Jedro

Po stališču kazenskopravne teorije je vsebina nevarnosti storilca verjetnost, da bo zaradi svoje duševne motenosti ponovil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper nekatere temeljne človekove vrednote (življenje, telo, spolna nedotakljivost, premoženje). Pri tem je izvršeno protipravno ali kaznivo dejanje pomembna okoliščina, iz katere je mogoče sklepati na obstoj takšne nevarnosti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v zaključkih izpodbijanega sklepa o nevarnosti obdolženke popolnoma izostala presoja narave in teže storjenega protipravnega dejanja zlorabe znamenj za pomoč in nevarnost po prvem odstavku 309. člena KZ-1, zaradi izvršitve katerega je bil obdolženki izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, izrečen storilki A. A. s sklepom istega sodišča IV K 31660/2019 z dne 13. 4. 2021, pravnomočnim istega dne (pravilno: dne 22. 4. 2021), spremenilo v varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ter odredilo, da se ta ukrep izvršuje v zdravstvenem zavodu - Enoti za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor in sicer najdlje dve leti. Po poteku šestih mesecev bo sodišče ponovno odločilo o tem, ali je ta ukrep še potreben. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je storilko oprostilo plačila stroškov postopka ponovnega odločanja glede trajanja in spreminjanja izrečenega varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni stroški zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožil obdolženkin zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov ter višjemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je svojo presojo o nujnosti in sorazmernosti spremembe varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti v varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu utemeljilo z okoliščinami: da varnostni ukrep psihiatričnega zdravljenja na prostosti ni učinkovit, zdravstveno stanje obdolženke A. A. pa že alarmantno in življenjsko ogrožujoče (točka 11 sklepa), da je bila obdolženka od 27. 1. 2022 večkrat hospitalizirana, v zdravstvenih ustanovah obravnavana več kot dvajsetkrat, da je bila v bolnišnico pripeljana tudi vklenjena v spremstvu policistov, da je zabeležena tudi agresija v opitem stanju, da obdolženka za vključitev v bolnišnično zdravljenje ni motivirana, da s svojim nekontroliranim vedenjem v opitem stanju ogroža življenja in premoženje drugih, saj postane tudi agresivna, da po mnenju izvedenca v opitem stanju njeno ravnanje ni predvidljivo, da v takšnem stanju vozi avto, zato obstoji resna in realna nevarnost storitve deliktov iz poglavja kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa, ki imajo lahko za posledico tudi hudo telesno poškodbo ali celo smrt (točka 12 sklepa) ter da je obdolženkino zdravstveno stanje ob očitni neprekinjeni zlorabi alkohola potencialno zelo nevarno ter njene nevarnosti ni mogoče odpraviti drugače kot z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu (točka 13 sklepa).

5. Netočne so pritožbene trditve, da naj bi bilo obdolženkino prekomerno uživanje alkohola posledica nepričakovane smrti njenega očeta. Iz podatkov spisa (psihiatrični izvedenski mnenji dr. B. B. in dr. C. C.) je namreč razvidno, da je bila obdolženka po akutnem alkoholnem opoju v Univerzitetni psihiatrični kliniki ... (UPK ...) večkrat in kontinuirano hospitalizirana že od leta 2015 dalje, medtem ko je njen oče umrl v mesecu avgustu 2021. Glede na večletno praktično vsakodnevno uživanje čezmernih količin alkoholnih pijač in večkratna neuspešna in zgolj kratkotrajna zdravljenja odvisnosti od alkohola, je neprepričljivo zatrjevanje pritožnika, da naj bi sklenitev dednega dogovora v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu na obdolženko vplivala v smeri ureditve življenjskega okolja in iskanja zaposlitve. Enako velja za pritožbene navedbe, da naj bi bil obdolženkin kritični odnos do odvisnosti od alkohola in abstinence izkazan s kontrolnim pregledom pri psihiatrinji dr. D. D. v maju 2022 in z odpustnim pismom UKC ... z dne 30. 8. 2022, saj je navedena psihiatrinja na naroku dne 16. 9. 2022 izpovedala, da se obdolženka trenutno (ponovno) ne zdravi.

6. Sodišče druge stopnje torej pritrjuje zaključkom izpodbijanega sklepa, da je obdolženka nekritična do svoje odvisnosti od alkohola in nemotivirana za zdravljenje ter da so bili tekom predmetnega postopka dogovorjeni termini pri lečeči psihiatrinji le poskus izognitve izreku strožje oblike varnostnega ukrepa.

7. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki, da je presoja sodišča prve stopnje, da bi obdolženka na prostosti lahko storila kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, posplošena, neprepričljiva, preuranjena in morebiti celo zmotna.

8. KZ-1 v četrtem odstavku 70.b člena določa, da če se storilec noče zdraviti na prostosti, ali če zdravljenje samovoljno opusti, ali če zdravljenje ni uspešno, lahko sodišče ob pogojih iz prvega odstavka prejšnjega člena (70.a) odredi, da se ta ukrep izvršuje v zdravstvenem zavodu. Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu lahko izreče sodišče storilcu, če so izpolnjeni v prvem odstavku 70.a člena KZ-1 taksativno določeni posebni pogoji: (i) da je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti; (ii) da se sme za dejanje izreči kazen zapora enega leta ali več; (iii) če sodišče na podlagi _teže storjenega dejanja_ in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje (nevarnost storilca) in (iv) da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, določenim z zakonom.

