Jedro

Sodišči sta individualizirali obseg tožničinega trpljenja. Individualizacija je pomembna zato, ker ljudje ne čutimo enako in se različno odzivamo na bolečino in na tuje okolje, zlasti velike razlike med ljudmi se kažejo pri duševnih posledicah zaradi poškodbe. Te se lahko odražajo kot strah ali kot duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnost, ki so močno odvisne od posameznega oškodovanca in od njegovega načina življenja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za škodo, ki jo je tožnica utrpela v nesreči pri delu dne 20.01.1993, ko se ji je spodmaknil stol in je pri padcu utrpela kompresivni zlom 12. vretenca. O temelju tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo z dne 27.11.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13.05.1998, opr. št. II Cp 411/98, že pravnomočno odločilo. Ugotovilo je, da je prva tožena stranka krivdno odgovorna za škodo do 70 %, saj bi morala zagotoviti takšna sredstva za delo, ki ustrezajo predpisom o varstvu pri delu in zagotavljajo delavcem varno delo. Toda tožnica ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, ker se je zavedala, da stol ni namenjen za stopanje nanj in da se zaradi neenakomerne obremenitve lahko spodmakne ali prevrne. V nadaljnjem sojenju je sodišče ob upoštevanju deljene odgovornosti tožnici prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1.555.000 tolarjev s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Za presežnih 5.845.000 tolarjev je zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo polno denarno odškodnino v znesku 800.000 tolarjev, ker pa je tožnica tudi sama kriva za nastalo škodo, ima pravico le do zmanjšane odškodnine v znesku 560.000 tolarjev. Po mnenju sodišča znaša pravična denarna odškodnina za strah 350.000 tolarjev. Ob upoštevanju deljene odgovornosti je sodišče za to obliko škode prisodilo znesek 245.000 tolarjev. Za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je sodišče odmerilo denarno odškodnino v znesku 1.500.000 tolarjev. Glede na deljeno odgovornost za nastalo škodo in ob upoštevanju izvedenčevega mnenja dr. A. K., da je treba 30% tožničinih težav pripisati degenerativnim spremembam hrbtenice in osteoporozi, pa je ugotovilo, da je mogoče ob upoštevanju tožničine sokrivde skupaj le 50% vseh njenih življenjskih omejitev pripisati nedopustnemu ravnanju tožene stranke. Za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je zato sodišče tožnici prisodilo znesek 750.000 tolarjev. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožila tožnica, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje je pravočasno vložila revizijo tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvi in drugi točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju tožnice je odškodnina v znesku 1.555.000 tolarjev absolutno prenizka in pomeni napačno uporabo kriterijev pri določanju višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnica sodiščema prve in druge stopnje očita, da omenjenih kriterijev za pravično denarno odškodnino nista obrazložili in subjektivizirali na konkreten primer. Zatrjuje, da prisojena odškodnina ni v skladu s sodno prakso v podobnih primerih in v obrazložitvi revizije v potrditev navaja judikat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katerim je bila prisojena odškodnina bistveno višja. Tožnica poudarja, da mora vlagati več napora pri gospodinjskih opravilih in pri prostočasnih aktivnostih (šport in daljša hoja). Tožnica navaja, da ni sposobna za dela, kjer je potrebno neprenehno sedenje nad 30 minut ali neprenehna stoja nad eno uro. Obenem pa še enkrat opozarja, da je bilo zdravljenje tožnice bolj neprijetno in je utrpela bistveno hujše bolečine, kot trajna posledica pa so pri tožnici prisotne tudi lahke telesne bolečine v prsno-ledvenem prehodu, poslabšanje sedanjega stanja pa je možno preprečiti samo z obnovitvenimi fizioterapevtskimi procedurami za krepitev mišičevja. Zato trdi, da sta sodišči zmotno uporabili 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) ter v sodni praksi uveljavljene standarde. V nadaljevanju predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena nasprotnima pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da po 371. členu ZPP sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, pri čemer pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka, ki v reviziji sicer omenja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, teh pravno ne opredeli in tudi opisno ne pojasni, v čem naj bi bila kršena postopkovna pravila. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni.

Predmet revizijskega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je določitev višine denarne odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je utrpela oziroma jo trpi kot posledico poškodbe, povzročene v nesreči pri delu. Revizijsko sodišče mora pri konkretni odmeri za nepremoženjsko škodo upoštevati merila, določena v 200. členu ZOR: stopnjo telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (prvi odstavek 200. člena ZOR); pomen prizadete dobrine; namen odškodnine ter negativno merilo, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (zadnje tri alinee so zajete v drugem odstavku 200. člena ZOR). Če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti, prisodi odškodnino tudi za bodočo škodo (203. člen ZOR).

V zvezi z uporabo materialnega prava sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili pravni standard pravične odškodnine. V dokaznem postopku sta natančno ugotovili obseg posameznih oblik nepremoženjske škode, nato pa sta individualizirali obseg tožničinega trpljenja. Individualizacija je pomembna zato, ker ljudje ne čutimo enako in se različno odzivamo na bolečino in na tuje okolje, zlasti velike razlike med ljudmi se kažejo pri duševnih posledicah zaradi poškodbe. Te se lahko odražajo kot strah ali kot duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki so močno odvisne od posameznega oškodovanca in od njegovega načina življenja. Uporaba pravnega standarda pravične odškodnine poteka v dveh fazah. Sodišče najprej opravi širšo individualizacijo, govor je o objektivni pogojenosti višine odškodnine, to je o določitvi razpona, ki ga je treba upoštevati za primere te vrste. Pri tem se kaže kako določena družba v določenem času vrednoti posamezne dobrine, pomembno vlogo pa imajo tudi objektivne materialne možnosti družbe in njenih posameznikov. Za širšo individualizacijo so pomembni podobni problemi v sodni praksi, pri čemer je treba primerjati povsem podobne primere in upoštevati, kdo je vložil pravno sredstvo. Zato Vrhovno sodišče sproti spremlja svojo sodno prakso v elektronski bazi podatkov, ki so jo v knjižno obliki delno zbrali mag. Dunja Jadek Pensa, Božena Novak, Mojca Smrekar Tomelj in Zvone Strajnar z naslovom: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, in sicer za čas od leta 1991 do dneva izdaje knjige v letu 2001. Ožja individualizacija pomeni prilagoditev konkretnemu dejanskemu stanju, to je konkretnemu primeru in konkretnemu oškodovancu. To pomeni dokončno določitev odškodnine za dani primer na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnica utrpela stisnjen zlom 12. prsnega vretenca. Revizijsko sodišče opozarja, da je pri primerjavi treba upoštevati le tiste primere, ki so enaki, se pravi da gre za enake poškodbe, za enak način zdravljenja in za približno enake posledice. Tožnica se v reviziji za odmero nepremoženjske škode sklicuje na judikat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 482/94, vendar ne gre za enako poškodbo, kajti oškodovanec je v citiranem primeru utrpel kompresivni zlom ledvenega vretenca.

Odmerjena in prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je v skladu z navedenimi merili in tako materialno pravo ni bilo uporabljeno v tožničino škodo. Konkretno poškodbo tožnice je mogoče uvrstiti med srednje hude primere (tretja skupina po Fisherjevi razvrstitvi poškodb v šest skupin), zato je treba njeno odškodnino primerjati s takimi primeri. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožnica zaradi poškodbe trpela neprestane hude telesne bolečine 6 dni, občasne hude telesne bolečine 5 dni, neprestane zmerne bolečine 28 dni, občasne zmerne bolečine 19 dni in neprenehne lahke bolečine 12 dni, da je bila hospitalizirana 12 dni in da je mirovala v postelji 10 dni, je revizijsko sodišče prepričano, da je za njene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pravična odškodnina 800.000 tolarjev. Pri tem ni spregledalo tožničine starosti in da jo bodo lažje obremenilne bolečine hrbtenice spremljale vse življenje.

Sodišči druge in prve stopnje sta ob upoštevanju metode za odmero odškodnine za primarni in sekundarni strah, priznali primerno odškodnino v znesku 350.000 tolarjev. Izpodbijana odločitev je pravilno upoštevala, da je tožnica ob delovni nesreči doživela hud primarni, nekaj ur trajajoči strah. Utrpela je tudi strah za izid zdravljenja hude intenzitete, oškodovankino porušeno duševno ravnovesje naj bi po mnenju izvedenca trajalo 10 dni.

Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči prve in druge stopnje izhajali iz ugotovitev izvedenca in izpovedi tožnice. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil dve funkcionalni posledici delovne poškodbe: kot prvo omejeno gibljivost prsno-ledvenega prehoda in sicer na polovico normalnega obsega v predklonu in zaklonu; kot drugo povečane težave pri dolgotrajnem sedenju, dviganju in prenašanju bremen ter pogostem prepogibanju. Izvedenec ocenjuje, da so tožničine življenjske delovne sposobnosti za težje fizično delo zmanjšane za 10 %. Vse to sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili. Upoštevaje vse te okoliščine in tožničino prizadetost zaradi navedenega, torej stopnjo in trajanje duševnih bolečin in nadalje tožničino starost v času nezgode ter primerljivost škode z drugimi podobnimi primeri in odškodninami zanje ter nadalje pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter negativno merilo, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo, je prisojena odškodnina 1.500.000 tolarjev primerna. Odmerjena odškodnina je primerna težavam, s katerimi se mora tožnica soočiti, in njeni prikrajšanosti v vsakdanjem življenju, obenem pa je primerljiva z odškodninami za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prisojenimi v podobnim primerih. S takim ravnanjem je sodišče poskrbelo, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine, ki naj pomeni denarno nadomestilo za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Prisojeno polno odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode je sodišče znižalo, ker je upoštevalo tožničino sokrivdo, pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa tudi delno vzročno zvezo med posledicami nesreče in tožničinimi težavami.

Ker niso podani revizijski razlogi, je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165.člena je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. členom ZPP).