Jedro

Ker je pravica do pritožbe ustavna pravica, je pravni pouk v sodbi predviden le v odločbi prvostopenjskega sodišča, ne pa tudi v odločbi višjega sodišča. Skladno s tem višje sodišče tožnice ni bilo dolžno poučiti o možnosti izrednih pravnih sredstev zoper odločbo, s čimer je odpadlo tudi opozorilo, kdo lahko vlaga izredno pravno sredstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 1. 10. 2010 revizijo tožeče stranke kot nedovoljeno zavrglo.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in navaja, da sodišče ni pravilno uporabilo določb ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da dovoli revizijo oziroma tožnico v določenem roku pozove, da revizijo dopolni in sicer, da jo vloži po pooblaščeni osebi, ki ustreza tretjemu oziroma četrtemu odstavku 86. člena ZPP. V pritožbi je navedla, da je sklep sodišča prve stopnje nezakonit, ker tožnici onemogoča dostop do uveljavljanja njene temeljne ustavne pravice, do sodnega varstva. Tožnica je v času, ko je vložila pritožbo na sodišče prve stopnje zamenjala tri odvetnike in razlog zamenjave je bil nestrokovno opravljeno delo kot tudi enormni stroški. Iz tega razloga je nato sama vložila pritožbo na Višje delovno in socialno sodišče in ne več po pooblaščencu. Po prejetju odločitve VDSS, ki ni imela nobene pravnega pouka je tožnica vložila revizijo. Tožnica meni, da s tem, ko je bila njena revizija zavržena, ne da bi bila prej opozorjena, da mora vložiti revizijo po odvetniku ji je bila kršena pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS. Tožnica meni, da bi morala biti predhodno poučena, na kakšen način lahko vloži revizijo in ker o tem ni bila poučena, bi jo moralo VDSS, ob vložitvi revizije opozoriti, da tega procesnega dejanja ne more sama veljavno opraviti in ji dati rok za odpravo navedene pomanjkljivosti. Tožnica meni, da če je z ZPP določeno obvezno zastopanje po odvetniku je nosilec procesnih pravic, torej tudi pravice do revizije, še vedno tožnica in ne odvetnik. Odvetnik lahko veljavno vloži revizijo samo na podlagi tožničinega pooblastila. Uporaba drugega odstavka 374. člena ZPP je lahko torej zgolj smiselna. Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj sodišče ni smiselno uporabilo tudi določbe prvega odstavka 108. člena ZPP, po kateri mora sodišče nerazumljivo ali nepopolno vlogo vrniti vložniku in od njega zahtevati, da jo popravi. ZPP, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS je torej mogoče razlagati in uporabljati tako, da je stranki v primeru, ko je revizija po zakonu dopustna, zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega varstva pred Vrhovnim sodiščem RS. Ustavno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da mora za ustavno skladno uporabo zakona skrbeti že sodišče v rednih sodnih postopkih. Pri tem pa bi moralo sodišče tudi zagotoviti, da stranki ne bi bil onemogočen dostop do sodišča, ne da bi prej bila, z ustreznim pravnim poukom, poučena o tej omejitvi. Na podlagi navedenega tožnica predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da dovoli revizijo oziroma tožnico v določenem roku pozove, da revizijo dopolni in sicer tako, da jo vloži po pooblaščeni osebi, ki ustreza tretjemu oziroma četrtemu odstavku 86. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki jo lahko stranka vloži samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP). Izjemoma smeta pravdna dejanja v takšnem postopku opravljati stranka sama ali njen zakoniti zastopnik v primeru, če imata opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). Tožnica, ki je sama vložila revizijo, med postopkom oziroma v reviziji ni zatrjevala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Ker je torej tožnica vložila revizijo sama in ker po zakonu nima te pravice je njena revizija, po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP, nedovoljena in jo je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da bi jo moralo pritožbeno sodišče v sodbi, s pravnim poukom poučiti, na kakšen način lahko vloži revizijo. Pravni pouk v sodbi je v skladu z določbami ZPP predviden le v odločbi prvostopenjskega sodišča (prvi in šesti odstavek 324. člena ZPP), in sicer zato, ker je pravica do pritožbe ustavna pravica (25. člen Ustave Republike Slovenije). Iz navedenega razloga mora prvostopenjsko sodišče stranko v pravnem pouku tudi opozoriti, kdo lahko vloži pritožbo (prvi odstavek 89. oziroma 90. člena ZPP) in jo opozoriti na pravne posledice, da se sicer pritožba zavrže (drugi odstavek 89. oziroma 90. člena ZPP). Izredna pravna sredstva pa niso del rednega postopka in tudi niso ustavna kategorija, zato je imel zakonodajalec pri oblikovanju pravnih norm v zvezi z njimi možnost in pravico določiti strožja pravila za njihovo uporabo. Tako višjemu sodišču ZPP ne nalaga, da bi bilo dolžno stranke poučevati o možnosti izrednih pravnih sredstev zoper njihovo odločbo, s čimer odpade tudi opozorilo, kdo lahko vlaga izredno pravno sredstvo.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnice, da bi moralo sodišče smiselno uporabiti tudi določbe prvega odstavka 108. člena ZPP, po kateri mora sodišče nerazumljivo ali nepopolno vlogo vrniti vložniku in od njega zahtevati, da jo popravi oziroma dopolni, saj v konkretnem primeru ne gre za nepopolno vlogo oziroma nerazumljivo vlogo, temveč je vlogo vložila oseba, ki je ni upravičena vložiti, saj za vsa izredna pravna sredstva ZPP določa, da lahko stranka v postopku z njimi dejanja opravlja le po pooblaščencu, ki je odvetnik oziroma sama, če ima opravljen pravniški državni izpit. Zaradi navedenega je pritožba tožnice neutemeljena, drugih nepravilnosti na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa tudi ni bilo, zato je bilo potrebno pritožbo tožnice v skladu z določbo druge točke 365. člena ZPP zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi.