Jedro

Možnost ureditve načina obrestovanja s (t. i. pravo) začasno odredbo, s katero se upoštevno stanje začasno uredi, Vrhovno sodišče opozarja, da je ta začasni ukrep omejen glede pravnih učinkov, saj se ti ne morejo raztezati prek meja postopka upravnega spora, ki se zaključi s pravnomočno odločitvijo sodišča. S predlagano začasno odredbo želi pritožnica doseči ureditev učinka morebitne zanjo neugodne sodne odločbe Upravnega sodišča na obrestovanje v času izdane odložitvene začasne odredbe, saj bi šele z izdajo takšne sodne odločbe zanjo nastopile zatrjevane posledice glede obrestovanja. Takšen ukrep Upravnega sodišča (določitev načina obrestovanja davčne obveznosti) pa bi z učinki posegel prek trenutka pravnomočnosti sodne odločitve, zato bi bil v nasprotju z namenom začasnih odredb po 32. členu ZUS-1, ki je v varstvu tožnika v času trajanja upravnega spora. Posledično je neutemeljen predlog za izdajo takšne začasne odredbe za ureditev stanja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnica je vložila tožbo zaradi molka organa, ker toženka ni odločila v roku dveh mesecev o njeni pritožbi zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) št. DT 0610-1923/2023-55 z dne 27. 11. 2024. S to odločbo je davčni organ tožnici odmeril davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za obdobja od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021, 1. 1. 2022 do 31. 12. 2022, in 1. 1. 2023 do 31. 12. 2023 vse s pripadajočimi obrestmi, v skupnem znesku 57.482,20 EUR, ter davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za leta 2021, 2022, in 2023, skupaj s pripadajočimi obrestmi, v skupnem znesku 1.685.062,41 EUR (I. točka izreka). Odločil je tudi, da bo o zahtevi tožnice za povrnitev stroškov odločil s posebnim sklepom, stroški organa pa bremenijo sam davčni organ (II. točka izreka), ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (III. točka izreka).

2.Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da je na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odložilo izvršitev navedene odločbe do pravnomočne odločitve o tožbi v tem upravnem sporu. Ni pa ugodilo tožničinemu predlogu, da se z začasno odredbo uredi tudi tek obresti v času upravnega spora za primer, da se tožbi ne ugodi. Tožnica je primarno predlagala ureditev obrestovanja, po kateri za čas veljavnosti začasne odredbe zamudne obresti za plačilo denarne obveznosti iz I. točke izreka izpodbijane odločbe davčnega organa ne tečejo. Podredno pa je predlagala ureditev obrestovanja, po kateri v času veljavnosti začasne odredbe tečejo takšne obresti za plačilo denarne obveznosti iz I. točke izreka izpodbijane odločbe davčnega organa, kot veljajo za čas odloga izvršbe po četrtem odstavku 87. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) - torej v višini 2 % letno oziroma v višini referenčne obrestne mere za izračun državne pomoči, ki jo objavi Evropska komisija, če je na dan izdaje izpodbijane odločbe višja od 2 %. Upravno sodišče je presodilo, da za takšno odločitev ni pravne podlage v določbah ZUS-1, saj ne gre za odlog davčne obveznosti po četrtem odstavku 87. člena ZDavP-2.

3.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep Upravnega sodišča vložila pritožbo, s katero izpodbija zavrnitev predloga ureditve obrestovanja za čas veljavnosti začasne odredbe. Pritožbo vlaga iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih ter konvencijskih pravic. Navaja, da bi sodišče prve stopnje lahko preprečilo tek zamudnih obresti za čas veljavnosti začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, saj ta pravna podlaga omogoča začasno ureditev spornega razmerja, ki pride v poštev, če zgolj zadržanje izvršitve odločbe ne zadošča za varstvo pravnega položaja tožnika. Ker začasna odredba po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 ne preprečuje teka zamudnih obresti, njihov tek tožnico še vedno sili k izpolnitvi obveznosti, zato ta začasna odredba ne zagotavlja učinkovitega varstva njenega položaja. Sodišče bi lahko preprečilo tek zamudnih obresti tudi z analogno uporabo četrtega odstavka 87. člena ZDavP-2. Položaja davčnega zavezanca v primeru odloga davčne obveznosti (četrti odstavek 87. člena ZDavP-2) in v primeru začasne odredbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1) sta identična, zato morata skladno z načelom enakosti biti obravnavana enako. Če sodišče ne bi moglo uporabiti nobene od navedenih podlag, pa pritožnica v zvezi z ureditvijo teka obresti v času veljave začasne odredbe zatrjuje protiustavno pravno praznino in predlaga prekinitev postopka ter sprožitev postopka za presojo ustavnosti. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se z njim uredi tudi sporno razmerje na način, da v času veljave začasne odredbe zamudne obresti ne tečejo oziroma podredno, da tečejo obresti, kakršne določa četrti odstavek 87. člena ZDavP-2. Podredno predlaga tudi, da Vrhovno sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za presojo ustavnosti ureditve glede vpliva izdane začasne odredbe po ZUS-1 na tek zamudnih obresti. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Odločitev Upravnega sodišča je pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedlo Upravno sodišče. To je sprejelo očitno napačno stališče, da po določbah ZUS-1 predlagana začasna ureditev stanja glede teka oziroma višine zamudnih obresti ni mogoča samo zato, ker v obravnavani zadevi ne gre za odlog davčne obveznosti po četrtem odstavku 87. člena ZDavP-2.

7.V zvezi z možnostjo ureditve načina obrestovanja s (t. i. pravo) začasno odredbo, s katero se upoštevno stanje začasno uredi (tretji odstavek 32. člena ZUS-1), Vrhovno sodišče opozarja, da je ta začasni ukrep omejen glede pravnih učinkov, saj se ti ne morejo raztezati prek meja postopka upravnega spora, ki se zaključi s pravnomočno odločitvijo sodišča. To izrecno določa drugi odstavek 32. člena ZUS-1, vendar pa dejstvo, da tega tretji odstavek 32. člena ZUS-1 izrecno ne ponovi, ne pomeni, da je učinkovanje začasne odredbe na njegovi podlagi (za ureditev spornega razmerja) zaradi tega časovno neomejeno.¹ V konkretnem primeru bi predlagana določitev obrestovanja prišla v poštev le v primeru, če bo Upravno sodišče v upravnem sporu izdalo za pritožnico neugodno sodno odločbo. Če bo namreč pritožnica na koncu v upravnem sporu uspela in bo Upravno sodišče izpodbijani upravni akt odpravilo, bo s tem odpadla podlaga tudi za plačilo kakršnihkoli obresti. S predlagano začasno odredbo torej pritožnica želi doseči ureditev učinka morebitne zanjo neugodne sodne odločbe Upravnega sodišča na obrestovanje v času izdane odložitvene začasne odredbe, saj bi šele z izdajo takšne sodne odločbe zanjo nastopile zatrjevane posledice glede obrestovanja. Takšen ukrep Upravnega sodišča (določitev načina obrestovanja davčne obveznosti) pa bi z učinki posegel prek trenutka pravnomočnosti sodne odločitve, zato bi bil v nasprotju z namenom začasnih odredb po 32. členu ZUS-1, ki je v varstvu tožnika v času trajanja upravnega spora.² Posledično je neutemeljen predlog za izdajo takšne začasne odredbe za ureditev stanja.

8.Pritožba je neutemeljena tudi glede navedb o pravni praznini ureditve učinkov odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 in s tem povezanih zatrjevanih kršitev ustavnih in konvencijskih pravic, zaradi katerih pritožnica predlaga analogno uporabo četrtega odstavka 87. člena ZDavP-2 oziroma prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti pa Vrhovno sodišče opozarja. Pritožnica s tem uveljavlja kršitve, ki ji bodo nastale šele v primeru, če bo neuspešna s tožbo pred Upravnim sodiščem, davčni organ pa ji bo zatem naložil v plačilo zamudne obresti tudi za čas, v katerem je veljala odložitvena začasna odredba. Vse te pritožbene navedbe zato ostajajo na hipotetični ravni. Če bo po zaključku upravnega spora do zatrjevanih kršitev dejansko prišlo, pa bo pritožnici zagotovljeno pravno varstvo s pravnimi sredstvi po Zakonu o splošnem upravnem postopku oziroma ZDavP-2 in nato z možnostjo sprožiti upravni spor. Pri tem Vrhovno sodišče ne izključuje, da bi zaradi enake obravnave bilo treba glede obračunavanja obresti v času veljave odložitvene začasne odredbe analogno uporabiti četrti odstavek 87. člena ZDavP-2.

9.Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, poleg tega pa niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

10.Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Sklep Vrhovnega sodišča I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018, 13. tč. obrazložitve.

2Prav tam.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2, 32/3 Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 87

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.