Jedro

Drži, da pripor v ekstradicijskem postopku predstavlja neke vrste ukrep za zagotovitev navzočnosti obdolženca, da bi se lahko izvedel kazenski postopek v državi prosilki, a tega pripora ni mogoče ločevati od klasičnega pripora v (pred)kazenskem postopku. Res je sicer, da bi lahko jezikovna razlaga dopuščala tudi takšno razlago, da zakonodajalec za tovrstni odvzem prostosti ni predvidel odškodninske odgovornosti države v odvisnosti od izida kazenskega postopka. A vendar je treba pri tem upoštevati teološko razlago, ki ima oporo v 30. členu Ustave RS, s katero je priznana pravica do odškodnine vsakomur, ki mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost. Pripor v ekstradicijskem postopku je takorekoč izenačen s priporom v (pred)kazenskem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva od toženke 166.600,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2015. Tožniku je naložilo, da povrne toženki 781,86 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Proti takšni odločitvi vlaga tožnik po svojem pooblaščencu obširno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče zavzelo zmotno materialnopravno stališče, ko je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neutemeljen in nezakonit pripor zavrnilo, ob tem pa je tudi pomanjkljivo oziroma nasprotujoče si obrazložilo svoje stališče. V konkretnem primeru je šlo za eklatantno kršitev človekovih pravic, zaradi katerih se zahteva odškodnina, zato bi moralo sodišče svojo odločitev bolj poglobljeno obrazložiti. Glede na stališče prvega sodišča gre v tej zadevi za pravno vprašanje, ali gre osebi, ki je bila priprta v ekstradicijskem postopku in kasneje ugotovljeno, da je bil pripor neutemeljen in nezakonit, odškodnina za odvzeto prostost. Pravna podlaga v tem primeru ni zgolj zakon, temveč primarno Ustava RS, ki v 26. členu določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ. Tudi 30. člen Ustave daje tožniku pravico do odškodnine, saj mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost. Svoboda ne sme biti odvzeta na način, da se enostavno po njenem odvzemu ugotovi, da je prišlo do napake in se priprto osebo pač zgolj spusti na prostost brez odškodninskih posledic. Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali jo priznava v manjši meri. Tožniku je bil pripor odrejen brez podlage odločbe sodišča, s čimer mi je bila kršena pravica do osebne svobode in enakega varstva. Prvo sodišče v 20. točki zapiše, da je odgovornost države po 542. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) objektivna, česar pa se v nadaljevanju obrazložitve ne drži, saj očita, da odgovornosti države ni, ker ni podana protipravnost. To je v direktnem nasprotju z načelom objektivne odgovornosti države, ki ga je izrazilo VS RS v zadevi II Ips 377/2006, kjer je zapisalo, da je protipravnost ravnanja državnih organov ni predpostavka za odškodninsko odgovornost države, ki je objektivna. Predpostavki sta objektivni dejstvi, prestan pripor in da obsodbe v kazenskem postopku ni prišlo, ki pa sta v konkretni zadevi izpolnjeni. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na en judikat Vrhovnega sodišča RS II Ips 1006/2008, ki v tej zadevi sploh ni uporabljiv, saj gre za povsem drugačno stanje. V slednji zadevi je bil vložen odškodninski zahtevek, ker je bil tamkajšnji tožnik priprt do izročitve Republiki Italiji, kjer se je kasneje odvijal kazenski postopek in se zaključil s pogojno obsodbo. V predmetni zadevi pa tožnik sploh ni bil izročen in ni prišlo do kazenskega postopka. V omenjeni zadevi sploh ni prišlo do odprave ekstradicijskega pripora in je