9. Zagovornik v pritožbi izpostavlja mnenje izvedenca psihiatrične stroke dr. B. B., da še vedno obstoji nevarnost, da bi obdolženka storila podobno kaznivo dejanje, za katerega ji je bil izrečen varnostni ukrep. Po stališču kazenskopravne teorije je vsebina nevarnosti storilca verjetnost, da bo zaradi svoje duševne motenosti ponovil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper nekatere temeljne človekove vrednote (življenje, telo, spolna nedotakljivost, premoženje). Pri tem je izvršeno protipravno ali kaznivo dejanje pomembna okoliščina, iz katere je mogoče sklepati na obstoj takšne nevarnosti.1 Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v zaključkih izpodbijanega sklepa o nevarnosti obdolženke popolnoma izostala presoja narave in teže storjenega protipravnega dejanja zlorabe znamenj za pomoč in nevarnost po prvem odstavku 309. člena KZ-1, zaradi izvršitve katerega je bil obdolženki izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.

10. Upravičen je očitek pritožnika, da prvostopenjsko sodišče, ki je sicer sprejelo mnenje izvedenca, da lahko obdolženka hudo kaznivo dejanje zoper življenje ali telo stori v stanju alkoholiziranosti in ob vožnji avtomobila, v dokaznem postopku niti ni ugotavljalo, ali je obdolženka v cestnem prometu dejansko udeležena kot voznica. Očitno je tudi spregledalo, da je obdolženka izvedencu v okviru psihiatričnega pregleda med drugim povedala, da so ji policisti vzeli avto in vozniško dovoljenje, ker je vozila pijana, ter da spet nima izpita za avto. Glede na pritožbene trditve, da obdolženka ne vozi, je ocena sodišča prve stopnje, da obstoji resna in realna nevarnost storitve deliktov iz poglavja kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa, ki imajo lahko za posledico tudi hudo telesno poškodbo ali celo smrt, kar bi načeloma lahko potrjevalo nevarnost obdolženke, vsaj preuranjena.

11. V zvezi z mnenjem izvedenca in izpovedbo lečeče psihiatrinje, da bi obdolženka z nadaljnjim uživanjem velikih količin alkohola in posledično z nepredvidljivimi dejanji ogrožala svoje življenje, je pravilno pritožbeno stališče zagovornika, da varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu storilcu ni mogoče izreči zaradi ogrožanja lastnega življenja, temveč mora biti izkazana storilčeva nevarnost izvršitve hudih kaznivih dejanj zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje proti tretjim osebam.

12. Ne držijo pritožbene trditve, da vklenjenost obdolženke ob prihodu na bolnišnično zdravljenje z listinsko dokumentacijo ni izkazana. Iz medicinske dokumentacije Centra za klinično psihiatrijo (povzete v izvedenskem mnenju dr. B. B.) izhaja, da je bila obdolženka ob sprejemu vklenjena dne 24. 7. 2021, se pa sodišče druge stopnje strinja s pritožnikom, da ta podatek sam po sebi še ne ne potrjuje obdolženkine nevarnosti.

13. Pritožnik nadalje utemeljeno izpostavlja, da glede na podatke spisa obdolženka po izrečenem varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti (dne 13. 4. 2021) ni izvršila kakršnegakoli kaznivega dejanja zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Sodišče prve stopnje je sicer izpostavilo, da obdolženka s svojim nekontroliranim vedenjem v opitem stanju ogroža tudi življenja in premoženje drugih, saj postane tudi agresivna in da je v takšnem stanju nepredvidljiva, vendar pa je takšna utemeljitev obdolženkine nevarnosti, iz katere niso razvidni prav nobeni konkretni dogodki ali okoliščine, ki bi potrjevale zatrjevano agresivnost, povsem posplošena in ne potrjuje stopnje nevarnosti storilca, kot je določena v določbi prvega odstavka 70.a člena KZ-1. 14. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

15. Sodišče prve stopnje bo moralo pred ponovno odločitvijo razjasniti v tem sklepu nakazana vprašanja, pri presoji obdolženkine nevarnosti upoštevati tudi težo protipravnega dejanja, zaradi izvršitve katerega ji je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, in celovito oceniti vse na strani obdolženke izkazane okoliščine. V kolikor bo sprejelo enako odločitev, pa bo moralo svojo presojo, da bi lahko obdolženka na prostosti storila hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje ter da je nevarnost obdolženke mogoče odpraviti le z varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, utemeljiti z bolj določnimi, argumentiranimi in prepričljivimi razlogi.

1 Bavcon, L., Šelih, A., Korošec, D., Ambrož, M. Filipčič, K.: Kazensko pravo splošni del, Uradni list RS, Ljubljana 2013, str. 438.