Jedro

Če iz izreka odločbe ni razvidna odločitev o konkretni upravni stvari, ni mogoče govoriti, da o njej teče upravni postopek oziroma, da je o njej že pravnomočno odločeno.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada A., št. DT ... z dne 18. 12. 2006 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 350,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je Davčni urad A. vlogo tožnika za vračilo zamudnih obresti in njegov predlog za izdajo dopolnilne odločbe, zavrgel. V obrazložitvi je navedel, da je davčni organ z odločbo, št. DT ... z dne 21. 4. 2006 zavezancu vrnil preveč plačane zamudne obresti, ki so mu bile obračunane od obveznosti naloženih z odločbo, št. .... z dne 20. 11. 2003. Pri tem je ravnal v skladu z delno odločbo, št. ... z dne 31. 3. 2006, izdano kot posledico odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004. Zoper odločbo z dne 21. 4. 2006 je zavezanec vložil pritožbo. V pritožbi navaja, da bi organ z odločbo moral odpraviti vse posledice, ki so nastale na podlagi odpravljenega dela odločbe. Tako bi moral zavezancu vrniti ne samo obračunane in plačane zamudne obresti, ampak tudi zamudne obresti od sedaj brez podlage plačanih zamudnih obresti, ne glede na to, da jih je plačal še pred izdajo prvostopne odločbe. Drugostopnemu organu predlaga, naj njegovi pritožbi ugodi in vrne tudi zakonske zamudne obresti od neutemeljeno plačanega zneska zamudnih obresti, ki tečejo od dne 3. 10. 2003 do plačila.

Poleg pritožbe pa je zavezanec podal tudi samostojen predlog za izdajo dopolnilne odločbe in zahtevek za vračilo oziroma plačilo obresti. V vsem je iz enakih razlogov kot v pritožbi predlagal, da naj davčni organ izda dopolnilno odločbo, s katero bo odločil tudi o plačilu zakonskih zamudnih obresti oziroma ugodil zahtevi zavezanca za vrnitev zamudnih obresti od vrnjenih zneskov zamudnih obresti od dne 3. 10. 2003 do plačila. Davčni organ je zahtevek davčnega zavezanca obravnaval in ga zavrgel na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Pri preizkusu zahtevkov zavezanca je namreč davčni organ ugotovil, da slednja po vsebini predstavljata enak zahtevek, kot ga je zavezanec navedel že v pritožbi na odločbo z dne 21. 4. 2006. To pa pomeni, da o navedenih zahtevkih že teče upravni postopek.