bila škoda zatrjevana na podlagi 2. točke prvega odstavka 542. člena ZKP, ki govori o prestajanju prostostne kazni, medtem ko v obravnavani zadevi za kaj takega ne gre, saj se zatrjuje nezakonito ravnanje po 1. in 3. točki prvega odstavka 542. člena ZKP. V sodbi II Ips 1006/2008 Vrhovno sodišče izpostavlja, da tožnik ni pravočasno uveljavljal, da je bil pripor nezakonit, temveč le neutemeljen, v predmetni zadevi pa je tožnik, ne samo zatrjeval, da je pripor nezakonit, temveč je navedeno dokazal, z v spisu predloženo odločbo Ustavnega sodišča RS Up 402/12 z dne 5. 7. 2012 in sklepom VSK I Kp 35889/2011 z dne 21. 8. 2012. Sodišči sta namreč ugotovili, da prošnja za izročitev ni temeljila na obtožnici ali drugem podobnem aktu sodišča, spričo česar je bil pripor odrejen nezakonito, tudi v nasprotju z 20. členom Ustave RS, zaradi česar je bil tudi odpravljen. Zato so nerazumljivi in nesprejemljivi razlogi prvega sodišča v 23. točki izpodbijane sodbe, da tožnik ni dokazal, da bi toženka z nezakonitim ravnanjem odvzela tožniku prostost, kot tudi da ni dokazal, da je prej zakoniti pripor postal neutemeljen. Takšna obrazložitev, ko sodišče najprej v 19. točki ugotavlja, da je bil pripor odpravljen in tožnik izpuščen na prostost, nato pa v 20 .točki navaja, da je odgovornost države objektivna, medtem ko v 23. točki zaključuje, da naj nezakonita ravnanja ne bi bila izkazana, nasprotuje sama sebi, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Odločba VS RS tako ni primerljiva s predmetno zadevo in ne more biti podlaga za predmetno odločitev. Ne drži torej, da za obravnavani odvzem prostosti zakonodajalec ni predvidel odškodninske odgovornosti v odvisnosti od kazenskega postopka. Pravico do odškodnine ima na podlagi 542. člena ZKP tisti, ki je bil v priporu, pa zoper njega ni bil uveden kazenski postopek. To se je zgodilo v predmetni zadevi, saj RS zoper tožnika ni uvedla nobenega kazenskega postopka. Pravico do povrnitve škode pa ima tudi tisti, komur je bila zaradi napake ali nezakonitega dela organa neutemeljeno vzeta prostost. Tudi do izpolnitev tega zakonskega stanu je v predmetni zadevi prišlo, saj za izročitev niso bili podani ne ustavni ne zakonski pogoji, zaradi česar je bil pripor odpravljen in tožnik izpuščen na prostost. Tožnik v pritožbi opozarja, da tudi ne drži, da bi bil na begu in da naj bi bil cilj tiralice, da se ga najde in se mu odvzame prostost in privede sodišču, zaradi vključenosti RS v Interpol. Iz neprerekanih trditev izhaja, da tožnik ni bil na begu, temveč je z družino potoval na dopust na H., poleg tega ima prebivališče v Nemčiji, kjer živi že več kot 20 let, pa mu tam ni bila odvzeta prostost in zoper njega sprožen kakšen postopek. tožnik se tako sploh ni zavedal, da naj bi bila zoper njega razpisana tiralica. Tožnika tudi niso ustavili niti nemški niti avstrijski mejni organi. O tem bi se lahko sodišče prepričalo z zaslišanjem tožnika, pa ga ni. Ne gre prezreti, da je bila očitno nezakonita že tiralica oziroma zahteva za izročitev, saj bi sicer prišlo do izročitve, ne pa do izpustitve tožnika na prostost. Ker je bil tožnik priprt s strani organov RS, gre za njeno objektivno odgovornost in ne koga drugega, RS pa lahko uveljavlja morebitne regresne zahtevke do tretjih. Tožnik tudi ni s svojim ravnanjem povzročil odvzema prostosti, posebej ne s kakšnim nedovoljenim ravnanjem. Tožnik namreč ne more odgovarjati za protipravna ravnanja tožilstva Republike Belorusije, ki je v prošnji za izročitev in v mednarodni tiralici prekoračilo svoja pooblastila in svojih zahtevni poprej preizkusilo pred neodvisnim sodiščem.

