Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče presoja le, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana s strani delodajalca, zakonita ali ne. V tem okviru ugotavlja, ali je delodajalec dokazal v odpovedi zatrjevani razlog za odpoved, vezano pa je tako na vsebinske razloge kot na pravno kvalifikacijo delodajalca. V kolikor je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz razloga po 5. al. 1. odst. 111. čl. ZDR, ne more ugotoviti, da – ker ta razlog ni podan – je utemeljena kot izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2006 nezakonita, ter je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu izplačati neto plače z zamudnimi obrestmi ter obračunati davke in prispevke za čas odpovedi pogodbe o zaposlitvi do poziva nazaj na delo.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 633,17 EUR v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 210,00 EUR.
: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2006, za poziv nazaj na delo in izplačilo neto plače z zamudnimi obrestmi ter obračun davkov in prispevkov za čas od odpovedi do poziva nazaj na delo. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Prav tako je sodišče izdalo sklep, da bo ločeno obravnavalo tožnikove zahtevke za izplačilo razlike med dejansko izplačano plačo in plačo po pogodbi o zaposlitvi in ZDR, nadurnim delom, dnevnicami in odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skupnem znesku 2.000.000,00 SIT.
Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navajal je, da je sodišče prve stopnje pravno kvalificiralo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, pri čemer je v obrazložitvi navedlo, da tožniku letni dopust v kritičnem obdobju, to je od 26. 4. 2006 do 10. 5. 2006, ni bil odobren. Prav tako je sodišče v nadaljevanju ugotovilo obstoj drugih pogodbenih kršitev. Tožena stranka tožniku ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nobeni laični obliki, iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da je le-ta pisana ob poznavanju pravnih predpisov, saj se v celotni odpovedi izrecno navajajo vse pravne podlage in delovnopravni predpisi. Če bi bila odpoved pisana v laični obliki, potem ne bi bil naveden prav noben pravni predpis. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa prav jasno izhaja, da je bila podana na podlagi 5. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Zato je sodišče prve stopnje napačno presojalo zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Ob navedenem je sodišče prve stopnje tudi napačno poklonilo vero direktorju tožene stranke, ko je povedal, da je kot laik uporabil napačen izraz. Že sam položaj direktorja družbe to onemogoča in ga ni mogoče obravnavati kot laika. Ker je sodišče ugotovilo, da ni šlo za nobenega od primerov iz 51. člena ZDR, ki opredeljuje razloge za suspenz pogodbe o zaposlitvi, bi na tej podlagi bilo potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi. Sodišče bi tudi pri presojanju moralo upoštevati pravno načelo, da gre v dvomu verjeti delavcu. Tožnik je ustno dopust najavil pristojnemu sodelavcu K. dne 12. 4. 2006, ker je vedno dopust urejal preko tega prometnika. Povsem nelogičen je tudi zaključek sodišča, da iz domnevne K. izjave, da bodo za praznike verjetno vsi stali, izhaja, da dopust tožniku ni bil odobren. Takšno izjavo bi bilo povsem utemeljeno razumeti, kot odobritev dopusta, to še toliko bolj, če upoštevamo, da je bil tako ustni način odobritve vsaj pri tožniku v navadi. Tožnik tudi ni ravnal hudo malomarno, saj se je dogovoril s prometnikom K.. Tudi v primeru, da je tožnik storil očitano kršitev pogodbenih obveznosti, bi šlo le za lažjo malomarnost, kar pa je nižja stopnja krivde, zato odpovedni razlog iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR ni podan. Tožnik tudi ni samovoljno pustil vozila na mejnem prehodu, saj je dobil soglasje prometnika I.. I. je zaposlen pri toženi stranki in zato je pristranska priča, ki je pričala v korist tožene stranke. Zaradi predhodno navedenega je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in posledično tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer iz razlogov, kot so razvidni v nadaljevanju sodbe.
Pritožbeno sodišče v ponovnem postopku ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca z dne 23. 5. 2006, napačno štelo, da ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo je podala tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak le na vsebinske razloge oziroma kršitve ter je podano izredno odpoved presojalo tako, da je navedlo, da glede na storjene kršitve sodišče ugotavlja, da je šlo za razlog iz 2. točke (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) 1. odstavka 111. člena ZDR, ne pa za 5. točko (če se delavec v roku petih delovnih dni po prenehanju razlogov za suspenz pogodbe o zaposlitvi neopravičeno ne vrne na delo) 1. odstavka 111. člena ZDR.
