Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSK Sklep Cpg 127/2021

ECLI:SI:VSKP:2022:CPG.127.2021 Gospodarski oddelek

identiteta tožbenega zahtevka odškodninska odgovornost nadzornega sveta odškodnina zaradi prenehanja delovnega razmerja učinek litispendence ekvivalenčna teorija
Višje sodišče v Kopru
7. april 2022
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Predmetni zadevi pa sta specifični v toliko, da delovno sodišče glede na ureditev stvarne pristojnosti v slovenskem pravu praviloma ne more ugoditi zahtevku na podlagi odškodninske odgovornosti članov nadzornega sveta, saj za to ni pristojno, in obratno, okrožno sodišče ne more odločati o zahtevku z vidika delovnopravnih predpisov. Vprašanje torej je, ali predpisi o stvarni pristojnosti kakorkoli vplivajo na odločanje o identiteti tožbenega zahtevka. Pri presoji, ali gre za isti tožbeni zahtevek, je skladno s pravno teorijo in sodno prakso treba upoštevati tožbeni predlog in življenjski dogodek v objektivnem smislu, vprašanje pristojnosti sodišča pa se ne pojavlja. V praksi to pomeni, da je v situaciji, ko za vse pravne podlage, ki izvirajo iz istega dejanskega stanja, ni pristojno isto sodišče, izbira pravne podlage, po kateri bo uveljavljala svoj zahtevek, predvsem na tožeči stranki in ne samo na sodišču. V tem smislu je tožnica v težjem položaju kot v situacijah, ko problema stvarne pristojnosti ni in bi zato teoretično lahko prišlo do posega v njeno pravico do sodnega varstva. Vseeno pa v konkretnih okoliščinah tudi po mnenju pritožbenega sodišča taka zahteva ob upoštevanju načela sorazmernosti ni prestroga, posebej še, ker tožbi nista bili vloženi istočasno. Predmetna tožba je bila namreč vložena po trenutku, ko naj bi v vsakem primeru prenehala Pogodba o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, ko je tožnica očitno pred tem že našla drugo zaposlitev (svoj zahtevek je zmanjšala za prejemke iz naslova zaposlitve pri drugem delodajalcu) in ko je bila sodna praksa v podobnih zadevah že ustaljena. Če meni, da je glede na to sodno prakso zahtevek utemeljen na odškodninski in ne na delovnopravni podlagi, bi tožnica lahko preprosto umaknila tožbo v delovnem sporu v ustreznem delu in se na ta način izognila učinku litispendence.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrže. III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.338,10 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do prvega dne zamude do plačila

IV. Stranski intervenienti sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je okrožno sodišče zavrglo tožbo, kolikor se nanaša na plačilo presežka nad 7.439,13 EUR s pripadajočimi obrestmi. Gre za tožbo na plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega plačila za vodenje družbe za čas od januarja 2018 do avgusta 2020, saj je enak zahtevek tožnica uveljavljala v delovnem sporu (litispendenca).

