Jedro

Zaradi zmanjšanega obsega proizvodnje v organizacijski enoti je prenehala potreba po delu enega delavca na delovnem mestu vgrajevalec asfalta. Obseg dela pri vgrajevanju asfaltov v prvi polovici spornega leta se je zmanjšal v primerjavi z preteklim letom, zato se je tožena stranka odločila za ukinitev ene od štirih skupin, v katerih je na področju vgrajevanja asfaltov delalo po štiri ali pet delavcev, v eni od teh skupin pa je delal tožnik. Zato je dokazan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Kadar gre za redno odpoved iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev, je tudi v primeru, da je na določenem delovnem mestu več izvajalcev, odločitev o tem, kateremu od več izvajalcev bo podal odpoved, v pristojnosti delodajalca, ki ni vezan na vnaprej opredeljene kriterije za izbiro presežnega delavca, tako kot v primeru kolektivnih odpustov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že odločalo in s sodbo opr. št. Pd 182/2010 z dne 12. 10. 2011 v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku, Višje delovno in socialno sodišče pa je s sklepom opr. št. Pdp 1202/2011 z dne 24. 5. 2012 izpodbijani (ugodilni) del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana 2. 9. 2010, nezakonita in se razveljavi.

Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 30. 1. 2011 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. To še naprej traja z vsemi pravicami, ki bi tožeči stranki šle, v kolikor do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne bi prišlo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto vgrajevalec asfalta I skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 6. 1991 in aneksom z dne 1. 7. 1999 oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njene izobrazbe, znanju in zmožnostim, in sicer s polnim delovnim časom za nedoločen čas ter krajem opravljanja dela, ki ni oddaljen več kot tri ure v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja tožeče stranke, jo prijaviti v zavarovanje in ji priznati delovno dobo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve tožeče stranke na delo, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji zagotoviti vpis delovne dobe v evidenco pri ZPIZ tako, da se tožeči stranki prizna delovna doba od 30. 1. 2011 dalje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 30. 1. 2011 do prevzema nazaj na delo obračunati bruto plače v višini vsakokratnega mesečnega zneska v višini 979,68 EUR, od bruto zneskov obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z zakonom ter po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov iz naslova plače izplačati neto zneske plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov, od vsakega 15. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni.“ Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma podrejeno, da jo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti in ugotovilo, da je delodajalec izkazal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pri tem je v celoti sledilo izpovedbi direktorja, čeprav ni znal povedati, zakaj je odpovedal pogodbo prav tožeči stranki in ne drugemu delavcu asfalterju iz ostalih treh skupin, kar dokazuje delavčevo trditev, da je šlo za šikanozno odpoved. Tožeča stranka je dokazala, da se je delodajalec do njega že dalj časa obnašal neobičajno že pred odpovedjo, ko ga je skupaj s še tremi delavci razporedil na težko delo v kamnolomu „A.“ v neprimernih delovnih pogojih z znatno nižjo plačo, prav zaradi višine odpravnine, saj je vsem štirim nato odpovedal pogodbe o zaposlitvi. Tak način premeščanja delavcev pri delodajalcu ni bil običajen. Delodajalec je bil dolžan dokazati tudi razlog, zakaj odpoveduje pogodbo o zaposlitvi ravno delavcu B.B., česar pa ni storil niti v ponovljenem postopku. Da odpoved ni bila šikana, mora dokazati delodajalec in ne delavec. Vsa dejanja delodajalca pred odpovedjo potrjujejo navedbe tožeče stranke, da je bil delavec diskriminiran in ves čas drugače obravnavan kot ostali trije polagalci asfalta v družbi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Sklicuje se na to, da naj bi bile tožnikove trditve o šikanozni odpovedi in o tem, da se je delodajalec do njega obnašal neobičajno, ker ga je razporedil na težko delo v kamnolomu „A.“, nedopustne pritožbene novote.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbami 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Tožena stranka je dne 2. 9. 2011 tožniku, zaposlenemu na delovnem mestu vgrajevalec asfalta 1, redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri podaji redne odpovedi s strani delodajalca upoštevala določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami – ZDR), zlasti določbe 4. odstavka 83. člena (postopek pred odpovedjo s strani delodajalca – pisno obvestilo o nameravani redni odpovedi) ter 88. člena ZDR, ki opredeljuje razloge za redno odpoved. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da je v tožnikovem primeru dokazan poslovni razlog iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR in sicer ekonomski in organizacijski razlog ter da je poslovni razlog utemeljen, ker onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Po določbi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog), po 2. odstavku 88. člena istega zakona pa delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega (1.) odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je nastal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zaradi odločitve zakonitega zastopnika tožene stranke C.C., ki je dne 20. 8. 2010 sprejel sklep, da je zaradi zmanjšanega obsega proizvodnje v organizacijski enoti D. prenehala potreba po delu enega delavca na delovnem mestu vgrajevalec asfalta. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da se je obseg dela pri vgrajevanju asfaltov v prvi polovici leta 2010 zmanjšal v primerjavi z letom 2009 za 35 odstotkov, zato se je tožena stranka odločila za ukinitev ene od štirih skupin, v katerih je na področju vgrajevanja asfaltov delalo po štiri ali pet delavcev, v eni od teh skupin pa je delal tožnik. Po sklepu z dne 20. 8. 2010 je prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu vgrajevanja asfalta I, I.I., na delovnem mestu operativni gradbeni tehnik pri vgrajevanju asfalta, E.E., ki je delal kot valjarist II in F.F., finišeristu. Ni utemeljenega razloga, da sodišče prve stopnje ne bi verjelo izpovedi direktorja tožene stranke, ki je pojasnil razloge za sprejeto odločitev tožene stranke. Njegova izpoved je skladna z izpovedmi drugih zaslišanih prič, zlasti G.G., tožniku nadrejenega delavca, H.H., ki je bil odgovoren za dela, na katerih je tožnik delal v mesecih pred odpovedjo, to je pri „A.“ in listinskimi dokazi.