Ob navedenem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 3. odstavek 204. člena ZDR zagotavlja delavcu sodno varstvo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavec lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da sodišče lahko presoja le, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca zakonita ali ne. Torej sodišče lahko presoja le, ali je dokazan od delodajalca zatrjevani razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V kolikor sodišče ugotovi, da tak razlog dejansko ni podan, mora v nadaljevanju ugotoviti, da je podana izredna odpoved nezakonita. Drugi odstavek 86. člena ZDR med drugim določa, da mora delodajalec navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti. V konkretnem primeru je tožena stranka, kot to izhaja iz 2. odstavka izreka podane izredne odpovedi izrecno kot razlog navedla: „razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je določen v 5. alineji 111. člena ZDR, ker se delavec v roku petih dni po prenehanju razlogov za suspenz pogodbe o zaposlitvi in ponovnega opomina neopravičeno ni vrnil na delo. Rok mu je potekel 22. maja.“. Tudi v obrazložitvi podane odpovedi tožena stranka navaja, da je bil tožnik opozorjen „da mu bo prenehalo delovno razmerje v skladu z določili 111. člena 1. odstavek 5. alineje ZDR, če do ponedeljka 15. maja 2006 ne dostavi direktorju podjetja utemeljenega pisnega zagovora o očitanih kršitvah oziroma se vrne na delo“.
Sodišče je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da navedeni razlog (konkretno 5. točka 1. odstavka 111. člena ZDR - če se delavec v roku petih dni po prenehanju razlogov za suspenz pogodbe o zaposlitvi neopravičeno ne vrne na delo), saj ni šlo za nobenega od primerov iz 51. člena ZDR, pri čemer pa je napačno uporabilo materialno pravo tako, da je storjeno kršitev prekvalificiralo v kršitev iz 2. točke 1. odstavka 111. člena ZDR iz razlogov, ker je štelo, da je direktor laična stranka in je presojalo izredno odpoved na tej pravni podlagi, ter posledično zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Ob navedenem pritožbeno sodišče tudi poudarja, da direktor - zakoniti zastopnik delodajalca ne more biti laična stranka iz razloga nepoznavanja pravnih institutov. Kot izhaja tudi iz zapisnika z glavne obravnave z dne 15. 11. 2006, je direktor A.R. po poklicu višji upravni delavec, kar nedvomno pomeni, da ga tudi sicer ne bi bilo mogoče šteti za laično stranko. Poudariti je tudi, da 2. odstavek 82. člena ZDR določa, da je utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Tako ni pravilno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je v sodnem postopku mogoče „prekvalificirati“ razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in sodišče lahko presoja le zakonitost tistega odpovednega razloga, zaradi katerega je delodajalec delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Takšno pravno stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 359/2005 z dne 31. 1. 2006. Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pozivu nazaj na delo in izplačilu neto plače z zamudnimi obrestmi z obračunom davkov in prispevkov za čas od odpovedi do poziva nazaj na delo ugodilo vključno s stroškovno posledico. Pritožbeno sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi določila 4. točke 358. člena ZPP, ki določa, da sodišče druge stopnje mora s sodbo spremeniti sodbo sodišča prve stopnje v primeru, če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.
Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje iz razloga, ker je tožnik v postopku zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uspel. Tako je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka upoštevaje pri tem določila 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, ki določajo, da je stranka ki v postopku ne uspe, dolžna povrniti nasprotni stranki stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni. Upoštevaje Odvetniško tarifo je pritožbeno sodišče tožniku priznalo 300 točk za tožbo ter skupaj 450 točk za dve glavni obravnavi ter za odsotnost iz pisarne skupaj 280 točk in potne stroške v višini 13.000,00 takratnih SIT, in sicer kot kilometrino na relaciji Sežana - Koper - Sežana. Priznalo je tudi materialne stroške v višini 2 % in 20 % DDV. Tako priznani stroški postopka znašajo 633,17 EUR (151.732,00 SIT), kar je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilu 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 375 točk, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, kar skupaj znaša 210,00 EUR.
Ker se predmetni spor uvršča v spore o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) sama krije svoje stroške revizijskega postopka.