2. Zoper sklep se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnica v pritožbi vztraja, da gre pa dve popolnoma različni zadevi, v predmetni tožbi je zahtevala odškodnino zaradi nezakonitega odpoklica z mesta članice uprave, v delovnem sporu pa zahteva ugotovitev, da ji delovno razmerje do razveze pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo in da ji mora delodajalec za to obdobje izplačati plače. Z izpodbijanim sklepom je sodišče tožnici dejansko onemogočilo uveljavljanje obeh pravnih temeljev in s tem poseglo v njene ustavne pravice. Zaključek sodišča, da naj bi bil za presojo identitete tožbenih zahtevkov po splošno sprejetem stališču pravne teorije in sodne prakse relevanten tožbeni predlog in dejanska podlaga zahtevka, oziroma pravilneje življenjski dogodek v objektivnem smislu, ne pa pravna podlaga zahtevka, ni obrazložen, saj sodišče ne navede nobenega pravnega vira in nobenega primera sodne prakse, ki bi to potrjevala. S tem je onemogočilo tožnici preizkus odločitve. Tako stališče je tudi sicer nepravilno, saj se pravna teorija in sodna praksa zavzemata za različni teoriji, v sodni praksi prevladuje ekvivalenčna teorija, pravna teorija pri nas pa se zavzema za čisto procesno teorijo. Sama pravna teorija priznava, da doslej še nobena teorija ni našla rešitve, ki bi ustrezala vsem procesnim situacijam. Okoliščine konkretnega primera zagotovo terjajo, da se poleg zahtevka upošteva tudi sama dejanska podlaga zahtevka. V nadaljevanju se pritožnica sklicuje na nemško teorijo, ki v podobnem primeru (odškodnina zaradi nedovoljene uporabe in licenčnina) meni, da ni litispendence. Predmet spora je identičen takrat, kadar iz iste konkretne dejanske podlage izhajajo iste pravne posledice. Argument slovenske teorije, da ni nobene ovire, da bi v isti pravdi utemeljenost zahtevka temeljili na dveh različnih pravnih podlagah, v predmetni zadevi zaradi pravil o stvarni pristojnosti, ne zdrži. Stališče je tudi v nasprotju z obstoječo sodno prakso (VDSS Pdp 607/2018, VSL II Cp 2576/2018). Napačno je že stališče prvostopenjskega sodišča, ali gre za isti zahtevek, saj zahtevka že na prvi pogled nista enaka. V predmetni zadevi zahteva plačilo odškodnine v znesku 264.055,60 EUR, v delovnem sporu pa obračun plač po 13.540,16 EUR bruto mesečno za določeno obdobje do dneva izdaje sodbe (ki je bodoče negotovo dejstvo, kar pomeni, da obseg dajatvenega dela zahtevka v delovnem sporu ni določen ali določljiv). V delovnem sporu tožnica uveljavlja še denarno povračilo, katerega obseg prav tako določi sodišče in pri katerem gre za popolnoma druge elemente dejanskega stanja kot pri odškodnini. Sodišče ni opravilo presoje istovetnosti zahtevkov v zvezi z dejansko podlago, zadovoljilo se je s pavšalno ugotovitvijo, da gre za isti historični dogodek. Bistveni dejanski dogodek v delovnem sporu je, da pogodba dejansko ni prenehala, temveč le ni bila izpolnjevana. Dejanska in pravna podlaga odškodninskega zahtevka pa temelji na predpostavki, da je pogodba o zaposlitvi zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke prenehala. Ne drži zato, da bi bila razlika zgolj v različni pravni podlagi. V nadaljevanju pritožba odgovarja še na posamezne argumente sodišča prve stopnje glede podobnih primerov, glede skrbnosti (pri čemer se sklicuje na razvoj sodne prakse po vložitvi tožbe). Zaradi naknadne spremembe sodne prakse zato ne sme biti prizadeta njena pravica do sodnega varstva.

4. Na pritožbo so odgovorili tožena stranka in stranski intervenienti. Oboji pritrjujejo razlogom sodišča prve stopnje in predlagajo zavrnitev pritožbe. Pri tem se tožena stranka sklicuje na pravno mnenje prof. Galiča in ga delno povzema.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper to, da sodišče tožbe ni zavrglo tudi v preostalem delu, saj so dodana le posamezna nova dejstva (opustitev plačil v pokojninski sklad). V tem delu pa je tožba tudi nepopolna.

6. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka nasprotovala navedbam o litispendenci in nepopolnosti tožbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Stranski intervenienti pa so pritožbi tožene stranke pritrdili.

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni dovoljena.

**Glede pritožbe tožeče stranke**

8. Sklep sodišča prve stopnje je obrazložen in ga je mogoče preizkusiti. Navsezadnje tožeča stranka v pritožbi obrazloženo ugovarja praktično vsem razlogom sodišča prve stopnje in torej njena pravica do pritožbe že zato ni mogla biti kršena. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz identifikacije spornega predmeta. Pri tem je očitno uporabilo procesno ekvivalenčno teorijo1, za katero se navsezadnje zavzema tudi pritožnica. Iz razlogov sklepa namreč izhaja, da sta relevantna tako tožbeni predlog kot dejanska podlaga zahtevka2, to je življenjski dogodek v objektivnem smislu. Odgovoriti je zato treba na dve vprašanji: ali je v obeh postopkih3 enak tožbeni predlog in ali je enaka dejanska podlaga zahtevkov.