Kadar gre za redno odpoved iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev, je tudi v primeru, da je na določenem delovnem mestu več izvajalcev, odločitev o tem, kateremu od več izvajalcev bo podal odpoved, v pristojnosti delodajalca, ki ni vezan na vnaprej opredeljene kriterije za izbiro presežnega delavca, tako kot v primeru kolektivnih odpustov. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bila odpoved nezakonita zato, ker direktor niti v ponovljenem postopku ni znal in vedel povedati, zakaj je od štirih polagalcev asfalta odpovedal pogodbo prav tožeči stranki. Tožnik sicer tudi v pritožbi zatrjuje, da naj bi šlo v njegovem primeru za diskriminacijo oziroma šikano, vendar pa za takšno tožnikovo oceno ni opore v izvedenih dokazih. Tudi začasnega odrejanja dela v kamnolomu tožniku in trem njegovim sodelavcem v skupini zaradi pomanjkanja dela v zvezi z vgrajevanjem asfalta oziroma zmanjšanega obsega proizvodnje asfalta ni mogoče šteti niti za neobičajno niti za šikanozno, saj so bili razlogi za začasno odreditev tega dela ustrezno pojasnjeni v dokaznem postopku, zlasti z zaslišanjem prič H.H., G.G. in direktorja tožene stranke.

Pritrditi je potrebno tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izpolnila obveznost po tretjem odstavku 88. člena ZDR. Po tej določbi je delodajalec najprej dolžan preveriti, ali obstaja možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, in če takšna možnost obstaja, delavcu ponuditi sklenitev ustrezne zaposlitve. Izvedeni dokazi potrjujejo, da pri toženi stranki ni bilo nobene možnosti za zaposlitev tožnika za nedoločen čas na drugem ustreznem delovnem mestu, niti za njegovo dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).