proti dolžniku kot osebi, ki ji je bil postavljen rok za izselitev iz stanovanjske hiše, ne pa tudi proti drugim osebam, ki stanovanjsko hišo uporabljajo brez pravne podlage. Zato lahko izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanjske hiše velja le v razmerju do dolžnika, ne pa tudi do drugih oseb, ki bi bile v hiši (glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 2557/2008 z dne 3. 12. 2008). Zoper ta del sklepa sodišča prve stopnje z dne 13. 9. 2012 je poleg dolžnice, ki je pritožbo vložila prepozno, pritožbo vložil tudi dolžnik K. Š. po svojem pooblaščencu. V tej pritožbi, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nedovoljeno, je navajal: tretja točka izreka sklepa sodišča prve stopnje z dne 13. 9. 2012 ni izvršljiva, ker nepremičnina ni razdeljena in tako ni jasno, kateri del nepremičnine v naravi predstavlja solastninski delež Z. P., ki bi ga morala izročiti kupcu J. F.; sodišče prve stopnje je kršilo 210. člen ZIZ, po katerem ima dolžnik, ki kot lastnik stanuje v prodani družinski stanovanjski hiši, pravico še tri leta od dneva prodaje dalje stanovati v tej hiši, kar je udeleženka Z. P. tudi pravočasno predlagala; postavljeni izselitveni rok 30 dni je prekratek in določba drugega odstavka 192. člena ZIZ za Z. P. ne pride v poštev, saj nima statusa dolžnika v smislu te zakonske določbe, temveč je zgolj udeleženka v postopku v smislu 5. točke 16. člena ZIZ; ter kupec bi moral s posebno tožbo v pravdnem postopku zahtevati izselitev oseb, za katere meni, da nimajo pravnega naslova za nadaljnje prebivanje v hiši in nimajo statusa dolžnika. Iz povzete vsebine pritožbe je tako jasno razvidno, da dolžnik v njej ni obrazložil, kako naj bi izpodbijana tretja točka izreka sklepa sodišča prve stopnje z dne 13. 9. 2012 neposredno posegala v njegov pravni položaj, kar bi glede na to, da je zaradi izgube lastninske pravice na nepremičnini izgubil položaj dolžnika v razmerju do tega predmeta izvršbe, nedvomno moral pojasniti. Pritožnik tako šele v pritožbi pojasnjuje, da njegov interes za pritožbo zoper tretjo točko izreka sklepa sodišča prve stopnje z dne 13. 9. 2012 izhaja iz dejstva, da skupaj z Z. P. živi v nepremičnini, ki jo je Z. P. dolžna izročiti prosto oseb in stvari kupcu J. F. Ker pritožnik s pritožbenimi navedbami ni izkazal, da teh dejstev ni mogel navesti že ob vložitvi cit. pritožbe, predstavljajo takšne pritožbene navedbe nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Neupoštevne pa so tudi pritožbene navedbe, v katerih pritožnik izpostavlja, da je že v pritožbi pojasnil, da sklep sodišča prve stopnje ni izvršljiv, ker gre za solastnino in ni jasno, kateri del nepremičnine v naravi predstavlja solastniški delež Z. P. Te pritožbene navedbe se namreč ne nanašajo na pravno odločilna dejstva za sprejem izpodbijane odločitve, ki je procesne narave in za katero je odločilna zgolj ugotovitev o obstoju pravnega interesa K. Š. za pritožbo zoper tretjo točko sklepa sodišča prve stopnje z dne 13. 9. 2012. Ker je po povedanem sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pritožnik ni imel pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper tretjo točko izreka sklepa z dne 13. 9. 2012, jo je tudi pravilno zavrglo kot nedovoljeno, in ker v okviru uradnega preizkusa pritožbeno sodišče ni zasledilo nobene od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dolžnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.