9. Glede tožbenega predloga je pogoj, da gre za iste stranke, izpolnjen. Predmet obeh zahtevkov vsaj v za odločanje o litispendenci spornem delu pa je denar. V delovnopravni zadevi tožnica toži, da ji je toženka dolžna izplačati plače v vsakokratnem mesečnem bruto znesku 13.540,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi4, v gospodarski zadevi pa, da ji mora tožena stranka plačati 256.616,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do zapadlosti vsakega mesečnega zneska5. Povedano pomeni, da je tožbeni predlog v obeh zadevah v bistvenem enak. Drugačno zavzemanje pritožnice ni utemeljeno. Zahtevek v delovnem sporu se nanaša (tudi) na celotno obdobje, za katerega v predmetni zadevi tožnica zahteva odškodnino. V predmetni zadevi zato tožnica zahteva po višini kvečjemu manj, drugi zahtevki v delovnem sporu pa za odločanje o litispendenci niso relevantni.

10. Pri dejanski podlagi zahtevka je najprej treba izhajati iz objektivnih dejstev, navedenih v obeh tožbah (to je dejstev, "očiščenih" pravnih kvalifikacij). Podlaga za sprejem odločitve je namreč določen življenjski dogodek, gledan objektivno, pravno nevtralno, in ne pravna konstrukcija, ki izhaja iz tega dogajanja6. V delovnopravni zadevi je tožnica navedla naslednja odločilna dejstva: Tožnica je bila članica uprave tožene stranke z mandatom do 21.8.2020, dne 2.9.2015 sta stranki sklenili Pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe. Dne 29.12.2017 je nadzorni svet tožene stranke sprejel sklep z naslednjo vsebino: "Na podlagi drugega odstavka 368. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1 ter IV. odstavka 27. in 28. člena Statuta družbe A. d.d. Nadzorni svet družbe dne 29.12.2017 iz krivdnih razlogov odpokliče s funkcije uprave B. B., in sicer ker ji je skupščina družbe dne 28.12.2017 izrekla nezaupnico, zaradi hujše kršitve delovne obveznosti, zaradi nesposobnosti vodenja poslov družbe. Z dnem odpoklica preneha veljati pogodba o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, sklenjena z B. B. dne 2.9.2015 z vsemi dodatki k tej pogodbi"... …. " S prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, sklenjene z B. B. dne 2.9.2015 preneha tudi delovno razmerje članice uprave D. D. pri družbi A. d.d.". Tožena stranka je z dnem 29.12.2017 tožnico odjavila iz vseh socialnih zavarovanj. Tožeča stranka od takrat ni več izvajala svojih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi in tudi ni prejemala plače. Enake (skoraj dobesedno) so bile navedbe v gospodarskem sporu. V obeh zadevah se je sklicevala na postopek, ki se vodi pred okrožnim sodiščem in katerega predmet je odločanje o ničnosti sklepa nadzornega sveta.

11. V obeh tožbah je torej tožnica podala enake navedbe o dejstvih. Iz teh dejstev pa je izvajala dve pravni posledici. V delovnem sporu je trdila, da Pogodba o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe7 še vedno velja in da ji je zato toženka dolžna izplačati plače za čas od 29.12.2017 do izdaje sodbe8, v gospodarskem sporu pa, da je bila nezakonito razrešena s funkcije članice uprave in da ji zato pripada izgubljeni zaslužek v višini plač, ki bi jih sicer prejela, pa jih ni, v obdobju od 29.12.2017 do 21.8.2020 (ko bi prenehala Pogodba o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe). Dejstva, ki so pomembna za uporabo obeh norm se tako večinoma prekrivajo, zato gre za eno dejansko stanje9, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tak zaključek dodatno potrjuje dejstvo, da tožnica plačilo zahteva samo enkrat. 12. Če bi bilo za oba zahtevka pristojno isto sodišče, o tem, da gre samo za en zahtevek, ki pa ga tožnica uveljavlja na več pravnih podlagah, ne bi bilo dvoma10. Pravna kvalifikacija je namreč po načelu "iura novit curia" stvar sodišča. Sodišče sme zato zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, ki bi prišle v poštev glede na navedbe o dejstvih. Predmetni zadevi pa sta specifični v toliko, da delovno sodišče glede na ureditev stvarne pristojnosti v slovenskem pravu praviloma ne more ugoditi zahtevku na podlagi odškodninske odgovornosti članov nadzornega sveta, saj za to ni pristojno, in obratno, okrožno sodišče ne more odločati o zahtevku z vidika delovnopravnih predpisov. Vprašanje torej je, ali predpisi o stvarni pristojnosti kakorkoli vplivajo na odločanje o identiteti tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ne. Pri presoji, ali gre za isti tožbeni zahtevek, je skladno s pravno teorijo11 in sodno prakso12 treba upoštevati tožbeni predlog in življenjski dogodek v objektivnem smislu, vprašanje pristojnosti sodišča pa se ne pojavlja. V praksi to pomeni, da je v situaciji, ko za vse pravne podlage, ki izvirajo iz istega dejanskega stanja, ni pristojno isto sodišče, izbira pravne podlage, po kateri bo uveljavljala svoj zahtevek, predvsem na tožeči stranki in ne samo na sodišču. V tem smislu je tožnica v težjem položaju kot v situacijah, ko problema stvarne pristojnosti ni in bi zato teoretično lahko prišlo do posega v njeno pravico do sodnega varstva. Vseeno pa v konkretnih okoliščinah, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, taka zahteva ob upoštevanju načela sorazmernosti ni prestroga, posebej še, ker tožbi nista bili vloženi istočasno. Predmetna tožba je bila namreč vložena po trenutku, ko naj bi v vsakem primeru prenehala Pogodba o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, ko je tožnica očitno pred tem že našla drugo zaposlitev (svoj zahtevek je zmanjšala za prejemke iz naslova zaposlitve pri drugem delodajalcu) in ko je bila sodna praksa v podobnih zadevah13 že ustaljena. Če meni, da je glede na to sodno prakso zahtevek utemeljen na odškodninski in ne na delovnopravni podlagi, bi tožnica, ki ima pomoč ustreznega strokovnjaka, lahko preprosto umaknila tožbo v delovnem sporu v ustreznem delu in se na ta način izognila učinku litispendence.

13. Do drugačnih zaključkov ne more pripeljati niti sklicevanje na nemško prakso in teorijo. Uporaba tujih pravnih teorij in tuje sodne prakse, ki temeljijo na tujih predpisih pride v poštev predvsem takrat, kadar neko vprašanje še ni ustrezno razdelano v slovenski pravni teoriji in sodni praksi. Pri identifikaciji spornega predmeta ne gre za tak primer. Slovenski teoretiki sicer povzemajo vse obstoječe teorije spornega predmeta, vendar so si enotni, da pri vprašanju litispendence pride v poštev le čista procesna teorija, sodna praksa pa se skoraj brez izjeme nagiba k procesni ekvivalenčni teoriji14. Slednjo pa je pri presoji uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Tudi sicer pa je bistvena razlika med predmetno zadevo in zadevo, na katero se pri povzemanju nemških teorij sklicuje tožnica v tem, da gre pri "nemški" zadevi za nepogodbeno odškodninsko odgovornost, pri predmetni pa za pogodbeno. Življenjski dogodek, na katerem temelji uporaba različnih pravnih podlag, je zato pri "nemški" zadevi že po naravi stvari različen. Glede na jasna stališča naše pravne teorije in sodne prakse pa tožeča stranka tudi ne more uspeti z zatrjevanjem vsebine enega od nemških komentarjev, po katerem naj bi bil predmet spora identičen takrat, kadar iz iste konkretne dejanske podlage izhajajo iste pravne posledice.

14. Res obstajata dve slovenski sodni odločbi, kjer je bila odločitev drugačna. V obeh primerih gre za sodbe višjih sodišč, ki ob jasnih stališčih Vrhovnega sodišča v zgoraj citiranih zadevah ne predstavljata ustaljene sodne prakse. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej ukvarjati z "odstopom od sodne prakse". Z razlogi v sklepu VSL II Cp 2576/2018 (sicer isti historični dogodek, vendar različna pravna podlaga, zaradi česar so iz istega historičnega dogodka pravno relevantna različna dejstva) se to sodišče ne strinja, saj so v direktnem nasprotju z ustaljenim stališčem, kakšno izhaja iz odločb VS RS II Ips 315/2008 in Ustavnega sodišča Up-108/0415, po katerem je podlaga za sprejem odločitve določen življenjski dogodek, gledan objektivno, pravno nevtralno, in ne pravna konstrukcija, ki izhaja iz tega dogajanja. Podobno velja za odločbo VDSS Pdp 607/2018, kjer prav tako iz razlogov izhaja, da sodišče šteje, da gre za dva zahtevka, ker sta uveljavljana na različnih pravnih podlagah. Ta odločba je navsezadnje tudi v nasprotju z razlogi delovnega oddelka Vrhovnega sodišča v zadevi VIII R 28/2001 (pri spremembi pravne podlage iz prikrajšanja pri plači v odškodninski zahtevek ne gre za spremembo tožbe).