Drugostopenjski davčni organ je odločitvi prvostopnega organa s svojo odločbo, št. ... z dne 12. 6. 2007, pritrdil. V zvezi z ugovorom pritožnika, da v konkretni zadevi ni mogoče ne pravno in ne dejansko odločiti na podlagi 129. člena ZUP, pa pritožbeni organ ugotavlja še naslednje. V pritožbi z dne 10. 5. 2006, ki jo je pritožnik vložil zoper odločbo z dne 21. 4. 2006, enako kot v zahtevi z dne 10. 7. 2006 zahteva vračilo obrestovanih zamudnih obresti. V obravnavanih dveh zadevah gre torej za zadevi, ki imata isto dejansko stanje, to je vračilo obrestovanih zamudnih obresti. Prav tako so obveznosti in pravice oseb opirajo na isto pravno podlago (presojo utemeljenosti vračila obrestovanih zamudnih obresti). Prav tako je organ, ki vodi postopek za odločanje o upravni stvari, stvarno pristojen. Zato je neutemeljen ugovor pritožnika, da ni pravne podlage za odločanje v smislu 129. člena ZUP. Da prvostopni organ v odločbe, izdane na prvi stopnji, zoper katero je vloženo pravno sredstvo in so bile odstopljene drugostopnemu organu oziroma zoper katere teče upravni spor ne more posegati, ampak mora počakati na odločitev organa druge stopnje oziroma na pravnomočno končane sodne postopke, pa izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1366/2004 z dne 14. 12. 2004. Tožnik v tožbi meni, da je izpodbijana odločba v celoti nezakonita in nepravilna. Davčni organ v odločbi z dne 21. 4. 2006 sploh ni odločal o vrnitvi zamudnih obresti od zneska 784.872,10 SIT. Predmet odločanja s strani prvostopnega organa niso bile s predlogom davčnega zavezanca izrecno zahtevane zamudne obresti. Prav zato je podal tudi zahtevo, da mu davčni organ vrne in plača tudi zakonske zamudne obresti od omenjenega zneska. Razlogi, ki jih navaja davčni organ, nimajo podlage ne v ZUP ne v ZDavP oziroma drugih veljavnih predpisih. Prvostopni davčni organ bi moral o zahtevi davčnega zavezanca meritorno odločiti. Prvostopni organ torej ni odločil o vsebini zahteve in predlogu davčnega zavezanca. Stališče prvostopnega in drugostopnega organ, da o istem zahtevku že teče upravni postopek, s tem ko je tožnik plačilo zakonitih zamudnih obresti uveljavljal v pritožbi zoper odločbo o vračilu plačanih zamudnih obresti, sta nepravilni. Prvostopni organ v odločbi z dne 21. 4. 2006 ni odločal o vračilu zakonitih zamudnih obresti, saj je odločal po uradni dolžnosti, pritožbeni organ pa tudi ni pristojen, da bi meritorno odločal o zahtevkih, ki bi jih zavezanci eventualno postavljali s pritožbami. Drugostopenjski organ ima očitno v identičnih zadevah tudi različna stališča. Tako je v zadevi št. ... Ministrstvo za finance v celoti odpravilo prvostopenjski davčni sklep in zadevo vrnilo v ponovno obravnavo temu organu. Med razloge za odločitev je drugostopenjski organ zapisal, da je prvostopni organ z izpodbijano odločbo prekršil pravilo postopka, saj je zahtevek o vračilu zakonitih zamudnih obresti zavrgel, namesto da bi o njem odločal meritorno. Pri tem je poudaril, da je nepravilno stališče prvostopnega organa, da o istem zahtevku že teče upravni postopek, saj prvostopni organ v odločbi ni odločal o vračilu zakonitih zamudnih obresti. Stališča davčnih organov glede zamudnih obresti so tudi v celoti zmotna in nepravilna. ZDavP-2 v 2. členu jasno in eksplicitno določa, da so obresti pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz 2. odstavka ZDavP-2. Pri tem je treba tudi upoštevati 99. člen istega zakona. Enako je določal tudi ZDavP-1 v svojem 2. členu. 34. člen ZDavP pa je določil, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka tudi obresti od dneva plačila davka dalje do vračila. Tudi 95. člen ZDavP je napačno interpretiran. Gre za denarno obveznost dajatev davek denar, ki je bil z davčno inšpekcijsko odločbo tožniku neutemeljeno naložen v plačilo. Tožniku so bile v plačilo neutemeljeno naložene zakonske zamudne obresti, kar je za tožnika vsekakor predstavljalo davčno dajatev in znesek, s katerim tožnik ni mogel razpolagati. Dejstvo je, da je davčni organ nezakonito zadržal in razpolagal z denarjem tožnika. Tudi prej veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih je določal, kar sedaj velja za Obligacijski zakonik. Kdor mora vrniti denarni znesek, je dolžan plačati tudi zamudne obresti.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj se tožbi tožeče stranke v celoti ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter ugodi zahtevku tožnika, po plačilu zakonskih zamudnih obresti od plačanih obresti. Podrejeno pa naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in jo vrne prvostopnemu davčnemu organu v ponovno obravnavo. Zahteva tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlagal zavrnitev tožbe iz razlogov izpodbijane odločbe.

Zadevo je obravnaval sodnik posameznik, saj izpolnjuje pogoje iz 2. alinee 2. odstavka 113. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/26 z dne 12. 10. 2006 - v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave skladno z določbo 1. alinee 59. člena ZUS-1. Tožba je utemeljena.

V danem primeru je sporno, ali v zvezi z vlogo tožnika za vračilo zamudnih obresti oziroma predloga za izdajo dopolnilne odločbe že teče vzporedni upravni postopek. Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisna odločitev upravnega organa, ali obstojajo pogoji za zavrženje zahtevka tožnika iz tega razloga v smislu 129. člena, ali ne. Med strankama ni spora, da je davčni organ s svoj odločbo, št. DT ... z dne 21. 4. 2006 zavezancu vrnil preveč plačane zamudne obresti, ki so mu bile obračunane od obveznosti, naloženih z odločbo, št. ... z dne 20. 11. 2003, in sicer od poteka roka za plačilo obveznosti do dneva dejanskega plačila. Tudi ni sporno, da je davčni organ pri tem ravnal v skladu z delno odločbo drugostopnega organa, št. ... z dne 31. 3. 2006, izdano kot posledico odločbe Ustavnega sodišča, št U-I- 356/02-14 z dne 23. 9. 2004. Ni torej sporno, da je tožnik na podlagi omenjenih odločb prejel vrnjene le tiste obresti, ki jih je dejansko plačal, ni pa bil predmet odločanja po teh odločbah tudi zamudnih obresti od dejansko plačanih zamudnih obresti. Po 27. člena ZUP se upravni postopek po uradni dolžnosti začne, ko upravi pristojni organ v ta namen stori kakršnokoli dejanje. Po drugi strani je upravni postopek na zahtevo stranke uveden z dnem vložitve zahteve stranke. Upravnega postopka po uradni dolžnosti, ki ga je opravil prvostopni pristojni organ z vračilom že plačanih zamudnih obresti v skladu z posledicami odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, po mnenju sodišča res ni mogoče enačiti z upravnim postopkom, ki je bil na zahtevo tožnika uveden z dnem vložitve njegove zahteve za vračilo zamudnih obresti od zamudnih obresti oziroma predloga za izdajo dopolnilne odločbe. Odločba Davčnega urada A., št. ... z dne 21. 4. 2006, v svojem izreku kakršnekoli odločitve glede vračila zamudnih obresti od zamudnih obresti, obračunanih v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča, ne vsebuje. Če iz izreka odločbe ni razvidna odločitev o konkretni upravni stvari, ni mogoče govoriti, da o njej teče upravni postopek oziroma, da je o njej že pravnomočno odločeno. Dokončen oziroma pravnomočen postane le izrek odločbe, kar pomeni, da le-ta prinaša pravne posledice in učinkuje navzven. Formalna pravnomočnost je njena neizpodbojnost, materialna pravnomočnost pa pomeni vezanost na izrek odločbe, ne pa na njegove elemente v obrazložitvi, kot je na primer dejansko stanje, mnenje o pravnih pravilih oziroma presoja pritožbenih navedb. S tem, ko je pritožbeni organ v okviru pritožbenih navedb v skladu z zakonom preveril tudi pritožbeni ugovor glede vračila zakonitih zamudnih obresti od zamudnih obresti (kar pa je dolžan storiti po 2. odstavku 254. člena ZUP), ni pa te odločitve povzel v izrek odločbe, ni mogoče govoriti o tem, da je zaradi presoje pritožbenega ugovora tekel v tej zadevi tudi že upravni postopek. Tako stališče upravnega organa je glede na povedano napačno, kar ima za posledico napačno uporabo 129. člena ZUP.

Sodišče je zaradi zgoraj navedenih razlogov tožbi tožnika ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Upravni organ naj v nadaljevanju postopka, z upoštevanjem mnenja tega sodišča, ponovno odloči o tem, ali se o isti upravni zadevi res že vodi upravni postopek oziroma je ta že pravnomočno končan in če ugotovi, da ni, naj o zahtevku tožnika odloči tudi po vsebini.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.