Jedro

Tudi pri odločanju o tožbenem zahtevku na podlagi 5. odstavka 168. člena ZIZ je v primerih prodaje stanovanja po določbah SZ treba uporabiti ZPPLPS kot specialni predpis, ne glede na določbo 2. odstavka 150. člena ZZK-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek: da je prva toženka dolžna sestaviti zemljiškoknjižno listino in jo izročiti Okrajnemu sodišču v Ljubljani, s katero dovoljuje vpis lastninske pravice pri nepremičnini, stanovanju št. 14 v 2. nadstropju E. 5, L., z ostalimi podatki, kot so razvidni iz izreka sodbe, na pridobitelja – M. V., do celote, v roku 8 dni, sicer bo listino nadomestila sodba; da je druga toženka dolžna pri isti nepremičnini predlagati vpis lastninske pravice na svoje ime, v roku 15 dni, sicer sme na podlagi sodbe v njenem imenu in na njen račun to storiti tožeča stranka; in odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni prvi toženki povrniti pravdne stroške v višini 319,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se tožeča stranka pravočasno pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da spremenjenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je odločitev in razlaga odločitve sodišča prve stopnje v nasprotju z judikati ES, ki pravijo, da pravica dostopa do sodišča ne pomeni zgolj pravice začeti postopek pred sodiščem, ampak pomeni pravico doseči od sodišča, da vsebinsko odloči o spornih civilnih pravicah in obveznostih. V nasprotju je tudi s temeljnimi načeli Zakona o zemljiški knjigi in Zakona o pravdnem postopku. Uporabiti bi moralo določbo 185. člena ZPP, ki določa, da, ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna privolitev, vendar pa lahko sodišče spremembo dovoli, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. V konkretnem primeru sta toženca v spremembo tožbe privolila, saj sta se spustila v obravnavanje zadeve. Sodišče je upoštevalo zemljiškoknjižne podatke in je štelo, da je G. zemljiškoknjižni lastnik, kljub temu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz vpogleda v zemljiško knjigo je razvidno, da je to podjetje leta 1999 dalo soglasje k delilnemu načrtu, potrebnemu za vzpostavitev etažne lastnine. Pravno načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje osebo, ki se zanese na vpisane podatke o pravicah bolj od tistega, ki ima pravico po stanju materialnega prava. Publicitetno načelo je povezano tudi z načelom skrbnosti ravnanja v pravnem prometu. Kdor izpolni pogoje za vpis pravice v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je tožbo vložila na podlagi določbe 5. odstavka 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, po kateri lahko upnik, ki nima listine primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Tožbo je vložila zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine, G., d.d., L. in zoper dolžnico iz izvršilnega postopka, M. V. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana (ni subjekt zatrjevane obveznosti). To bi bila le RS, ki je postala lastnica stanovanja po samem zakonu, na podlagi 111. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 – SZ) in ki je to stanovanje, prav tako na podlagi določb SZ, prodala dolžnici, ali pa vsaj poleg obeh toženk še RS, pri čemer bi bile vse tri toženke v razmerju nujnih sospornikov. Dodalo pa je še, da bi bilo tožbeni zahtevek v vsakem primeru zavrniti, saj bi tožeča stranka lahko zahtevala le, naj ji pasivno legitimirana oseba izda listino, na podlagi katere se bo vknjižila lastninska pravica na dolžnika.

Ne glede na to, ali bi morala tožeča stranka tožiti na izdajo listine ali na vknjižbo lastninske pravice na dolžnico in ne glede na to, ali je potrebno tožbo vložiti le zoper lastnika nepremičnine ali pa tudi zoper dolžnika (primerjaj poleg odločbe in članka, ki ju izpostavlja sodba, še članek Danila Ukmarja, Tožba po 168. členu ZIZ, Pravna praksa, št. 32/2008), je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna in zakonita in razloge sodišča prve stopnje zanjo, pritožbeno sodišče sprejema. Četudi bi bila prva toženka, G., d.d., zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, pa ni, saj je iz vpogleda v elektronsko zemljiško knjigo (podvl. št. A k.o. B.) razvidno, da je v njeno korist še vedno vpisana družbena lastnina, prva toženka ni pasivno legitimirana v tej zadevi. Razlogi sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na strani 4 in prvem odstavku na strani 5 sodbe, so pravilni. Zakon o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (Ur. l. RS, št. 47/2003 – UPB-1, v nadaljevanju ZPPLPS), je specialni predpis, ki določa posebne pogoje in postopek za vpis lastninske pravice na posameznih delih večstanovanjske hiše. Zaradi situacije, ki je nastala po uvedbi SZ, je ta zakon poenostavil pogoj iz 17. člena ZZK (sedaj 2. odstavka 150. člena ZZK-1) in v 6. členu postavil domnevo, da se šteje, kot da bi bil prodajalec stanovanja (po določbah SZ) vknjižen v zemljiški knjigi. V konkretni zadevi je druga toženka predložila pogodbo o prodaji stanovanja, ki jo je sklenila z Republiko Slovenijo kot lastnico in prodajalko. Iz pogodbe je tudi razvidno, da je bila sklenjena po določbah SZ in gre torej v konkretnem primeru za situacijo kot jo predvideva 6. člen ZPPLPS. Tudi pri odločanju o tožbenem zahtevku na podlagi 5. odstavka 168. člena ZIZ je torej uporabiti ZPPLPS kot specialni predpis, ne glede na določbo 2. odstavka 150. člena ZZK-1. Pravilno je namreč sodišče prve stopnje zaključilo tudi, da se ZPPLPS še vedno uporablja na podlagi določbe 2. odstavka 248. člena ZZK-1. Tožeča stranka je sicer tožbo razširila tudi na Republiko Slovenijo, vendar ta v razširitev ni privolila (2. odstavek 191. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodišče njene privolitve ne more nadomestiti s sklepom (primerjaj tudi komentar k 191. členu ZPP, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga). Očitanih kršitev v tej smeri zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Tudi ni kršilo pravice tožeče stranke do dostopa do sodišča in do vsebinskega odločanja. V zadevi je vsebinsko odločilo, saj se vprašanji aktivne in pasivne legitimacije, torej ali je tožnik subjekt uveljavljane materialne pravice oziroma toženec subjekt zatrjevane obveznosti, presojata po materialnem, in ne po procesnem pravu.

Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).