15. Ker je bila predmetna tožba vročena toženki kasneje kot tožba v delovnem sporu, jo je sodišče v delu, v katerem se nanaša na isti zahtevek, pravilno zavrglo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

**Glede pritožbe tožene stranke**

16. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem se nanaša na plačilo presežka nad 7.439,13 EUR s pripadajočimi obrestmi. V delu, v katerem je tožbo zavrglo, pritožnica zase glede na pritožbene navedbe ne more doseči ugodnejše rešitve (zoper sklep o zavrženju tožbe se toženka ne pritožuje), v preostalem delu (glede 7.439,13 EUR s pripadajočimi obrestmi) pa tožba in tožbeni zahtevek nista bila predmet odločanja z izpodbijanim sklepom. Pritožnica zato za pritožbo nima pravnega interesa in jo je bilo zato na podlagi določbe 352. člena ZPP treba zavreči. **Glede pritožbenih stroškov**

17. Tožeča stranka s pritožbo zoper sklep ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.338,10 EUR (sestava odgovora na pritožbo, materialni stroški, DDV na odvetniške storitve).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato svoje preostale stroške nosi sama. Glede na to, da sodišče o predmetu te pritožbe sploh ni odločalo, tudi strošek tožeče stranke v zvezi s tem ni potreben strošek pritožbenega postopka.

19. Stroške so priglasili tudi stranski intervenienti, ki so z eno vlogo odgovorili na dve pritožbi, pri čemer so pritožbi tožene stranke pritrdili. V pritožbenem postopku o pritožbi tožene stranke torej niso uspeli. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da tudi odgovor na pritožbo tožeče stranke glede na njegovo vsebino, ob upoštevanju vsebine pritožbe in odgovora tožene stranke na pritožbo in ob upoštevanju podlage za stransko intervencijo ni bil za ta postopek potreben strošek (155. člen ZPP), zato morajo stranski intervenienti sami kriti svoje stroške postopka.

1 Zato niti ni odločilno, da se slovenska pravna teorija zavzema za čisto procesno teorijo. Uporaba ekvivalenčne teorije je namreč za tožnico, ki nasprotuje zavrženju, kvečjemu ugodnejša. 2 Za kar se zavzema tudi pritožba. 3 Postopek pred Delovnim sodiščem XX Pd 99/99 in postopek pred Okrožnim sodiščem I Pg 88/88. 4 Delno na račun tožnice, delno pa v njeno korist plačati davke in prispevke pristojnim socialnim blagajnam. 5 Ki predstavlja seštevek plač v višini po 13.540,16 EUR, zmanjšan za plačila, ki jih je tožnica v tem obdobju prejemala iz drugih naslovov, saj je v spornem obdobju dohodke prejemala iz drugih razmerij, to je nadomestilo za brezposelnost ali bruto zneske plačil pri drugem delodajalcu . 6 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-108/04. 7 Gre za pogodbo, ki ima tako delovnopravne kot korporacijsko pravne elemente. 8 Sodba še ni bila izdana. 9 Primerjaj prispevek D. Wedam Lukić v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 194 do 201. 10 Tudi ne za pritožnico, saj plačilo zahteva samo enkrat. 11 Ibid. 12 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 229/2012, II Ips 315/2008, VIII R 28/2001,... 13 V pritožbi se tožnica sklicuje na ustalitev sodne prakse v letih 2017 in 2019, predmetna tožba pa je bila vložena 2021. 14 Ni pa zaslediti stališč v prid civilističnih teorij. 15 V tej zadevi se je Ustavno sodišče ukvarjalo z vprašanjem očitno napačne uporabe prava in je zato zavzelo stališče, katera razlaga je prevladujoča.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia