Jedro

Če je tožnik pridobil pravico upravljanja po sporazumu in jo izvršuje, je verjetno izkazana potreba po ureditvi tega spornega pravnega razmerja z začasno odredbo.

Izrek

Pritožbi Ribiške družine T. in tožene stranke se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 560/99-3 z dne 15.4.1999.

Obrazložitev

V upravnem sporu je izpodbijana odločba tožene stranke z dne 25.2.1999, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Upravne enote T. z dne 22.4.1998. Z navedeno odločbo prve stopnje je bilo Ribiški družini T. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki in pritožnici) dodeljena v upravljanje reka S. od izvira do mostu v vasi Č. z vsemi pritoki na tej vodni progi in K. jezero.

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97 - ZUS), s katero naj se začasno, do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu, odloži izvajanje dokončne odločbe organa prve stopnje. V obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik zahteval izdajo začasne odredbe obenem s tožbo, s katero izpodbija odločitev tožene stranke oz.

organa prve stopnje o dodelitvi Ribiški družini T. v upravljanje reke S. od izvira do mostu v vasi Č. s pritoki in K. jezero. S tem se tožniku onemogoča izvrševati pravico upravljanja, ki mu je bila na tem delu S. dodeljena po sporazumu s takratno vlado Republike Slovenije, in sicer v letu 1982. Poseg v to pravico pa onemogoča izvajanje nujnih ribiško - gospodarstvenih ukrepov in pomeni prekinitev strokovno raziskovalnega dela pri vzreji ogrožene soške postrvi, ki intenzivno poteka od leta 1982 dalje. Trenutno poteka vzreja genetsko čiste soške postrvi iz P., katere cilj je v reprodukcijskem modelu soške postrvi v zavarovanem območju zgornjega dela S. s pritoki. Prekinjeno bo delo pri razvijanju tehnologije vzreje, ekologije in populacijske dinamike in ves reprodukcijski program, kar pomeni neprecenljivo strokovno in materialno škodo, glede na velika tožnikova denarna vlaganja v te programe. Tožnik bo oškodovan tudi za cca 20.000.000,00 SIT, zaradi izgube na dohodku na že izdanih dovolilnicah domačim in tujim ribičem, ki niso več veljavne, kar zanj predstavlja veliko gospodarsko škodo. Ker upravljanje z delom reke S. s pritoki tožniku omogoča opravljanje njegove dejavnosti, poseg v to pravico, po presoji prvostopnega sodišča, pomeni preprečitev opravljanja te dejavnosti, zaradi česar je verjetno izkazana možnost nastanka hujših škodljivih posledic, katere je mogoče preprečiti z začasno ureditvijo stanja, kot predlaga tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe in sicer tako, da opravlja načrtovane dejavnosti do pravnomočne rešitve upravnega spora.

Proti izpodbijanemu sklepu je vložila pritožbo Ribiška družina T. kot prizadeta stranka. V pritožbi navaja, da tožnik ni zakonito pridobil upravljalskih pravic na spornih varstvenih vodah, ki so mu bile dodeljene po sporazumu, sklenjenim s takratnim Izvršnim svetom SRS iz leta 1982. Ta sporazum ni veljal, ker sporne vode niso bile razglašene kot varstvene vode na način določen v 13. členu Zakona o sladkovodnem ribištvu (Ur.l.SRS, št. 25/76, 42/86 in Ur.l.RS, št. 29/95 - ZSlaR). Sicer pa tožnik niti nima urejenega statusa po 51. členu ZSlaR, zaradi česar ni pravni subjekt in bi moral biti izločen v tem sporu, ker njegov pravni status ni usklajen z določbami tega zakona. Pritožnica v nadaljnjih pritožbenih izvajanjih navaja, da ima ustrezne ribiške gojitvene načrte, objekte, izkušnje in sredstva za njihovo izvajanje; da tožnik ni predložil konkretnih dokazov o možnosti nastanka hujših škodljivih posledic za tožnika in za javni interes, niti ni izkazal pogojev biti stranka v upravnem sporu, ker pravice upravljanja na spornih vodah ni pridobil na podlagi 19. in 21. člena ZSlaR.

Pritožila se je tudi tožena stranka, ki v pritožbi navaja, da je odredba o izločitvi posameznih vod iz ribiških okolišev (Ur.l.LRS, št. 17/59) prenehala veljati z uveljavitvijo ZSlaR. Zato navedena odredba ne more biti pravna podlaga za določitev in upravljanje varstvenih voda. ZSlaR pa je podaljšal veljavnost le Odredbi o določitvi ribiških rajonov in okolišev (Ur.l.LRS, št. 17/59), po kateri so izvzete tiste vode, ki so izločene za zgledno in intenzivno gojitev rib, za ohranitev posameznih redkih vrst rib ali za znanstvene namene. Ta odredba je pravni temelj za določitev varstvenih voda v delu, ki se nanaša na ... ribiški okoliš. Sicer pa trenutna razmerja na tem področju pristojnim nadzornim službam na terenu onemogočajo izvajanje nujnih nalog. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi izpodbijani sklep.

Tožnik na pritožbi ni odgovoril. Pritožbi nista utemeljeni.

Po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97 - ZUS) tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. V tej zadevi ni sporno, da je tožnik upravljal s spornimi vodami na podlagi sporazuma, sklenjenega z Izvršnim svetom SRS iz leta 1982. Z odločbo tožene stranke je bila pravica upravljanja od izvira reke S. s pritoki do mostu v vasi Č. in K. jezerom dodeljena Ribiški družini T. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu, da bi dodelitev pravice upravljanja s spornimi vodami Ribiški družini T. tožnika verjetno ovirala, če ne celo onemogočila izvajanje ribiško - gospodarstvene dejavnosti, ki poteka od leta 1982. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je s tem verjetno izkazano, da bi mu nastale hujše škodljive posledice. Če je tožnik pridobil pravico upravljanja po sporazumu iz leta 1982 in jo izvršuje, slednjega pa pritožnica niti ne izpodbija, je verjetno izkazana potreba to sporno pravno razmerje začasno urediti z začasno odredbo, kot jo tožnik predlaga v svoji zahtevi.

Ker se v postopku za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS presojajo le pogoji za njeno izdajo, niso v tem upravnem sporu pomembne pritožbene navedbe pritožnice, ki se nanašajo na rešitev samega upravnega spora. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da tožnik ni stranka v tem sporu. Če je pridobil pravico upravljanja s spornimi vodami že leta 1982, mu je zagotovljeno sodno varstvo v skladu s 1., 4. in 18. členom Zakona o upravnih sporih.

Pritožbene navedbe tožene stranke se nanašajo na zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke v odločbi, izpodbijani v upravnem sporu, ne pa na pogoje za izdajo začasne odredbe.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče neutemeljeni pritožbi zavrnilo po 73. in 68. členu ZUS.