Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Glede na to, da sta sodišči ugotovili, da je toženec neupravičeno odklanjal vrnitev v hrambo danega avtomobila, je utemeljen tožnikov zahtevek za njegovo vračilo ali za plačilo odškodnine. Morda tožnikov karambolirani avtomobil res ni uničen in še vedno obstaja, vendar ni v enakem stanju in se je njegova vrednost sčasoma bistveno spremenila. Zato je tožnik upravičen do odškodnine.
Revizija se zavrne.
1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženec) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) znesek 11.399 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 1997 do 1. 1. 2002, vse v roku 15 dni. Presežni del tožbenega zahtevka glede zahtevanih obresti je zavrnilo.
2. Toženec se je proti tej sodbi pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.
3. Proti pravnomočni sodbi je toženec pravočasno vložil revizijo zarado kršitve 2. in 3. točke 370. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe, tako da se ugotovi, da toženec ni pasivno legitimiran, in se spremeni sodba sodišča prve stopnje, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Revizija navaja, da je prvo sodišče najprej zavrnilo tožbeni zahtevek, češ da toženec ni pasivno legitimiran, ker da je bil dogovor o vleki sklenjen v zvezi s popravilom avtomobila in ne njegovo hrambo. Dogovor o popravilu avtomobila je imel z zavarovalnico A. d.o.o., avto je bil najprej deponiran na njenem sedežu v M. in šele nato v Z., kar vse je bilo tožniku znano. Zato sodišču druge stopnje očita, da je kršilo postopkovne in materialnopravne določbe, ko je to sodbo razveljavilo. Procesno kršitev vidi tudi v tem, da je sodišče zapisalo, da je bistvo spora hramba in plačilo stroškov zanjo. Te stroške je fakturirala A. d.o.o. in ne toženec, tožnik pa je bil pravnomočno obsojen na plačilo. Sodišče je s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 17. 6. 2004 pravnomočno odločilo, da je v razmerju do tožnika legitimirana ta družba in ne toženec. Ni pravno dopustno, da dve sodišči odločita drugače. Kršitev materialnega prava pa vidi v tem, da je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe in zahtevek za plačilo odškodnine. To bi bilo dovoljeno le, če vozilo ne bi več obstajalo. Toda vozilo je v enakem stanju, je še vedno karambolirano, ker tožnik ni uspel zagotoviti jamstva zavarovalnice za stroške popravila. Sodišče je napačno interpretiralo določilo 185. člena ZOR, zlasti četrti odstavek. Na podlagi izpodbijane sodbe je tožnik prejel kupnino za avto, tožencu pa je ostalo vozilo brez vrednosti, katerega prometno dovoljenje se glasi na tožnika, zato ga toženec ne more prodati. Tako je tožnik dobil odškodnino, vozilo pa je ostalo v njegovi lasti. Sodišču še očita, da zapiše, da bi smel toženec po prvem odstavku 286. člena ZOR obdržati stvar samo, če bi imel proti tožniku zapadlo terjatev. Taka terjatev je obstajala s strani A. d.o.o., ki je edina pasivno legitimirana v tej pravdi.
Dogovor med tožnikom in tožencem je bil le za prevoz avtomobila in popravilo, ne pa hramba in njegovo vračilo.
Stroški hrambe bi bili le posredni stroški, ki bi jih plačala zavarovalnica, če bi bila podana njena obveznost, da povrne škodo.
4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.
5. Revizija ni utemeljena.
6. Sodišče druge stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb ZPP, ko je 23. 1. 2001 sklenilo razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje, saj ga k temu pooblaščata 354. in 355. člen ZPP. Tudi to, da je bil toženec s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1120/2003 dne 17. 6. 2004 pravnomočno obsojen na plačilo računa 1,419.275,10 SIT, ki ga je izstavila A. d.o.o. za hrambo avtomobila, ni v nasprotju z izpodbijano sodbo, ker ne gre za sojenje o že pravnomočno razsojeni stvari, ki bi prepovedovalo ponovno sojenje o isti stvari (drugi odstavek 319. člena ZPP), saj ni podana niti objektivna, niti subjektivna identiteta spora. Ne gre torej za isto zadevo, temveč za zadevo, ki se samo vsebinsko nanaša na obravnavani spor med tožnikom in tožencem in je sodišče ta dokaz ovrednotilo. Če sta sodišči o njunem razmerju posredno odločili drugače, je to odvisno od načina pravdanja (ugovori, predlaganje dokazov in podobno).
7. Tudi očitane kršitve določb materialnega prava ni, saj sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da sta tožnik in toženec sklenila dogovor o hrambi avtomobila, da je toženec sprejel tožnikov avtomobil v hrambo na svoji deponiji, a mu ga ni hotel vrniti, ko ga je ta zahteval (712. in 718. člen ZOR). Revizijska trditev, da sta pogodbeni stranki tedaj predvidevali, da bo zavarovalnica odobrila popravilo avtomobila, ni bistvena okoliščina, ker bi toženec v vsakem primeru moral vrniti (popravljeno ali ne popravljeno) vozilo. Ker toženec ni spoštoval načela o dožnosti izpolnjevanja obveznosti (17. člen ZOR), je tožnik po prvem in drugem odstavku 262. člena ZOR upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, če je ta ne izpolni, pa je upravičen zahtevati povrnitev škode, ki jo je pretrpel. Glede na to, da sta sodišči ugotovili, da je toženec neupravičeno odklanjal vrnitev avtomobila, je utemeljen tožnikov zahtevek za njegovo vračilo ali za plačilo odškodnine. Morda tožnikov karambolirani avtomobil res ni uničen in še vedno obstaja, vendar ni v enakem stanju in se je njegova vrednost sčasoma bistveno spremenila. Čeprav je v prvem odstavku 185. člena ZOR kot primarna predvidena vzpostavitev prejšnjega stanja, je tožnik upravičen do denarne odškodnine in niso podane okoliščine iz četrtega odstavka 185. člena ZOR, ki bi to preprečevale, saj tožnik v reviziji sam navaja, da je karambolirano vozilo sedaj brez vrednosti.
8. Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. O stroških ni odločalo, ker niso bili priglašeni.
Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008