Jedro

Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornih mesecih ni izplačala plače, stroškov prevoza na delo in z dela, stroškov za prehrano ter regresa za letni dopust za leto 2012, zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati: neto plačo za julij 2012 v znesku 542,37 EUR in za november 2012 v znesku 496,97 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, razvidnih iz 1. in 2. alineje I. točke izreka; stroške prevoza na delo in z dela ter regres za prehrano za julij 2012 v višini 115,32 EUR ter za november 2012 v višini 101,12 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov razvidnih iz 3. in 4. alineje I. točke izreka, vse v 15 dneh pod izvršbo. Na neto zneske plač je dolžna tožena stranka obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke za socialno varnost (II. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v višini 763,06 EUR bruto ter po obračunu in plačilu davkov tožniku izplačati pripadajoč neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 344,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženi stranki iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika zoper drugo (pravilno prvo) toženo stranko v celoti zavrne, glede drugo tožene stranke pa vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo glede prvo in drugo tožene stranke vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa tožniku naloži plačilo pritožbenih stroškov.

Pritožbeni razlogi prvo tožene stranke: Tožnik je šele po odgovoru na tožbo, ko je prvo tožena stranka navedla, da tožnik ni bil zaposlen pri njej, tožbo „popravil“ tako, da je tožil zgolj drugo toženo stranko. Prvo tožena stranka je vztrajala, da sodišče nima pravne podlage, da bi tožbo, na katero je prvo tožena stranka že odgovorila smatrala zgolj za pomotoma vročeno, saj je tožnik prvo toženo stranko jasno označil celo z matično številko. Sodišče prve stopnje je sicer v nadaljevanju pravde kot toženo stranko smatralo zgolj drugo toženo stranko, o prvo toženi stranki pa se ni izjasnilo niti na naroku. Sodišče prve stopnje je svoje postopanje oprlo na 37. člen ZDSS-1, pri tem pa je očitno spregledalo, da se določba 37. člena ZDSS-1 nanaša izključno na napako, ki jo stori delavec sam. V konkretnem primeru ni šlo za napako delavca, temveč njegovega pooblaščenca - odvetnika. Taka napaka je bila storjena na podlagi napačne ugotovitve dejanskega stanja, v posledici do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je sodišče v nasprotju z drugim odstavkom 2. člena ZPP odreklo odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrniti.

Pritožbeni razlogi drugo tožene stranke: Navaja, da je drugo tožena stranka v odgovoru na tožbo navajala, da je tožnik dobil plačo za avgust, september in oktober v celoti plačano na transakcijski račun, plače, stroške in regres, ki jih vtožuje, pa je dobil poravnane v gotovini z akontacijami plače. Za mesec julij 2012 je tako tožnik prejel gotovinska avansa v višini 400,00 EUR in 213,00 EUR, za mesec november je prejel avans v višini 238,00 EUR, dodatno tekom leta pa še avanse v skupni višini 1.100,00 EUR. S tem so bile poravnane vse obveznosti tožene stranke do tožnika. Tožnik je izpovedal, da je res prejemal denar na roke, vendar da je šlo za plačilo nadur. Dejstvo, da je drugo tožena stranka potrdila, da je tožniku nadure nakazovala na roke ni v nasprotju s trditvami, da je tožniku izplačala del plač kot avans na roko. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izvedbi dokazov in samimi izvedenimi dokazi. Nepravilno je uporabilo 212. člen ZPP in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere le pavšalno uveljavlja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal plačilo plače, plačilo stroškov prevoza na delo in stroškov prehrane za mesec julij in mesec november 2012 ter plačilo regresa za letni dopust za leto 2012. 6. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni izplačala plače za julij in november 2012 ter stroškov prevoza na delo ter regresa za prehrano, čeprav je izvedla obračun plače za navedena meseca. Ugodilo je tudi zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 2012 in ni sledilo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, da so delavci tožene stranke soglašali, da se jim regres za letni dopust ne izplača zaradi investicije.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da se določba 37. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji) nanaša izključno na napako, ki jo stori delavec sam. Tožnik je namreč tožbo vložil zoper toženo stranko A. d.o.o., po prejemu odgovora na tožbo je tožnik zaradi očitne pomote popravil tožbo ter kot pravilno toženo stranko označil B. d.o.o.. Po določbi 37. člena ZDSS-1 lahko delavec do konca poravnalnega naroka oziroma če ni poravnalnega naroka, do sprejema dokaznega sklepa na prvem naroku za glavno obravnavo, spremeni navedbo tožene stranke, ki jo je v tožbi napačno navedel zaradi očitne pomote in se taka sprememba ne šteje za spremembo tožbe. Ta možnost je dana le delavcu, ne pa tudi delodajalcu (kadar je on tožnik), pri čemer ni izključena taka sprememba tudi v primeru, ko ima delavec pooblaščenca oziroma odvetnika. V konkretni zadevi je šlo očitno le za napako v zapisu tožene stranke. Toženi stranki sta povezani družbi, s sedežem na istem naslovu in z istim direktorjem oziroma prokuristom. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju s 37. členom ZDSS-1, ko je upoštevalo spremembo navedbe tožene stranke, kot to neutemeljeno uveljavlja tožena stranka.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je plačila, ki jih je tožena stranka nakazovala tožniku na roko smatrala za plačilo nadur, ne pa za avansna plačila plače. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni plačala plače in stroškov v zvezi z delom za mesec julij in november 2012 temelji na izpovedi tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke. Iz njunih izpovedi izhaja, da sta imeli sklenjen ustni dogovor, da se plača obračuna po urnem obračunu (4,5 EUR na uro), plačilo pa se izvede delno na bančni račun (minimalna plača ter materialni stroški), razlika pa se plača na roke v gotovini. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov tožene stranke, ki jih je predložila sodišču po zaslišanju tožnika, iz katerih je razvidno, da je tožnik v določenih obdobjih prejel akontacije. Tožnik je prejem zneskov potrdil, vendar ne kot akontacijo plače, temveč kot razliko v plači v skladu z dogovorom. Tožena stranka v postopku ni predložila nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je tožniku izplačala pripadajočo plačo. Dokazov v zvezi z akontacijami pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo, ker so bili predloženi prepozno.

9. Tožnik je vtoževal tudi povračilo stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo in z dela za mesec julij in november 2012, ki jih tožena stranka po višini niti ni prerekala, kot jih ne prereka niti v pritožbi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožniku utemeljeno prisodilo tudi vtoževane zneske iz naslova povrnitve stroškov za prevoz na delo in z dela ter prehrano za mesec julij in november 2012. 10. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožniku prisodilo vtoževani regres za letni dopust za leto 2012. Tožena stranka je v zvezi z vtoževanim regresom v postopku zatrjevala le, da so bili delavci tožene stranke seznanjeni, da jim regres za letni dopust ne bo izplačan ter da se bodo sredstva namenila za izboljšanje delovnih pogojev.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).