Pritožnik navaja, da je bil odrejen pripor, ki se je na podlagi odločb sodišč izkazal kot nezakonit ter protiustaven in je bil posledično odpravljen, prostost pa tožniku vrnjena šele po 396 dneh. Ni pomembno, zakaj je bil tožnik priprt, pomembno je le, da mu je bila prostost odvzeta in da je bilo kasneje ugotovljeno, da je bila nezakonita oziroma protiustavna, kajti odločbe o odreditvi pripora so bile odpravljene in tožnik izpuščen na prostost, kar omogoča tožniku, da uveljavlja povračilo škode neposredno na podlagi 26. in 30. člena Ustave RS. Državo zavezuje ustavna prepoved protipravnega oblastvenega ravnanja. Za presojo odškodninske odgovornosti ne zadoščajo splošna pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, pač pa je treba pri presoji posameznih predpostavka odgovornosti države upoštevati posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov. Ocena prvega sodišča temelji na stališčih, ki niso sprejemljiva z vidika ustavne pravice do pritožbe. Da je bil ravnanje države protipravno in neutemeljeno izhaja že iz dejstva, da je bil tožniku pripor odpravljen, noben nadaljnji postopki pa zoper njega niso bili uvedeni. Ustavna odškodninska odgovornost države terja prilagojeno uporabo kriterijev presoje glede odškodninske odgovornosti države, še zlasti s pričo posebnih okoliščin, v katerih se je znašel tožnik, ki je ostal brez prostosti v tuji državi in to zaradi očitno neutemeljene in nezakonite tiralice tretje države. Zavzeto stališče sodišča prve stopnje nedopustno nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi tožnik učinkovito uveljavljal človekovo pravico do povračila škode zoper državo. Če bi pritožbeno sodišče ob obravnavanju zadeve ugotovilo, da se je potrebno opreti na določila ZKP, ne pa neposredno na določila Ustave RS in pri tem štelo, da določila ZKP ne predvidevajo odškodninske odgovornosti države v predmetni zadevi, tožnik v okviru določbe 23. člena Zakona o ustavnem sodišču predlaga, da pritožbeno sodišče prekini predmetni postopek in zahteva začetek postopka za oceno njegove ustavnosti, oziroma 542. člena ZKP. V nasprotnem primeru bo namreč prišlo do nedopustnih kršitev tako ustavnih pravic, kot pravic, ki jih daje Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnik še opozarja, da toženka večino njegovih trditev podanih v zvezi s škodo, ne prereka, zato meni, da je moč o višini odškodnine odločiti neposredno na višjem sodišču, na način, da sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Materialnopravna podlaga tožnikovega tožbenega zahtevka oziroma odškodninske odgovornosti države zaradi neutemeljenega ali nezakonitega pripora, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je lahko določba 542. členom ZKP v povezavi s 30. členom Ustave RS. Gre za posebej urejen primer odškodninske odgovornosti države za škodo, ki je bila povzročena z neutemeljenim oziroma nezakonitim priporom. Po prvi točki prvega odstavka 542. člena ZKP ima pravico do povrnitve škode, kdor je bil v priporu, pa ni bil uveden zoper njega kazenski postopek, ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, ali je bil postopek ustavljen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zavrnjena. Pravico ima tudi, komur je bila zaradi napake ali nezakonitega dela organa neutemeljeno vzeta prostost (tretja točka prvega odstavka 542. člena ZKP). Tako po sodni praksi kot po pravni teoriji(1) je odgovornost države po 542. členu ZKP objektivna. Država odgovarja za škodo, ne glede na to, ali je organ, ki jo je povzročil, zakrivil ali ne.

