Jedro

Tožnica je dokazala, da sta ji toženca preprečevala in preprečila uporabo solastnih nepremičnin. Po smrti matere sta zamenjala ključavnice in kljub sodni poravnavi v motenjski pravdi tožnici nista izročila vseh ključev, da bi v stavbo lahko vstopila. Edini ključ, ki sta ji ga poslala po pooblaščancu, hišnih vrat ni odklenil. Prav tako tudi ne vrat drugih prostorov. Motenjski spor in nepravdni postopek delitve solastne nepremičnine so vsekakor dokaz, da tožnica želi uporabljati solastne stvari. Tožnica je zaradi nemožnosti uporabe prikrajšana, toženca pa zato, ker uporabljata več, kot jima glede na delež pripada, okoriščena.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v točki II. in IV. glede teka zakonitih zamudnih obresti tako spremeni, da tečejo zakonite zamudne obresti od zneska 18.000,00 EUR od 27. 12. 2010 dalje do plačila, od zneska 10.720,00 EUR pa od 7. 2. 2014 dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanim in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do tožencev za plačilo uporabnine v višini 28.720,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2010 dalje do plačila (točka II. izreka sodbe). Ugotovilo je, da terjatev toženih strank do tožnice v znesku 7.372,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2012 do plačila ne obstoji (točka III. izreka sodbe). Odločilo je, da sta toženca dolžna v 15 dneh plačati tožnici uporabnino v višini 28.720,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2010 dalje do plačila (točka IV. izreka sodbe). Tožencema je naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice v višini 2.192,86 EUR (točka V. izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožila toženca. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da zahtevek kot neutemeljen zavrne. Sodišču očitata, da je prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je zakonske zamudne obresti od celotnega zahtevka priznalo od 27. 12. 2010 dalje. Tožnica je zahtevek za plačilo 7.200,00 EUR postavila šele 20. 2. 2013 za znesek 3.520,00 pa na naroku dne 22. 1. 2014. Ni nesporno, kot ugotavlja sodišče, da je tožnica dne 4. 4. 2006 v prisotnosti dveh prič poskušala s ključem odkleniti vrata hiše, garaže in gospodarskega poslopja, a jih ključ ni odklenil. To je trditev tožeče stranke. Toženca sta pojasnila, da sta tožnici na podlagi sodne poravnave izročila le en ključ in to od hiše, ki je ob izročitvi vrata odklepal, ostalih ključev pa ne, ker vrata niso bila zaklenjena in je imela tožnica prost vstop. Ves čas ji je bil dostopen tudi vrt. Tožnica tožencev ni pozvala, da ji nepremičnine izročita v posest. Od leta 2006 niti enkrat ni poskušala vstopiti v hišo, niti ni pozvala tožencev, naj ji vstop omogočita. Ker je imela stanovanjski problem urejen tudi ni imela interesa, da bi na kakršenkoli način uporabljala še hišo. Če se solastnik prostovoljno odpove uporabi, ne more zahtevati uporabnine. Sicer pa je izvrševanje soposesti pomenilo le hrambo stvari, ne pa bivanja v hiši. Tožnica ni nameravala uporabljati hiše niti za oddajanje, zato ni izkazala prikrajšanja. Če tega ne izkaže, plačilo uporabnine ni utemeljeno. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da ni obstajal dogovor, da je tožnica neodplačno pustila tožencema v posest nepremičnine. Tudi poravnavi v motenjski pravdi sodišče pripisuje povsem drugačen pomen, kot ga dejansko ima. Tožnica je imela v hiši le stvari, ki jih ni mogla spraviti v svoje stanovanje, ne pa za bivanje v hiši. Tudi ni imela namena uporabljati hiše za oddajanje niti za uporabo. Tako ni izkazala prikrajšanja. Zahtevek za plačilo uporabnine ni utemeljen. Od leta 2006 ni poskušala vstopiti v hišo. Vrt je bil tožnici ves čas dostopen, a se sodišče do tega ni opredelilo. Sicer pa se je tožnica posesti odpovedala sama, ker v zakonsko določenem roku ni zahtevala izpolnitve poravnave. Z izjavo „da bo treba izplačati“ toženec ni povedal, da bo potrebno plačevati uporabnino ali najemnino, pač pa njen solastni delež. Napačna je odločitev sodišča glede v pobot uveljavljane terjatve. Neutemeljeno je zavrnilo tudi ugovor pasivne legitimacije drugotoženca. Dejstvo, da ima prijavljeno stalno prebivališče na D. cesti 395 ne pomeni, da je zaradi tega kakorkoli obogaten na škodo tožnice.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo. Zavrača pritožbene navedbe tožene stranke razen v delu glede teka zakonitih zamudnih obresti. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v točki 4 spremeni, ostali del sodbe pa potrdi in zavrne pritožbo tožencev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravdne stranke so solastniki nepremičnin (hiša, gospodarsko poslopje, garaža, vrt) na naslovu ... Tožnica je solastnica do ½, toženca pa vsak do ¼. Tožnica zatrjuje, da nima vstopa v solastne nepremičnine, ker ji to preprečujeta toženca, zato sedaj od njiju zahteva, da ji za njen del plačata uporabnino. Tožnica trdi, da je zaradi tega, ker solastne nepremičnine ne more uporabljati prikrajšana, na drugi strani pa sta toženca, ki uporabljata celotno solastno nepremičnino okoriščena (190. in 198. člen OZ).

6. Tožnica je dokazovala in tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dokazala, da sta ji toženca preprečevala in preprečila uporabo solastnih nepremičnin. Po smrti matere sta zamenjala ključavnice in kljub sodni poravnavi v motenjski pravdi tožnici nista izročila vseh ključev, da bi v stavbo lahko vstopila. Edini ključ, ki sta ji ga poslala po pooblaščancu hišnih vrat ni odklenil. Prav tako tudi ne vrat drugih prostorov. Motenjski spor in nepravdni postopek delitve solastne nepremičnine so vsekakor dokaz, da tožnica želi uporabljati solastne stvari. Tožnica je zaradi nemožnosti uporabe prikrajšana, toženca pa zato, ker uporabljata več, kot jima glede na delež pripada, okoriščena.

7. Toženca trdita, da ima tožnica v hiši nekatere svoje stvari, da pa nima interesa v hiši živeti, ker ima stanovanjsko vprašanje rešeno. V zvezi s tem je pojasniti, sodna praksa pa se je o tem tudi že večkrat izrekla, da ni pomembno, na kakšen način bi tožnica uporablja sporne solastne nepremičnine. Dovolj je torej, da ima v hiši svoje stvari, mora pa imeti do teh tudi dostop. Tožnica se, glede na to, da je poskušala priti v hišo očitno ni prostovoljno odpovedala uporabi. Sodišče je v 32. točki sicer navedlo, da ni sporno, da je tožnica v prisotnosti dveh prič 4. 4. 2006 poskušala s ključem odkleniti vrata stanovanjske stavbe, v točki 11 sodbe pa je obrazložilo, zakaj šteje, da je tožnici uspelo dokazati, da je poskušala odkleniti vhodna vrata in vrata objektov, a ji to ni uspelo. Tožničino trditev sta potrdila priči M. in D. C., ki sta bila prisotna, ko je tožnica poskušala v objekt vstopiti, pa ji je bilo to (ker ni mogla odkleniti vhodnih vrat) preprečeno. Po povedanem ni dvoma, da tožnica solastnih nepremičnin ne uporablja ker jih, kljub želji, ne more uporabljati. To ji preprečujeta solastnika – toženca. Sodišče je prikrajšanje tožnice ugotovilo s pomočjo izvedenca. Na samo višino pa se toženca ne pritožujeta.

8. Pritožbi tudi ni slediti v delu, ki se nanaša na pobotni ugovor tožencev in ga je prvo sodišče zavrnilo. Sam prvi toženec je povedal, da so bila dela v točkah 1 do 9 predračuna (priloga B4) opravljena v letih 1969 do 1971, torej v času, ko sta bila živa še oba starša pravdnih strank. Tožnica je povedala, da sta ta dela plačala starša. Toženca razen predračuna, ki niti ni bil izdan v času opravljanja zatrjevanih del, drugega dokaza za svoje trditve nista predložila. Dokazovanje vlaganj s predračunom, pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča premalo. Predračun ne dokazuje izvedenih in plačanih del. Dokazno breme je na tožencih. Nedvomno pa dogovora za kakršnakoli dela med solastniki ni bilo.

9. Prvo sodišče je tudi utemeljeno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije drugotoženca. Dejstvo je, da ima drugotoženec prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ... Še na naroku v nepravdnem postopku delitve solastnine (8. 10. 2013) je sam navajal, da živi na tem naslovu (s tem je izkazoval interes za pridobitev lastninske pravice na stanovanjski hiši). Povedano pa kaže na to, da trditve, kje dejansko prebiva, prilagaja posameznim postopkom. Nedvomno pa do spornih nepremičnin ima dostop in jih lahko uporablja.

10. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na tek zakonitih zamudnih obresti od zneskov 7.200,00 EUR in 3.520,00 EUR. Zahtevek za plačilo 7.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje je tožnica postavila na naroku 20. 2. 2013. Na naroku dne 22. 1. 2014 pa je razširila tožbeni zahtevek še za 3.520,00 EUR. Pritožbeno sodišče je pritožbi v delu, ki se nanaša na tek zakonitih zamudnih obresti ugodilo in zahtevek v obrestnem delu spremenilo, tako da od skupnega zneska 10.720,00 EUR tečejo zakonite zamudne obresti od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

11. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko sodišče zavrne pravno sredstvo oziroma spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odločil o stroških, ki so nastali med postopkom in v zvezi z njim. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le glede začetka teka zakonitih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj pri nastalih stroških ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, ker tožeča stranka s svojimi navedbami ni v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve.