Jedro

Tako iz uvoda kot iz vsebine tožbenih navedb izhaja, da je pritožnik s tožbo napadal tudi drugostopenjski upravni akt. Ker je torej v tožbi pravilno najprej izpodbijal procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep drugostopenjskega davčnega organa o zavrženju pritožbe z dne 28. 5. 2020 (ki je eden izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, torej ga je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu), mu je sodišče prve stopnje, s tem ko ni presojalo utemeljenosti teh tožbenih navedb, nepravilno odreklo pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi. Sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 847/2020-5 z dne 20. 10. 2022 se razveljavi v delu, ki se nanaša na sklep Ministrstva za finance, št. DT-499-04-49/2019 z dne 28. 5. 2020, in se zadeva v tem delu vrne temu sodišču v nov postopek.

II. V preostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sklepom zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-2066/2013-91-12-510-11 z dne 21. 10. 2019, s katero je bila tožniku dodatno odmerjena akontacije dohodnine od dohodkov iz dejavnosti v višini 273.132,59 EUR. Ministrstvo za finance je s sklepom, št. DT-499-04-49/2019 z dne 28. 5. 2020, pritožbo, ki jo je zoper navedeno odločbo vložil tožnik (osebno in po svoji pooblaščenki, odvetnici Mariji Vrisk), zavrglo.

2. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicevalo na 2. člen ZUS-1 in navedlo, da je tožnik v upravnem sporu vložil tožbo zoper odločbo organa prve stopnje, ki pa ni dovoljena, saj ta odločba ni dokončna. Drugostopenjski davčni organ je namreč s sklepom pritožbo zoper izpodbijani upravni akt iz procesnih razlogov zavrgel. Sodišče navaja, da je tožnik tudi po pozivu sodišča, naj tožbo popravi (30. člen ZUS-1) vztrajal pri tem, da izpodbija odločbo prvostopenjskega davčnega organa in ne morebiti tudi sklep drugostopenjskega davčnega. Zato je moralo sodišče tožbo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. 3. Zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je tožbo vložil tudi zoper sklep drugostopenjskega organa in pri tem, da se ta sklep odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek, vztrajal tudi 6. 10. 2022 v vlogi - odgovoru na poziv sodišča. Sodišče prve stopnje tega, da je želel le poudariti, zoper katero odločbo prvostopenjskega organa je vložil pritožbo, ki je bila podlaga za sporno zavrženje, ni razumelo. Ker ocenjuje, da je sodišče prve stopnje iz pritožnikovih navedb napačno sklepalo, da zahteva le odpravo odmerne odločbe prvostopenjskega davčnega organa, Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je pritožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije zavrglo iz razloga po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ne da bi pred tem presodilo utemeljenost njegovih tožbenih trditev zoper sklep Ministrstva za finance. Po navedeni določbi ZUS-1 sodišče tožbo ob predhodnem preizkusu zavrže, če je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno.

7. V obravnavanem primeru je bil pritožnikov postopek pred davčnimi organi končan s sklepom drugostopenjskega davčnega organa (Ministrstva za finance), s katerim je bila pritožnikova pritožba zoper odmerno odločbo Finančne uprave Republike Slovenije zavržena iz procesnih razlogov. Drugostopenjski davčni organ je namreč ugotovil, da je bil že pred izdajo izpodbijane odločbe zoper pritožnika začet postopek osebnega stečaja, kar glede na to, da gre pri obravnavani davčni zadevi za razpolaganje s premoženjem iz pritožnikove stečajne mase, pomeni, da bi lahko pritožbo vložila le stečajna upraviteljica. Pritožnik (niti sam niti po pooblaščencu) pač ne.

8. Glede na to, da pritožnikov pravni položaj v upravnem sporu opredeljuje sklep drugostopenjskega davčnega organa, je za presojo utemeljenosti obravnavane pritožbe bistvena ugotovitev, ali je pritožnik tožbo v upravnem sporu usmeril (tudi) zoper ta akt. 9. Po stališču Vrhovnega sodišča je na podlagi relevantnega procesnega dejanskega stanja v obravnavani zadevi mogoče sklepati, da je pritožnik s tožbo izpodbijal tudi pravilnost in zakonitost odločitve drugostopenjskega organa. To izhaja že iz uvoda tožbe na prvi strani in navedbe, da se tožba vlaga zoper "odločbo Finančne uprave Republike Slovenije številka št. DT 0610-2066/2013-91-12-510-11 z dne 21. 20. 2019 v zvezi s sklepom Ministrstva za finance št. DT-499-04-49/2019 z dne 28. 5. 2020“. V nadaljevanju je pritožnik tudi izrecno predlagal da naj „sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, odločbo Finančne uprave Republike Slovenije številka št. DT 0610-2066/2013-91-12-510-11 z dne 21. 20. 20191 v zvezi s sklepom Ministrstva za finance št. DT-499-04-49/2019 z dne 28. 5. 2020, odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek.“ Po presoji Vrhovnega sodišča pa to, da je pritožnik s tožbo napadal tudi drugostopenjski upravni akt, izhaja predvsem iz vsebine tožbenih navedb, saj ne le, da je v tožbi večkrat uporabljal dvojino in navajal, da „_sta izpodbijani odločbi nezakoniti in nepravilni_,“ pač pa na straneh 3 do 6 tožbe tudi obširno vsebinsko nasprotoval razlogom za zavrženje pritožbe in za svoje navedbe predlagal izvedbo dokazov. Glede na vsebino odgovora na tožbo pa je očitno, da je s tem, da sodišče (najprej) presodi tudi utemeljenost tožbenih navedb, ki so usmerjene zoper sklep drugostopenjskega davčnega organa, soglašala tudi tožena stranka.

10. Ker je pritožnik v tožbi pravilno najprej izpodbijal procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep drugostopenjskega davčnega organa o zavrženju pritožbe z dne 28. 5. 2020 (ki je eden izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, torej ga je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu), mu je sodišče prve stopnje, s tem ko ni presojalo utemeljenosti teh tožbenih navedb, nepravilno odreklo pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije).

11. Vrhovno sodišče je tako pritožbi delno ugodilo in na podlagi 77. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbi zoper sklep Ministrstva za finance, št. DT-499-04-49/2019 z dne 28. 5. 2020, ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

12. Ker preostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo Finančne uprave RS, za odločitev niso pomembne, in niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo v preostalem delu na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Tožnik je na Upravno sodišče naslovil vlogo „poprava tožbenega zahtevka“, v katerem je popravil očitno pomoto v zapisu na dveh mestih v tožbi, in sicer v zvezi z navedbo opravilne številke in datuma izdaje prvostopenjske davčne odločbe.