6. Po nespornih ugotovitvah sodišča prve stopnje: - so tožnika policisti PMP J. pri poskusu državne meje dne (pravilno) 23. 7.2011 zadržali na podlagi mednarodne tiralice, ki jo je razpisala Republika Belorusija; - je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom Kpd 352/2011 z dne (pravilno) 23. 7. 2011 zoper tožnika odredilo pripor in se pričel postopek za izročitev Republiki Belorusiji; - dovoljena je bila izročitev tožnika s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 27. 3. 2012, zoper katerega je tožnik vložil ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče ugodilo z odločbo Up 402/12-16 z dne 5. 7. 2012 in razveljavilo sklepe o izročitvi; - v ponovnem postopku je Okrožno sodišče v Kopru kljub ugotovitvam in stališču ustavnega sodišča ugodilo zahtevi za izročitev, ki pa jo je na tožnikovo pritožbo Višje sodišče v Kopru s sklepom I Kp 3889/2011 z dne 21. 8. 2012 spremenilo in zahtevo za izročitev Državnega tožilstva R Belorusije zavrnilo. Višje sodišče je skladno s stališčem US ugotovilo, da zahteva za izročitev sploh ni temeljila na obtožnici, sodbi ali drugemu aktu, ki bi ga izdalo sodišče, s čimer so bile tožniku kršene temeljne pravice v smislu uresničitve varstva posameznika v razmerju do države. S tem sklepom je bil odpravljen pripor in tožnik izpuščen na prostost. Kot pravilno opozarja pritožnik, kar je potrjeno in ugotovljeno z odločbo Ustavnega sodišča, v obravnavanem pripornem oziroma izročitvenem postopku sploh niso bili izpolnjeni pogoji za izročitev tožnika, saj k prošnji za izročitev ni bila priložena sodna odločba o priporu, je pa pri zagotavljanju varstva posameznika pred arbitrarnimi posegi države v njegovo osebno svobodo ključna; in da odvzem prostosti, ki je temeljil na aktu, ki ga ni izdalo sodišče, tako ne more biti zakonit. 7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka utemeljevalo s stališčem izrečeno v odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 1006/2008, vendar pa kot pravilno opozarja pritožnik, v obravnavani zadevi ne gre za položaj, ki ga rešuje revizijska odločba, na katero se sklicuje prvo sodišče, saj je šlo v njej za drugačno dejansko stanje, in sicer je bil zoper obdolženca odrejen pripor in bil izročen Republiki Italiji (državi prosilki), kjer se je odvijal kazenski postopek pred pristojnim sodiščem in zoper njega zaključil s pogojno obsodbo (obsodilno sodbo). Tožnik je v omenjeni zadevi uveljavljal odškodnino na podlagi 2. točke prvega odstavka 542. čelna ZKP, za kar pa v obravnavni zadevi tudi ne gre.

8. Drži, da pripor v ekstradicijskem postopku predstavlja neke vrste ukrep za zagotovitev navzočnosti obdolženca, da bi se lahko izvedel kazenski postopek v državi prosilki, a tega pripora ni mogoče ločevati od klasičnega pripora v (pred)kazenskem postopku. Res je sicer, da bi lahko jezikovna razlaga dopuščala tudi takšno razlago, kot jo zavzema prvo sodišče, da zakonodajalec za tovrstni odvzem prostosti ni predvidel odškodninske odgovornosti države v odvisnosti od izida kazenskega postopka. A vendar je treba pri tem upoštevati teološko razlago, ki ima oporo v 30. členu Ustave RS, s katero je priznana pravica do odškodnine vsakomur, ki mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost. Pripor v ekstradicijskem postopku je takorekoč izenačen s priporom v (pred)kazenskem postopku. Zato je treba določbo 542. člena ZKP, ki konkretizira to ustavno pravico, razlagati na ustavno skladen način, torej tako, da ima pravico do odškodnine ne le tisti, ki je bil v priporu in kazenski postopek ni bil odrejen ali postopek ustavljen ali obtožba zavrnjena, marveč tudi tisti, katerega pripor je bil odrejen v izročitvenem postopku, pa je bilo kasneje ugotovljeno, da za zahtevo za izročitev in v njegovi posledici za pripor, ni bilo ne ustavne ne zakonske podlage, saj odločbe o priporu, priložene k prošnji za izročitev, ni izdal sodni organ, ter je bila zato zahteva za izročitev očitno nedopustna in zavrnjena, pripor pa odpravljen. Pri obeh vrstah pripora gre za eno samo bistvo, gre za ukrepa, ki sta si v bistvenem podobna, saj na enak način omejujeta prostost osebe, zoper katero sta odrejena. Pri obeh gre za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti. Zato pritožbeno sodišče meni, da je treba na podlagi analogne uporabe 542. člena ZKP, ko gre za primer, kot je obravnavani, ki je po sestavinah zelo podoben klasičnemu primeru odškodninske odgovornosti za pripor v (pred)kazenskem postopku, in se z njim ujema v bistvenih lastnostih, zagotoviti tudi odškodninsko varstvo tožniku v konkretni situaciji. Zaradi domneve nedolžnosti je treba izjeme od pravila, da neupravičeno priprtemu pripada pravica odškodnine (ki po določbi 30. člena URS spada med človekove pravice in temeljne svoboščine) razlagati restriktivno in ne v škodo prizadetega.

9. Glede na uporabo analogije kot urejevalnega načela, velja tudi za neposredno neurejen primer, kot je obravnavani, ista pravna posledica kot za izrecno urejenega, ker sta si v bistvenem vrednostno podobna. Dejstvo je, da je končni rezultat takšen, da ustavnih, kaj šele zakonskih, pogojev za izročitev tožnika in s tem za (začasni in klasični) izročitveni pripor v ekstradicijskem postopku ni bilo, kot ugotavlja najprej ustavno sodišče in nato Višje sodišče v Kopru v ponovljenem postopku, in je zato bil tožnik neupravičeno v priporu glede na izid ekstradicijskega postopka.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je toženka, in sicer njen organ PMP pravilno ravnal na podlagi razpisane mednarodne tiralice tako kot je, in sicer z odvzemom prostosti (pridržanjem) in privedbo sodišču, a je nadaljnje ravnanje, torej odreditev ekstradicijskega (izročitvenega) pripora, kot obrazloženo zgoraj opredeliti za neupravičeno, kar bi kazalo, da gre tožniku za ves čas trajanja pripora pravica do odškodnine, in je tako tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Da bi bila nezakonita ali neutemeljena tudi mednarodna tiralica tožnik ni zatrjeval, prošnja oz. zahteva za izročitev pa je nekaj povsem drugega.

11. Ker pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne pravne presoje ni izčrpalo toženkinih ugovornih navedb(2) glede nedovoljenega dejanja tožnika, v okviru določbe tretjega odstavka 542. člena ZKP,(3) je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj ocenjuje, da glede na naravo pomanjkljivosti te ne more odpraviti samo brez posega v pravico strank do pritožbe. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na materialnopravno izhodišče in v primeru negativnega odgovora na vprašanje, ali je tožnik s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost, odločiti o odškodnini za pravno priznano škodo, ki je v vzročni zvezi z neupravičenim priporom.

12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena PP).

Op. št. (1): Glej mag. Marija Krisper Kramberger, nedovoljeno ravnanje po tretjem odtsavku 542. člena ZKP, PB 3/2001 .

Op. št. (2): Pritožbeno sodišče dodaja, da ugovor pasivne legitimacije ne more biti podan. Kot je razbrati že iz razlogov izpodbijane sodbe, je odškodninsko odgovoren tisti, ki je odredil neupravičen ali nezakonit pripor, ne pa na tisti, ki je zahteval izročitev obdolženca.

Op. št. (3): Odvzem pravice po tretjem odstavku 542. člena ZKP je treba tolmačiti ozko. V vsakem primeru posebej je treba ugotavljati, katero dejanje oziroma ravnanje je nedovoljeno.